Court allows appeal, quashes first instance judgment on lost profit damages due to insufficient evidence.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu

(1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

O zaslužku, ki bi ga tožeča stranka lahko dosegla ob normalnem teku

stvari, je mogoče sklepati na podlagi podatkov o doseganju njenega

zaslužka v preteklosti, torej v obdobju pred škodnim dogodkom ali pa

na podlagi sprejetih in neuvrščenih naročil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da je

tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.127,23 CHF z

zamudnimi obrestmi po stopnji, kot se za zamudne obresti priznava v

kraju Rickenbach bei Wil v Švici, za čas od 30.8.1999 do plačila (1.

točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v

višini 155.674,00 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je zoper tisti del sodbe, s katerim je sodišče prve

stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo v

plačilo pravdne stroške (1. in 3. točka izreka), vložila pravočasno

pritožbo, s katero je uveljavljala pritožbene razloge zmotne uporabe

materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da ji pritožbeno

sodišče ugodi tako, da izopodbjiano sodbo spremeni in tožbeni

zahtevek zavrne, tožeči tranki pa naloži v plačilo pravdne stroške

tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo s predlogom, da jo

pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je

stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravna podlaga vtoževani

terjatvi, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo z ugoditvijo

tožbenemu zahtevku, nepogodbena odškodninska odgovornost tožene

stranke za škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki v prometni

nezgodi, ki se je zgodila dne 29.8.1998 v Domžalah pri Ljubljani in

ki jo je povzročilo vozilo, zavarovano pri toženi stranki. V

konkretnem primeru ni bil sporen niti nastanek zavarovalnega primera

niti odgovornost zavarovalnice. Tožena stranka je med postopkom pred

sodiščem prve stopnje ugovarjala le zatrjevani škodi, ki jo je tožeča

stranka uveljavljala in dokazovala kot škodo na izgubljenem zaslužku

zaradi nezmožnosti uporabe poškodovanega tovornjaka, ki je zaradi

popravila stal v času od 29.8.1998 do 19.9.1998.

Tožena stranka v pritožbi izrecno izpodbija dokazno oceno sodišča

prve stopnje, ki temelji na presoji dokazne listine tožeče stranke

(A4 in overjen prevod-A5) in mnenju izvedenke finančne stroke o

pravilnosti obračuna nastale škode (zap. št. 16 spisa). S tem

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki

mu pritožbeno sodišče, kot bo razvidno v nadaljevanju, pritrjuje.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da je tožeča stranka upravičena uveljavljati odškodnino

od tožene stranke iz naslova nepogodbene odškodninske odgovornosti po

določilu 940. člena ZOR. Pravilno je uporabilo pravo kraja, kjer je

bilo dejanje storjeno (prvi odstavek 30. člena ZMZPP).

Nastanek škode je ena izmed splošnih predpostavk odškodninske

odgovornosti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo,

da je tožeča stranka dokazala nastanek škode v obliki izgubljenega

dobička. Izgubljeni dobiček je po definiciji iz 155. člena ZOR

preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja. Pri oceni

izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče

utemeljeno pričakovati glede na normmalen tek stvari ali glede na

posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni bilo

mogoče doseči (tretji odstavek 189. člena ZOR).

Dokazno breme o nastanku škode in o njeni višini je na strani

oškodovane stranke (212. člen ZPP). Tožena stranka je za utemeljitev

ocene višine škode kot izhodišče izbrala dnevni zaslužek s tovornim

vozilom opravljene storitve transporta. Takemu izhodišču tudi

pritožbeno sodišče ne oporeka in ocenjuje, da je primerno za

zatrjevanje zakonskih elementov dejanskega stanu "utemeljeno

pričakovati glede na normalen tek stvari". To je namreč pravni

standard, katerega konkretno vsebino je treba ugotoviti za vsak

primer posebej. Ker je tožeča stranka transportno podjetje, tovornega

vozila, v neprerekanem času popravila, ni mogla uporabljati za

opravljanje svoje dejavnosti (za izvrševanje naročil prevozov),

zaradi česar je bila prikrajšana za zaslužek, ki bi ga sicer lahko

dosegla, posledično pa se je zaradi tega zmanjšal njen dobiček iz

neopravljenih storitev. O zaslužku tožeče stranke, ki bi ga dosegla

ob normalnem teku stvari, je mogoče sklepati na podlagi podatkov o

doseganju njenega zaslužka v preteklosti, torej v obdobju pred

škodnim dogodkom ali pa na podlagi sprejetih in neizvršenih naročil.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno

