Appeal dismissed; plaintiff failed to prove fixed performance time was a material contract term.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Da bi se glede roka izpolnitve obveznosti tožeči stranki lahko

sklicevali na naravo pogodbenega razmerja, bi morali ponuditi

ustrezno trditveno podlago in s tem v zvezi tudi ponuditi dokaze. Da

bi izkazali fiksnost pogodbe, pa bi morali dokazati tudi, da je bil

čas izpolnitve bistveni element pogodbe. O fiksnosti pogodbe je

mogoče govoriti samo takrat, kadar obe pogodbeni stranki določno

opredelita čas izpolnitve pogodbene obveznosti, istočasno pa mora

dogovor vsebovati tudi soglasje obeh pogodbenih strank, da je čas

izpolnitve bistveni element pogodbe. Kot je pravilno ugotovilo

prvostopno sodišče, iz dogovora pravdnih strank, kot izhaja iz izjave

tožene stranke z dne 3.4.1996 (A4)

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

na plačilo 15,854.650,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.4.1996 do plačila in tožečima strankama naložilo povrnitev pravdnih

stroškov tožene stranke v znesku 662.546,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 do plačila.

Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo tožeči stranki zaradi

napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega

stanja ter pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Glavni pritožbeni očitek se nanaša na ugotovitev prvostopnega

sodišča, da izpolnitveni rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, saj

pogodbeni stranki roka za izpolnitev pogodbe sploh nista določili, v

posledici česar zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani

tožene stranke ni prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu (125.

čl. ZOR). Takšne ugotovitve pritožnici izpodbijata s sklicevanjem na

značaj sklenjenega dogovora kot bančnega posla, za katere naj bi se

domnevalo, da jih je potrebno izpolniti takoj. Takšne trditve pa

predstavljajo novo dejansko podlago, za katero pritožnici nista

izkazali, da je brez svoje krivde nista mogli navesti do prvega

naroka za glavno obravnavo, zato jih pritožbeno sodišče kot

pritožbeni razlog ne sme upoštevati (1.odst.337.čl. ZPP). Kot je

pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, tožeči stranki glede

izpolnitvenega roka pogodbene obveznosti na strani tožene stranke

nista ponudili nobenih trditev. Da bi se glede roka izpolnitve

obveznosti tožeči stranki lahko sklicevali na naravo pogodbenega

razmerja, bi morali ponuditi ustrezno trditveno podlago in s tem v

zvezi tudi ponuditi dokaze. Da bi izkazali fiksnost pogodbe, pa bi

morali dokazati tudi, da je bil čas izpolnitve bistveni element

pogodbe. O fiksnosti pogodbe je mogoče govoriti samo takrat, kadar

obe pogodbeni stranki določno opredelita čas izpolnitve pogodbene

obveznosti, istočasno pa mora dogovor vsebovati tudi soglasje obeh

pogodbenih strank, da je čas izpolnitve bistveni element pogodbe. Kot

je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, iz dogovora pravdnih

strank, kot izhaja iz izjave tožene stranke z dne 3.4.1996 (A4)

tovrsten dogovor ne izhaja. Za uspešno sklicevanje na posledice

razdrtja pogodbe po samem zakonu bi tožeči stranki morali

konkretizirano zatrjevati in dokazati iztek časovno opredeljenega

fiksnega roka izpolnitve tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo

prvostopno sodišče, tožeči stranki take trditvene podlage nista

ponudili.

Glede nadaljnjih pritožbenih trditev, da kasnejša izpolnitev

obveznosti s strani tožene stranke (se pravi ne "takoj") za tožeči

stranki ni imela nikakršnega pomena, pa pritožbeno sodišče opozarja

na njune trditve v postopku pred prvostopnim sodiščem, da sta toženo

stranko na večih medsebojnih sestankih pozivali na izpolnitev

pogodbene obveznosti (stran 5 pripravljalne vloge z dne 14.10.2002).

Tožeči stranki sta torej izrecno vztrajali na izpolnitvi pogodbene

obveznosti. Ob takšnih trditvah tožnikov pa bi tudi v primeru fiksno

dogovorjenega roka izpolnitve pogodbe, pri čemer bi pogodbi zvesta

stranka vztrajala pri njeni izpolnitvi (2. odst. 125. čl. ZOR),

učinki razdrtja pogodbe nastopili šele ob izrecnem uveljavljanju

odstopnega upravičenja upnika po 3. odst. 125. čl. ZOR.

Pritožbeno sklicevanje na motive in nagibe tožečih strank pri

sklepanju posojilne pogodbe z družbo A d.o.o. za odločitev

pritožbenega sodišča ni relevantno, zato se pritožbeno sodišče s temi

pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo. Prav tako je nerelevantno

pavšalno pritožbeno sklicevanje na ravnanje tožene stranke v

nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kot je pravilno ugotovilo

že prvostopno sodišče, tožeči stranki nista ponudili in dokazali

relevantne trditvene podlage za uveljavljanje tožbenega zahtevka iz

neupravičene obogatitve, saj nista uspeli dokazati učinkov razdrtja

pogodbe med pravdnima strankama. Zgolj sklicevanje na protipogodbeno

ravnanje tožene stranke in neizpolnitev njenih obveznosti za to ne

zadošča.

Iz navedenih razlogov je razvidno, da v pritožbi uveljavljani

pritožbeni razlogi niso podani ter ob ugotovitvi, da je prvostopno

sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljeno zavrnilo

tožbeni zahtevek tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odločilo kot

je razvidno iz izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Ker tožeči stranki nista uspeli v pritožbenem postopku, sami nosita

stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst.

165. čl. ZPP).