Appeal dismissed; plaintiff failed to prove concrete danger of asset dissipation required for interim order under ZIZ.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožeči stranki sta v utemeljitvi tega pogoja za izdajo začasne

odredbe zgolj zatrjevali, da se utemeljeno bojita, da bodo tožene

stranke poskušale odtujiti vse svoje vrednejše premoženje, bodisi

tretjim osebam, bodisi v primeru fizičnih oseb svojim družinskim

članom. Vendar pa tožeči stranki konkretnih ravnanj prvo in

drugotožene stranke, zoper kateri je predlagana začasna odredba, v

smislu odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s

premoženjem, v predlogu za izdajo začasne odredbe, nista navajali.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožečih

strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prepovedala

odtujitev in obremenitev nepremičnin in sicer:

a) prvotoženi stranki:

- nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem podvložku št. k.o.

D., v naravi poslovnega prostora št. 16 izmeri 80,40 mý v pritličju

poslovne stavbe, ki stoji na naslovu, Ljubljana,

- nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem podvložku št. k.o.

Dravlje, v naravi poslovnega prostora - skladišče v poslovni stavbi,

ki stoji na naslovu, Ljubljana,

b) drugotoženi stranki:

- nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem podvložku št. k.o.

D., v naravi poslovnega prostora št. 16 v izmeri 80,40 mý v pritličju

poslovne stavbe, ki stoji na naslovu, Ljubljana,

- nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnem podvložku št. k.o.

D., v naravi poslovnega prostora, skladišča v poslovni stavbi, ki

stoji na naslovu, Ljubljana.

Zoper sklep sta pravočasno vložili pritožbo tožeči stranki in

predlagali pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni,

podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v

ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne

odredbe utemeljilo na ugotovitvi, da tožeči stranki nista izkazali

subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 2. odst. 270. čl.

ZIZ, to je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja,

skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem,

uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeči stranki

sta v utemeljitvi tega pogoja za izdajo začasne odredbe zgolj

zatrjevali, da se utemeljeno bojita, da bodo tožene stranke poskušale

odtujiti vse svoje vrednejše premoženje, bodisi tretjim osebam,

bodisi v primeru fizičnih oseb svojim družinskim članom. Vendar pa

tožeči stranki konkretnih ravnanj prvo in drugotožene stranke, zoper

kateri je predlagana začasna odredba, v smislu odtujevanja, skrivanja

ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, v predlogu za

izdajo začasne odredbe, nista navajali. Pritožbeno sodišče v

nasprotju s prvostopnim sodiščem sicer meni, da bi razpolaganje z

nepremičninami s strani toženih strank, na katerih je predlagana

začasna odredba, predstavljalo okoliščino, ki bi v posledici lahko

pomenila onemogočenje oziroma znatno otežitev uveljavitve denarne

terjatve. Za takšno predpostavko pa bi predlagatelja morala izkazati

realno nevarnost, da bosta prvo in drugotožena stranka dejansko

razpolagali z nepremičnim premoženjem, na katerega meri predlagana

začasna odredba. O subjektivni nevarnosti, s katero je mogoče

utemeljevati predlagano začasno odredbo, je mogoče govoriti le tedaj,

kadar je nevarnost dolžnikovih dejanj neposredno usmerjena na

potencialne predmete izvršbe, na katerih se predlaga zavarovanje z

začasno odredbo. Tožeči stranki v zvezi z nepremičnim premoženjem

prvo in drugotožene stranke takšnih trditev nista ponudili niti v

tožbi, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožnika v pritožbi napadata ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni

dokazana trditev, da tožene stranke neprestano ustanavljajo nove

družbe in nanje prenašajo premoženje. Takšna trditev bi bila v zvezi

s predlagano začasno odredbo relevantna predvsem v primeru, ko bi

bila izkazana realna nevarnost, da bosta prvo in drugotožena stranka

nepremično premoženje, na katerega meri predlagana začasna odredba,

prenesla na katero od družb v smislu trditev tožečih strank. Takšnih

trditev pa tožeči stranki nista ponudili. Pritožbeno sklicevanje na

ravnanje toženih strank v smislu prenosa lastninske pravice na

nepremičninah družbe A d.o.o. pa predstavlja zatrjevanje nove

dejanske podlage, za katero tožeči stranki nista izkazali, da je

nista mogli zatrjevati že v postopku pred prvostopnim sodiščem.

Takšne trditve torej predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1.

odst. 337. čl. ZPP), ki je pretožbeno sodišče ne more upoštevati.

Tako se izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da

tožeči stranki nista izkazali nevarnosti razpolaganja s premoženjem,

na katerega meri začasna odredba. Tožeči stranki tožbeni zahtevek

utemeljujeta na odškodninski podlagi, pri čemer naj bi predstavljalo

škodno ravnanje toženih strank protipogodben prenos dejavnosti, do

katere naj bi bila upravičena drugotožeča stranka, na tretje in

četrtotoženo stranko. Prvostopno sodišče se z vprašanjem obstoja

verjetnosti terjatve ni ukvarjalo, saj je predlog za izdajo začasne

odredbe zavrnilo že v posledici neizkazane subjektivne nevarnosti iz

2. odst. 270. čl. ZIZ. Takšne nevarnosti pa ni mogoče utemeljevati

zgolj s pavšalnim sklicevanjem na trditve tožečih strank, ki se

nanašajo na obstoj same terjatve. Zgolj v tožbi postavljena trditev,

da naj bi tožene stranke s spornim ravnanjem prenesle dejavnost na

tretje in četrtotoženo stranko, tožeči stranki nista izkazovali

nevarnosti, da bosta prvo in drugotožena stranka razpolagali oziroma

obremenjevali nepremično premoženje, na katero mero predlagana

začasna odredba. Ob pomanjkanju drugačnih trditev je odločitev

prvostopnega sodišča torej materialnopravno pravilna.

Pritožniki pa neutemeljeno izpodbijajo tudi ugotovitev prvostopnega

sodišča, da tožeči stranki nista izkazali, da bi toženi stranki z

izdajo začasne odredbe utrpeli le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče

s tem v zvezi soglaša s prvostopnim sodiščem, da poseg v lastninsko

pravico toženih strank s prepovedjo odtujitve in obremenitve

nepremičnin, ne more predstavljati neznatne škode za tožene stranke.

Dokazno breme glede okoliščin, ki bi izključevale nastanek škode

toženim strankam v posledici izdaje začasne odredbe, je na strani

predlagatelja začasne odredbe. Ker tožeči stranki v svojem predlogu

takšnih okoliščin nista zatrjevali, za to ne zadošča zgolj golo

sklicevanje na določbo 3. odst. 270. čl. ZIZ.

Glede na navedeno je prvostopno sodišče na podlagi ugotovljenega

dejanskega stanja in ob upoštevanju trditvene podlage tožečih strank

pravilno odločilo, ko je zavrnilo izdajo predlagane začasne odredbe,

saj tožeči stranki za to nista izkazali potrebnih pogojev iz 270. čl.

ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa

izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka,

na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v

zvezi s 15. čl. ZIZ), je odločilo, kot je razvidno iz izreka tega

sklepa (2. točka 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi

s 1. odst. 154. čl. ZPP.