ocenilo, da je za zahtevek plačila odškodnine za izgubljeni dobiček,

trditev o dnevni višini zaslužka tovornega vozila s priklopnikom (kot

je bilo poškodovano vozilo) v višini 1.100 frankov, relevantno

dejstvo za ugotavljanje višine dobička, ki bi ga bilo lahko doseči,

če bi bilo vozilo, s katerim je tožeča stranka opravljala svojo

transportno dejavnost, na vožnji. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče

z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka to svojo

trditev o dnevnem zaslužku, dokazala z ustreznimi in preverljivimi

dokazi. Sodišče prve stopnje je kot ustrezno dokazno listino o dnevni

višini zaslužka oziroma o dnevni višini izgubljenega zaslužka

upoštevalo mnenje švicarskega združenja za tovorni promet z dne

5.10.1998 (A4 v zvezi z A5), iz katerega pa ne izhaja dejanska

podlaga za uporabljeno osnovo glede dnevnega zaslužka uporabe

tovornega vozila s priklopnikom. Pritožbeno sodišče pritrjuje

pritožniku, da dejstvo, da je višina dnevnega zaslužka 1.100 frankov

zapisana v mnenju švicarskega združenja za promet, še ne pomeni, da

je s tem dokazana resničnost spornega dejstva. Navedena listina

namreč nima dokazne moči javne listine, ker ne izpolnjuje pogojev po

224. členu ZPP, zaradi česar iz nje ni mogoče sklepati, da dokazuje

resničnost tega, da je znašal dnevni zaslužek konkretne družbe

(tožeče stranke) v preteklem obdobju s konkretnim (poškodovanim)

vozilom ravno 1.100 CHF. Tako se izkaže, da trditev o dnevnem

zaslužku ni dokazana. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče

prve stopnje zmotno presodilo dokazno moč mnenja švicarskega

združenja za tovorni transport. Kot pravilno opozarja pritožnica, pa

izvedenka finančne stroke, na katere variantno mnenje je sodišče prve

stopnje oprlo svojo odločitev, glede na izdani sklep o imenovanju z

dne 20.9.2001, ni ocenjevala ustreznosti osnovnega izhodišča glede

dnevne izgube zaslužka, pač pa le pravilnost izračuna škode. Ta pa

temelji na izhodišču, da je podatek o dnevnem zaslužku tak, kot ga

navaja mnenje švicarskega združenja za transport, ki pa kot rečeno,

ni bil dokazan.

S tem pa se izkaže, da je utemeljen pritožbeni očitek zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z

mnenjem pritožnice, da tožeča stranka do konca prvega naroka za

glavno obravnavo ni predlagala nobenih relevantnih dokazov glede

pravno relevantnih dejstev. V zvezi z zatrjevano izgubo zaslužka je

že v tožbi predlagala, da sodišče po potrebi imenuje izvedenca, svoj

dokazni predlog pa je v vlogi z dne 2.12.1999 še dopolnila s

predlogom, da naj sodišče imenuje ustreznega izvedenca v Švici, ki bo

upošteval specifične okoliščine. Kot specifične okoliščine pa je

tožeča stranka v isti vlogi opisala njeno poslovanje "potom postojank

po celi Evropi, ki morajo biti stalno ustrezno zasedene in preko

satelita". V zvezi z ugotavljanjem zaslužka pa se tudi ni upirala

pregledu njene poslovne dokumentacije. Zato se bo moralo sodišče prve

stopnje opredeliti tudi do tega dokaznega predloga v zvezi s presojo

tožničine trditve o njenem dnevnem zaslužku z enim kamionom in

oceniti njeno preteklo poslovanje (pred škodnim dogodkom).

Ker je po oceni pritožbenega sodišča za pravilno ugotovitev

dejanskega stanja, ki ga tožena stranka s pritožbo utemeljeno

izpodbija, potrebno izvesti nove dokaze, je pritožbi ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju naj se sodišče prve stopnje pred izvedbo dokaza z

imenovanjem izvedenca, s katerim tožeča stranka dokazuje višino

izgubljenega dobička, najprej opredeli do sorazmernosti in težavnosti

izvedbe tega dokaza po dokaznem predlogu tožeče stranke o imenovanju

izvedenca iz druge države, v smislu določila 216. člena ZPP.

Pri ponovnem odločanju pa bo moralo prvostopno sodišče presojati tudi

trditve tožene stranke, o katerih, na kar opozarja pritožnica v

pritožbi, izpodbijana sodba nima razlogov, da bi morala tožeča

stranka sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje škode zaradi popravila

poškodovanega vozila, zaradi česar naj bi bila po mnenju pritožnice

upravičena le do povrnitve izgubljenega zaslužka za prva dva dneva po

poškodbi v višini 415 CHF in glede katerih je dokazno breme na strani

tožene stranke.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu tretjega odstavka

165. člena ZPP.