Appeal court quashes enforcement order due to plaintiff's failure to prove legal standing via assignment contract.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court overturned the first-instance judgment and the enforcement order against the defendant. The plaintiff failed to prove legal standing because the documents presented belonged to the original creditor, not the plaintiff, and no assignment agreement was proven. Consequently, the court declared the enforcement order invalid and dismissed the plaintiff's claim for payment.
Legislator headnote
AI generatedZakon o postopku pri izvršilnih dejanjih (ZIZ/98); Zakon o postopku pri pravnih sporih (ZPP): An enforcement order based on documents belonging to the original creditor is invalid if the claimant fails to prove the transfer of the claim through a valid assignment agreement, resulting in a lack of active legitimacy.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da
se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig
2000/05365 z dne 19.6.2000 v točkah 1 in 3 izreka razveljavi in
tožbeni zahtevek zavrne.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v
višini 153.910,00 SIT, v roku 15 dni.
[JEDRO]
Pritožnica je v pritožbi prvič ugovarjala zgrešeno aktivno
legitimacijo, ker tožeča stranka ni pravna naslednica njenega u pnika
in ker ni izkazala prehoda terjatve nase nobeno pogodbo, kar je po
oceni pritožbenega sodča dovoljena pritožbena novota, saj dejtev v
zvezi z odgovorom na trditve tožeče stranke, da je terjatev pridobila
na podlagi pogodbe o odstopu terjatve, brez svoje krivde prej ni
mogla navajati, ker ji vloga tožeče stranke o spremembi upnika, na
podlagi pogodbe o odstopu terjatev, ni bila nikoli vročena.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi v
izreku te sodbe citirani sklep o izvršbi v točkah 1 in 3 izreka in
toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini
55.800,00 SIT.
Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila, uveljavljala
je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagala, da ji
pritožbeno sodišče ugodi ter napadeno sodbo spremeni tako, da
zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma, da jo razveljavi in
zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.
Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena dne 13.1.2003, nanjo
ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Okrajno sodišče v
Ljubljani izdalo v izreku te sodbe citirani sklep o izvršbi na
podlagi verodostojnih listin, po predlogu upnika A d.o.o., Ljubljana.
Že med izvršilnim postopkom je namesto upnika v postopek vstopila
družba B d.o.o.(tretji odstavek 24. člena ZIZ/98). Iz podatkov spisa
izhaja, da izvršilno sodišče vloge novega upnika z dne 13.7.2000, s
katero je sporočil spremembo, ni vročalo dolžniku, vendar je
spremembo upnika upoštevalo in njegova pooblaščenca s sklepom z dne
22.9.2000 tudi pozvalo k predložitvi pooblastila. V sklepu, s katerim
je odločilo, da se bo zadeva obravnavala v pravdnem postopku kot pri
ugovoru zoper plačilni nalog, pa je po očitni pomoti v glavi navedlo
spet prvotnega upnika, namesto družbo B d.o.o., pravilno pa je kot
njena pooblaščenca označilo odvetnika (pooblastilo z dne 13.7.2000 v
prilogi A22). Iz podatkov izvršilnega spisa tudi ne izhaja, da bi bil
predlog za spremembo upnika zavrnjen. Zato je po oceni pritožbenega
sodišča Okrožno sodišče v Ljubljani, ki mu je bila zadeva odstopljena
v reševanje, pravilno vodilo postopek s tožečo stranko B d.o.o. in
pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke
drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje zmotno
presodilo listine, ki jih je predložila tožeča stranka, kot dokaz o
obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama. Listine, na
katere je oprlo svojo odločitev (A1-A21), glasijo namreč na ime
družbe A d.o.o. in ne na tožečo stranko, kot to zmotno ugotavlja
sodišče prve stopnje. Njegove ugotovitve o obstoju poslovnega
razmerja med pravdnima strankama, na katere je oprlo sodbo, bi držale
le, če bi se izkazalo, da je tožeča stranka univerzalna pravna
naslednica upnika, s katerim je bila tožena stranka v poslovnem
razmerju. Tega pa tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, kaj takega ne
izhaja iz priloženih listin v spisu niti ne iz sodnega registra kot
javne knjige. Tožeča stranka je svojo udeležbo v izvršilnem postopku
utemeljevala na singularnem pravnem nasledstvu in sicer kot
prevzemnica odstopljene terjatve do tožene stranke.
Pritožnica je v pritožbi prvič ugovarjala zgrešeno aktivno
legitimacijo, ker tožeča stranka ni pravna naslednica družbe A d.o.o.
in ker ni izkazala prehoda terjatve nase z nobeno pogodbo, kar je po
oceni pritožbenega sodišča dovoljena pritožbena novota (primerjaj s
prvim odstavkom 337. člena ZPP), saj dejstev v zvezi z odgovorom na
trditve tožeče stranke, da je terjatev pridobila na podlagi pogodbe o
odstopu terjatve, brez svoje krivde prej ni mogla navajati, ker ji
vloga tožeče stranke o spremembi upnika, na podlagi pogodbe o odstopu
terjatve, kot je pritožbeno sodišče ugotovilo
zgoraj, ni bila nikoli vročena. Pri tem pritožbeno sodišče pritrjuje
pritožnici, da tožeča stranka z nobeno listino niti z nobenim
predlaganim dokazom ni izkazala, da je terjatev družbe Profima d.o.o.
do tožene stranke prešla nanjo.
Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na listine,
v katerih kot upnica ni navedena tožeča stranka, je njegov zaključek
o obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki plača vtoževano
terjatev, pravno zmoten. Ob pravilni presoji vpogledanih listin
(A1-A21), iz katerih izhaja terjatev družbe A d.o.o. do tožene
stranke in dejstvu, da tožeča stranka ni izkazala prehoda terjatve
nase, se izkaže, da tožbeni zahtevek zaradi zgrešene aktivne
legitimacije tožeče stranke, ni utemeljen.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo
spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v točkah 1
in 3 izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka 358. člena ZPP).
Izrek o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. v zvezi s
prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je v skladu z
določilom 155. člena ZPP toženi stranki odmerilo naslednje priglašene
stroške:
- za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 21.6.2002
400 točk po OT
- za sestavo pritožbe 500 točk po OT
- za administrativne stroške 11 točk po OT
- DDV 20% na pritožbene stroške
- za takso za pritožbo 42.700,00 SIT
Ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere 110,00 SIT (prvi
odstavek 15. člena OT - Ur. list RS št. 67/2003), je naložilo tožeči
stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 153.910,00
SIT.