Appeal allowed; contract term interpreted as guarantee via ZOR interpretation rules due to ambiguity.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

prvostopnjemu sodišču v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Temelj pogodbene obveznosti vidi tožeča stranka v pogodbenem

določilu, ki se glasi: "Investitor je kot sopodpisnik pogodbe garant

za izvršitev plačil". Kot je v obrazložitvi povzelo prvostopno

sodišče si obe pravdni stranki to pogodbeno določilo razlagata vsaka

na svoj način. Navedeno kaže na to, da gre za očitno sporno pogodbeno

določilo v posledici česar bi prvostopno sodišče pogodbo lahko

uporabilo v smislu uporabe materialnega prava samo ob uporabi

razlagalnega pravila, kot ga je določal 2. odstavek 99. člena Zakona

o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke na plačilo 5.686.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 19.10.2001 do plačila in tožeči stranki naložilo vrnitev

pravdnih stroškov tožene stranke v višini 298.433,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 2.7.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču

predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi sklenjene

pogodbe o oddaji in prevzemu kooperacijskih del z dne 24.12.1999, ki

jo je poleg A d.o.o. kot naročnika in tožeče stranke kot izvajalca

podpisala tudi tožena stranka kot investitor. Temelj pogodbene

obveznosti vidi tožeča stranka v pogodbenem določilu, ki se glasi:

"Investitor je kot sopodpisnik pogodbe garant za izvršitev plačil".

Kot je v obrazložitvi povzelo prvostopno sodišče si obe pravdni

stranki to pogodbeno določilo razlagata vsaka na svoj način. Navedeno

kaže na to, da gre za očitno sporno pogodbeno določilo v posledici

česar bi prvostopno sodišče pogodbo lahko uporabilo v smislu uporabe

materialnega prava samo ob uporabi razlagalnega pravila, kot ga je

določal 2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v

nadaljevanju ZOR). Ne more biti dvoma sicer da je vprašanje razlage

pogodbe vprašanje uporabe materialnega prava, vendar je v primeru

spornih določil pogodbe kot razlagalno metodo potrebno ugotavljati

dejansko pogodbeno voljo strank, kar pa predstavlja dejansko

vprašanje, na katerega mora sodišče odgovoriti, da bi imelo podlago

za uporabo pogodbe kot materialnega prava (glej Franc Testen: razlaga

pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja;

pravosodni bilten 3/2003). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja,

da je prvostopno sodišče razlagalo sporno določilo pogodbe tako, da

je zavrnilo razlago, ki jo ponuja tožeča stranka to je, da

predstavlja sporno pogodbeno določilo porošteveno zavezo tožene

stranke. Nosilni razlog zaradi katerega prvostopno

sodišče izključuje razlago, ki jo ponuja tožeča stranka, je v tem, da

pogodba ne izpolnjuje predpisane obličnosti v smislu 998. člena ZOR.

S takšnim izhodiščem se pritožbeno sodišče ne strinja. Ni mogoče

soglašati s stališčem, da bi poroštvena izjava zavezovala toženo

stranko samo ob predpostavki, da bi bilo v pogodbi izrecno navedeno,

da podpisuje kot porok. Takšna razlaga bi namreč izključevala učinek

pogodbe tudi v tistih primerih ko bi ob uporabi razlagalnega pravila

iz 2. odstavka 99. člena ZOR bil dejanski namen pogodbenikov

sklenitev poroštevne pogodbe. V kolikor bi prvostopno sodišče v

okviru dejanskih ugotovitev ugotovilo, da je bil skupen namen

pravdnih strank v okviru citiranega pogodbenega določila prevzem

poroštevene obveznosti tožene stranke, ob nespornem dejstvu, da je

tožena stranka pisno pogodbo, katere del predstavlja sporno določilo,

podpisala, ne bi bilo mogoče oporekati takšni poroštveni izjavi

pomanjkanja obličnosti po 998. členu ZOR.

Ker se prvostopno sodišče zaradi navedenega materialnopravno zmotnega

izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem razlage pogodbe v smislu 2.

odstavka 99. člena ZOR, je ostalo dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena

ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno

iz izreka tega sklepa.

V ponovljenem postopku bo potrebno v nakazani smeri dopolniti dokazni

postopek in izvesti predlagane dokaze za ugotovitev skupnega namena

pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe. Prvostopnemu sodišču so pri

tem lahko v pomoč tudi ustrezne razlagalne metode glede na pomen in

razlago spornega pogodbenega določila, ki ga je ponudila tožena

stranka v zvezi s sklicevanjem na 612. člen ZOR in ki ga v

obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema prvostopno sodišče pa

pritožbeno sodišče zgolj opozarja, ali pogodbeno določilo res mogoče

razumeti zgolj kot zavezo, da bo tožena stranka nastopala kot

odstopnik terjatve oziroma asignat, da bo tožeča stranka lahko prišla

do plačila. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da besedo garant, ki

je uporabljena v spornem tekstu pogodbe verjetno ni mogoče ožiti

zgolj glede morebitne uporabnosti tega pojma v okviru bančne

garancije, saj se na tovrstno podlago nobena od strank niti ne

sklicuje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP.