Partners of a limited liability company are not automatically entitled to sue for company damages.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V določbah ZGD ni določb, po katerih bi bili družbeniki avtomatično

aktivno legitimirani kot oškodovanci za škodo, ki jo utrpi

gospodarska družba. Uporaba določb 72. in 73. člena Zakona o

prevzemih (ZPre) ne pride v poštev za družbe z omejeno odgovornostjo,

saj se navedeni zakon nanaša zgolj na delniške družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe v zavarovanje vtoževane denarne terjatve v

višini 279.936.000,00 SIT, s katero bi se toženi stranki kot

zastopniku družbe A d.o.o. prepovedalo voditi posle in zastopati to

družbo, prepovedalo dostop do poslovnih prostorov te družbe ter

določilo novega začasnega zastopnika za navedeno družbo kot tudi

izvršitelja v tej zadevi, pri čemer bi se ta začasna odredba

zaznamovala v sodnem registru in bi veljala do izteka 60 dni po

pravnomočnem zaključku te zadeve, določene pa so bile tudi sankcije

kršitve te začasne odredbe. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo,

da tožeči stranki nista aktivno legitimirani za vložitev tožbe zoper

toženo stranko.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki sicer priznava, da Zakon

o gospodarskih družbah nima takšnih določb, po katerih bi bili

družbeniki avtomatično legitimirani za uveljavljanje škode, ki jo

utrpi gospodarska družba. Sklicuje pa se na Zakon o prevzemih (ZPre),

ki takšno tožbo izrecno dopušča (72. in 73. člen ZPre). Takšna

analogija je po mnenju pritožbe ustrezna in dopustna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so: oba tožnika (J.J. in F.F.) in

toženec (M.M.) družbeniki družbe A d.o.o., pri čemer je toženec tudi

zastopnik te družbe. S tožbo uveljavljata tožnika v imenu in za račun

družbe A d.o.o. (torej ne v svojem imenu) od toženca kot tretjega

družbenika zaradi njegovega protipravnega ravnanja povrnitev škode v

višini 279.936.000,00 SIT (ki jo mora plačati družbi A d.o.o.).

Ob vložitvi tožbe sta tožnika predlagala zoper toženca tudi izdajo

začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ),

torej v zavarovanje denarne terjatve. Z izdajo začasne odredbe sta

tožnika predvsem zahtevala, da se tožencu prepove voditi posle in

zastopati družbo A d.o.o, da se mu prepove dostop do poslovnih

prostorov te družbe, obenem pa sta zahtevala postavitev drugega

začasnega zastopnika, postavitev izvršitelja ter določene sankcije v

primeru, da toženec začasne odredbe ne bi spoštoval.

Prvostopno sodišče je izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je

ugotovilo, da ni podan že prvi pogoj, ki se zanjo po 1. odst. 270.

člena ZIZ zahteva, torej obstoj verjetnosti terjatve. Postavilo se je

pritožbeno sodišče strinja. Pravice, ki jih imajo družbeniki pri

upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja se določijo z

družbeno pogodbo, v koliko pa družbena pogodba ne vsebuje določb o

upravljanju družbe, se uporabljajo določbe 439. do 444. člena ZGD

(glej 1. in 2. odst. 438 ZGD). O čem lahko odločajo družbeniki, je

posebej navedeno v 439. členu ZGD. Niti določbe družbene pogodbe

družbenikov niti določbe ZGD pa tožnikoma ne dopuščajo, da bi bila

lahko kot družbenika avtomatično (kot oškodovanca) aktivno

legitimirana za škodo, ki jo utrpi gospodarska družba. Tako je

pravilna ugotovitev izpodbijanega sklepa, da tožnika za takšno

vloženo tožbo na povračilo škode družbi A d.o.o. nista aktivno

legitimirana (glej še odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije

III Ips 74/2002 z dne 15.11.2001).

Tožeča stranka kot pritožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na Zakon

o prevzemih, saj ta velja zgolj za delniške družbe, ne pa tudi za

družbe z omejeno odgovornostjo (glej 1. do 3. člen ZPre). Zato v tem

primeru ni mogoča uporaba 72. in 73. člena omenjenega zakona. V 456.

členu ZGD je predpisano, v katerih posameznih primerih se lahko

uporabljajo za družbe z omejeno odgovornostjo določbe ZGD o delniški

družbi. Le v teh primerih je analogija dopustna. Analogija uporabe

povsem drugega zakona, ki se nanaša zgolj na delniške družbe, kot jo

ponuja tožnica v pritožbi, pa za družbe z omejeno odgovornostjo ni

mogoča.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere

pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti.

Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno

in izpodbijani sklep potrditi v skladu z 2. točko 365. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije v skladu s 1. odst.

165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP sama svoje stroške

pritožbenega postopka.