Appeal dismissed; execution court did not seize third-party property on debtor's address, making objection untimely.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Z dovoljeno izvršbo za izterjavo denarne terjatve, na dolžnikove

premičnine, ki se nahajajo na njegovem sedežu, izvršilno sodišče še

ni poseglo v kakšno stvar, ki bi bila izvzeta iz izvršbe, niti ni

poseglo v stvari, ki jih imajo v posesti druge osebe, ki se nahajajo

na istem naslovu kot dolžnik. Zato je zmotno mnenje pritožnice, da je

izvršilno sodišče s sklepom, s katerim je dovolilo izvršbo, že

poseglo na vse premične stvari, ki se nahajajo na določenem naslovu,

vključno na stvari, ki jih ima v posesti tožeča stranka. Sodišče prve

stopnje je logično in pravilno zaključilo, da je tožeča stranka

preuranjeno ugovarjala nedopustnosti izvršbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na ugotovitev nedopustnosti izvršbe z rubežem

in cenitvijo stvari, ki se nahajajo na sedežu tožnika A.A. Kranj ter

prodajo stvari in poplačilo toženca po sklepu Okrajnega sodišča v

Kranju, opr. št. I 2000/02486 z dne 3.10.2000 in tožeči stranki

naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v znesku 218.591,00

SIT v roku 8 dni, z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila, uveljavljala

je vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena ZPP) in

pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in izpodbijani sklep (po

očitni pomoti, sodbo) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep (po očitni

pomoti, sodbo) razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v

ponovno odločanje.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena dne 6.12.2004, nanjo

ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožeča stranka kot

udeleženec v izvršilni zadevi, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v

Kranju, opr. št. spisa I 2000/02486, zoper dolžnika B.B., s sklepom I

2000/02486 z dne 4.9.2001 (listovna številka 15 priloženega spisa I

2000/02486) "napotena na pravdo za ugotovitev, da je izvršba s

prodajo nedopustna". Izvršilno sodišče je izdalo sklep na podlagi

drugega odstavka 65. člena ZIZ. Na podlagi navedenega napotitvenega

sklepa je tožeča stranka vložila predmetno tožbo, s katero je

zahtevala, da se ugotovi nedopustnost izvršbe z rubežem in cenitvijo

stvari, ki se nahajajo na sedežu tožnika ter prodajo stvari in

poplačilo toženca kot upnika v izvršilni zadevi zoper dolžnika. S tem

je izkazala pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe na

nedopustnost izvršbe (drugi odstavek 181. člena ZPP).

V pravdi za ugotovitev, da izvršba na določen predmet izvršbe ni

dopustna, ker ima tožeča stranka na tem predmetu izvršbe pravico, ki

preprečuje izvršbo (drugi odstavek 65. člena ZIZ v zvezi s prvim

odstavkom 64. člena ZIZ), se predpostavlja, da bo tožeča stranka

navedla predmete izvršbe, na katerih uveljavlja svojo pravico, ki

preprečuje izvršbo. Pravnomočna sodba o ugotovitvi nedopustnosti

izvršbe na določen predmet ima namreč za posledico, da izvršilno

sodišče glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o

izvršbi (peti odstavek 65. člena ZIZ).

Izvršilni postopek teče v dveh fazah. V prvi fazi izvršilno sodišče

odloča o dovolitvi izvršbe, v drugi fazi pa opravi izvršbo. V primeru

izdaje sklepa o izvršbi za uveljavitev denarne terjatve na dolžnikove

premičnine, se izvršbe na premičnine opravi z rubežem, cenitvijo

stvari, s prodajo stvari in s poplačilom upnika iz zneska dobljenega

s prodajo (prvi odstavek 81. člena ZIZ).Glede na v prejšnjem odstavku

navedene učinke pravnomočne sodbe o nedopustnosti izvršbe na določen

predmet izvršbe, se predpostavlja, da se tretji vključi v izvršilni

postopek takrat, ko izvršilno sodišče pri opravi izvršbe z

izvršilnimi dejanji poseže na premične stvari, ki jih ima sicer

dolžnik v posesti, na njih pa tretji uveljavlja kakšno pravico, ki

preprečuje izvršbo. V tej fazi tretji zve, na katere njegove stvari

se bo poseglo z izvršbo in zato lahko v zahtevi za nedopustnost

izvršbe predmete izvršbe tudi konkretizira.

