Appeal dismissed; landlord liable for utility costs under management agreement; statute of limitations not applicable between legal persons.

Pritožba tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je povsem sprejemljivo tako v dejanskem kot pravnem pogledu obrazložilo, zakaj mora plačati stroške za vodo, elektriko in ogrevanje tožena stranka kot lastnik. Lastnik prostorov je namreč stranka Pogodbe o upravljanju, sklenjene s tožečo stranko. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni uporaben zastaralni rok enega leta, ker ne gre za dobavo elektrike in vode za potrebe gospodinjstva, ampak za obračun dobavljene elektrike in vode med tožečo in toženo stranko, ki sta pravni osebi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni 494.820,01 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.03.2003 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 331.638,49 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.03.2003 do plačila pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni v znesku 28.223,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.05.2005 do plačila.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in v izreku o stroških, pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni in v celoti stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča glede tega, da bi stroške za vodo, elektriko in ogrevanje morala plačati tožena stranka kot lastnik stanovanja, saj je stanovanje uporabljal E.K. in bi moral te stroške plačati on sam kot najemnik.

Napačno je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da v konkretnem primeru ne gre za zastaralni rok enega leta. Tudi v konkretnem primeru je šlo za dobavo vode in elektrike za potrebe gospodinjstva. V postopku pa je tudi ugotovljeno, da tožeča stranka ni čistila in vzdrževala prostorov kot bi jih morala. Pri tem ni pomembno, da se računi za čiščenje in vzdrževanje, ki jih je predložila tožena stranka, nanašajo na obdobje, ki ga tožba ne zajema.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodilo, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take bistvene kršitve določb postopka, na katero mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je povsem sprejemljivo tako v dejanskem kot pravnem pogledu obrazložilo, zakaj mora plačati stroške za vodo, elektriko in ogrevanje tožena stranka kot lastnik.

Lastnik prostorov je namreč stranka Pogodbe o upravljanju, sklenjene s tožečo stranko. Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni uporaben zastaralni rok enega leta, ker ne gre za dobavo elektrike in vode za potrebe gospodinjstva, ampak za obračun dobavljene elektrike in vode med tožečo in toženo stranko, ki sta pravni osebi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče upoštevati ugovora tožene stranke glede tega, da tožeča stranka prostorov ni čistila in vzdrževala.

Računi, ki jih je glede tega izstavila, se namreč res nanašajo na obdobje, ki v tožbi ni zajeto, kar povsem zadostuje za zaključek, da ne morejo biti upoštevni v predmetnem sporu. Ker je tožena stranka v izpodbijanem delu propadla, je dolžna plačati tožeči stranki tudi ustrezen del stroškov pravdnega postopka, pri čemer tožena stranka niti ni navedla, v čem naj bi bil glede tega dela stroškovni izrek v izpodbijani sodbi nepravilen. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje.