Supreme Court dismisses appeal claiming contradictory expert reports constitute procedural violation.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene sicer lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pa dokazni oceni nižjih sodišč ni moč očitati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je (ob ustavitvi postopka glede druge tožnice) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.271.245,60 SIT, za kolikor naj bi prva tožnica preplačala kurilno olje, ki ga je za celotno hišo nabavljala toženka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo glede pravdnih stroškov, v ostalem pa njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo prva tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revidentka se ne strinja z zaključkom višjega sodišča, da kljub s strani izvedencev izračunanih povprečnih mesečnih stroških ogrevanja na posamezno stanovanjsko enoto le-ti ne zadostujejo za izračun porabe kurilnega olja za posamezno stanovanjsko enoto, češ da ni na razpolago potrebnih podatkov za ugotavljanje preteklega stanja, ker niso bile nameščene za to potrebne merilne naprave, ki bi omogočale njihovo pridobitev. Revidentka je mnenja, da sta oba izvedenca, zlasti pa dr. B., dokazala, v kakšnih časovnih enotah morajo stranke kupovati kurilno olje glede na porabo in zmožnosti kurilnice, kolikšna poraba olja odpade na tožnico in kolikšna na toženko ter na enoto, ki jo uporablja B. B. in njen frizerski salon, kakor tudi številne druge okoliščine, ki terjajo zaključek v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Z izvedenskim mnenjem se je strinjala tudi tožena stranka. Glede na navedeno sta obe sodbi v nasprotju sami s seboj oziroma z razlogi sodbe in ugotovljenim dejanskim stanjem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revidentka opozarja glede razlogovanj o rednem in investicijskem vzdrževanju, da le-to sploh ni bilo izvršeno, saj toženka v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča na razloge za umik tožbe s strani druge tožnice. Tako obe sodbi v bistvenih okoliščinah, na katere se pri svoji utemeljitvi sklicujeta, sploh nimata razlogov. Revidentka predlaga, da Vrhovno sodišče prvo in drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da sta tožeča in tožena stranka poleg A. A. in B. B. solastnici nepremičnine na Bledu, da je vhod v kotlovnico, kjer se nahaja kurilna naprava, namenjena ogrevanju prostorov celotne nepremičnine in dogrevanju vode, skozi stanovanje tožene stranke ter da je navedeni sistem ogrevanja skupen za celotno nepremičnino.

Sodišči prve in druge stopnje sta se pri odločitvi glede nedokazanosti preplačila kurilnega olja oprli na mnenji izvedencev dr. B. V. in C. C., ki sta jasno poudarila, da strošek za gorivo predstavlja le osnovni strošek, poraba pa je odvisna od mnogih faktorjev, ki niso znani in katere je sodišče prve stopnje povzelo na strani 7 obrazložitve sodbe.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te prepovedi ni mogoče obiti niti z (navideznim) konstruiranjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, npr. z očitkom, da „sta izvedenca dejansko zaključila, da je tožnica kurilno olje toženki preplačala v višini vtoževanih zneskov“, zaradi česar sta obe sodbi v nasprotju sami s seboj oziroma z razlogi sodbe in ugotovljenim dejanskim stanjem. T. i. "protispisnost" obstaja le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko je sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, česar pa revidentka ne zatrjuje. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen - npr., da dokazujejo ali da ne dokazujejo določene strankine trditve o dejstvih). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V svojih sodbah je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče ne bi smelo razlogovati o rednem in investicijskem vzdrževanju, saj je bilo v postopku dokazano, da le-to ni bilo izvršeno, ker toženka ni predložila nobenih dokazov. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja le, da izvedenca v izračunanem mesečnem strošku nista upoštevala tudi rednega in investicijskega vzdrževanja, kar je povsem v skladu z ugotovitvami, ki iz njunih mnenj izhajajo (glej. l. št. 56 in 162). Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene sicer lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tega pa dokazni oceni nižjih sodišč ni moč očitati. Sodišči prve in druge stopnje logično in skladno pojasnita, zakaj izračunu izvedencev ni moč slediti, tožnica pa ne trdi, da bi bila zapisana navedba v nasprotju z podanim mnenjem izvedenca.

Revidentka dokazno oceno sodišča spodbija tudi z zatrjevanjem, da izpoved druge tožnice glede odločitve za umik tožbe ne utemeljuje sprejete odločitve sodišča. Sodišče je na podlagi proste presoje dokazov (8. člen ZPP) povsem utemeljeno in razumljivo dokazno ocenilo izpoved druge tožnice, kar pa, kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje, niti ni predstavljalo nosilnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.