V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja nedopustnost izvršbe

na vseh predmetih, ki se nahajajo na njenem sedežu. Iz podatkov

priloženega izvršilnega spisa ne izhaja, da bi izvršilno sodišče že

začelo z izvršilnimi dejanji v zvezi z izdanim sklepom o izvršbi na

dolžnikove premičnine, ki se nahajajo na njegovem sedežu. Z dovoljeno

izvršbo za izterjavo denarnih terjatev, na dolžnikove premičnine, ki

se nahajajo na njegovem sedežu, izvršilno sodišče še ni poseglo v

kakšno stvar, ki bi bila izvzeta iz izvršbe, niti ni poseglo v

stvari, ki jih imajo v posesti druge osebe, ki se nahajajo na istem

naslovu kot dolžnik. Predmet rubeža so namreč le stvari, ki jih ima

dolžnik v posesti, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti

upnik (prvi odstavek 83. člena ZIZ). Zato je zmotno mnenje

pritožnice, da je izvršilno sodišče s sklepom, s katerim je dovolilo

izvršbo, že poseglo na vse premične stvari, ki se nahajajo na naslovu

c.c. vključno na stvari, ki jih ima v posesti tožeča stranka in, ki

jih je pridobila v upravljanje od D. zaradi uresničevanja javnega

interesa na področju športa.

Ob neizpodbitem dejstvu, da ima dolžnik še vedno sedež na naslovu c.c

in da izvršilno sodišče še ni pričelo z drugo fazo oprave izvršbe, je

sodišče prve stopnje logično in pravilno zaključilo, da je tožeča

stranka preuranjeno ugovarjala nedopustnosti izvršbe. Pri tem

pritožbeno sodišče še dodaja, da je odločitev prvostopnega sodišča, s

katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, pravilna, ker tožba ni sklepčna.

Tožeča stranka namreč v predmetni tožbi zatrjuje, da ima pravico do

upravljanja z vso opremo v poslovnih prostorih na c.c. Na podlagi

takih trditev bi lahko s tožbo zoper tisto toženo stranko, ki ji te

pravice ne bi priznala, uveljavljala ugotovitev te pravice (prvi

odstavek 181. člena ZPP). Tožeča stranka pa takega zahtevka ni

postavila. S tožbenim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev

nedopustnosti izvršbe, ki naj bi bila opravljena z rubežem in

cenitvijo vseh stvari, ki se nahajajo na naslovu c.c. Za tako

postavljen zahtevek pa bi morala v tožbenih trditvah navesti

relevantna dejstva o tem, da je bil rubež in cenitev stvari opravljen

tudi na stvareh, ki jih ima sama v posesti ali, ki jih ima v posesti

dolžnik, sama pa ima na njih pravico, ki preprečuje izvršbo. Ker

takih trditev v tožbi ni podala, niti taka dejstva ne izhajajo iz

priloženega izvršilnega spisa, je tožbeni zahtevek nesklepčen.

Dokazni predlogi o tem, da ima tožeča stranka pravico upravljati s

športnimi objekti in s poslovnimi prostori na naslovu c.c, vključno z

vso opremo na navedenem naslovu, zato v tej pravdi niso relevantni in

je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni

dokazala, da ima na predmetih izvršbe, kakšno pravico, ki bi

preprečevala izvršbo. S tem pa so tudi neupoštevni pritožbeni očitki

o zmotni dokazni presoji prvostopnega sodišča.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani

pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje tudi ni

storilo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je

neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.

člen ZPP).