Appeal allowed; claim dismissed because plaintiff failed to prove contract basis for invoice exceeding agreed debt.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal and reversed the first-instance judgment, dismissing the plaintiff's claim for payment of 3.13 million SIT. The plaintiff argued the defendant had performed work covered by a contract, but the defendant had already paid an invoice for the same contractual obligations. The court ruled that the plaintiff's mere assertion that different work was performed under the same contract was insufficient to establish the legal basis for the disputed invoice, as the defendant had explicitly offset the debt with the previously paid invoice.
Legislator headnote
AI generated212. člen ZPP; 358. člen ZPP: When a defendant offsets a debt with a previously paid invoice, the plaintiff bears the burden to prove the disputed invoice has a contractual basis; mere assertions of different work performed are insufficient to establish the legal basis for the invoice.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o
izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/01370 z dne
19.11.2001 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek
na plačilo 3.133.520,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
8.1.2000 do plačila in zahteva tožeče stranke na povrnitev pravdnih
stroškov, zavrne.
[JEDRO]
Ob priznanju plačila računa, izstavljenega v višini pogodbeno
dogovorjene obveznosti, je torej nesklepčno zatrjevanje tožeče
stranke, da ima tudi vtoževani račun podlago v isti pogodbi.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o
izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/01370 z dne
19.11.2001 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo
povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 170.137,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2003 do plačila.
Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi
zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb
pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in
predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako,
da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in
zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Nosilni razlog prvostopne sodbe, na osnovi katerega je sodišče
ugodilo tožbenemu zahtevku, je v ugotovitvi, da tožena stranka ni
argumentirano odgovorila na trditve tožeče stranke, da je za toženo
stranko opravila tako dela po računu št. 25/99, katera je tožena
stranka priznala in ga tudi plačala, kot tudi dela po vtoževanem
računu št. 34/99. Tožena stranka torej ni izpodbijala trditev tožeče
stranke, da gre pri obeh računih za različna dela, v posledici česar
je sodišče štelo to dejstvo kot nesporno. Pritožbeno sodišče šteje
takšno izhodišče kot materialnopravno zmotno. Tožeča stranka je s
predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljala
plačilo računa št. 34/99 (A2) katerega podlago je utemeljevala s
pogodbo št. K - 528/99 (A3). Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep
o izvršbi zatrjevala, da je pogodbene obveznosti po pogodbi, na
katero se sklicuje tožeča stranka, poravnala z računom št. 25/99. Na
ta način je izrecno prerekala pogodbeno podlago vtoževanemu računu.
Glede na to, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne
20.6.2003 priznala trditev tožene stranke, da je poravnala obveznosti
po računu št. 25/99 (ki je bil izstavljen v višini dogovorjenih
pogodbenih obveznosti po pogodbi št. K-528/99), je bilo torej na
strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede podlage
vtoževanega računa, ki tako presega znesek pogodbeno dogovorjenih
obveznosti (212. člen ZPP). Tožeča stranka je s tem v zvezi ponudila
zgolj trditve o tem, da gre pri zaračunanih delih po vtoževanem
računu za različna dela glede na dela, ki so bila zaračunana z
računom št. 25/99. Zgolj takšne trditve ne dajejo opore za sklepanje,
da ima vtoževani račun podlago v pogodbi K 528/99. Pogodbene podlage
vtoževanega računa ni mogoče utemeljevati zgolj na trditvah, da je
tožeča stranka opravila različna dela po obeh računih. Ob priznanju
plačila računa, izstavljenega v višini pogodbeno dogovorjene
obveznosti, je torej nesklepčno zatrjevanje tožeče stranke, da ima
tudi vtoževani račun podlago v isti pogodbi. Ob tako pomanjkljivi
trditveni podlagi tožeče stranke se izkaže kot neupravičen očitek
prvostopnega sodišča toženi stranki, da se ni opredelila do navedb
nasprotne stranke, saj kot rečeno te okoliščine za odločitev o
tožbenem zahtevku ne morejo biti odločilne. Ker tožeča stranka torej
ni ponudila ustrezne trditvene podlage za utemeljitev vtoževanega
računa, je s tem izkazana nesklepčnost tožbe, v posledici česar je
pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano
sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo
(4. točka 358. člena ZPP).
Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela tudi ni upravičena do povrnitve
nastalih pravdnih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).