Appeal dismissed; debt barred by statute of limitations when conditions for enforcement arose.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker so pogoji za pobot v obravnavanem primeru nastali šele, ko so v

pobot uveljavljane terjatve že zastarale, je ugovor zastaranja

utemeljen (prim. drugi odstavek 339. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

"1. Ugotovi se, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v

višini 2.021.618,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska

818.988,00 SIT od 2.3.2001 dalje do plačila in od zneska 1.202.630,00

od 22.3.2001 dalje do plačila, ne obstaja pa terjatev tožeče stranke

do tožene stranke v višini 524.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zneska 262.076,00 SIT od 2.3.2001 dalje do plačila in od

zneska 262.392,00 SIT od 22.3.2001 dalje do plačila.

2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče

stranke v višini 2.021.618,00 SIT.

3. Zaradi delnega obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke

in delnega neobstoja njene terjatve ter zaradi neobstoja terjatve

tožene stranke do tožeče stranke ostane sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/01293 z dne 7.5.2002, v veljavi

v 1. točki izreka za znesek 2.021.618,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od zneska 818.988,00 SIT od 2.3.2001 dalje do plaila in od

zneska 1.202.630,00 SIT od 22.3.2001 dalje do plačila, ter v 3. točki

izreka za izvršilne stroške v višini 45.416,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 7.5.2002 dalje do plačila.

4. V preostalem delu, to je v 1. točki izreka za glavnico v višini

524.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 262.076,00

SIT od 2.3.2001 dalje do plačila in od zneska 262.392,00 SIT od

22.3.2001 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške

v znesku 5.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2002

dalje do plačila, se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni

zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki

295.196,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

6. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki

134.000,00 SIT izvršilnih in pravdnih stroškov."

Proti zanjo neugodnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (1., 2., 3.

in 5. točka izreka) vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. V

pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču

predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in

zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je tožena

stranka uveljavljala pisni odškodninski zahtevek proti tožeči stranki

šele po 27.9.2000. Prepričljivosti te odločilne dejanske ugotovitve

tožena stranka zgolj s trditvijo, da je v roku uveljavljala

odškodninski zahtevek, ne more omajati. Pritožbeno sodišče s tem v

zvezi dodaja, da na trditve tožeče stranke, da je tožena stranka pri

tožeči stranki pisno uveljavljala odškodninski zahtevek po 25.9.2000,

tožena stranka ni konkretno oporekala z navedbo drugega, zanjo

ugodnejšega datuma. Tako je pritožbeno sodišče pri presoji o

zastaranju odškodninske, v pobot uveljavljane terjatve moralo

izhajati iz datuma 27.9.2000. Ob takšnem izhodišču pa se izkaže, da

je presoja sodišča prve stopnje pravilna. Pisni odškodninski zahtevek

(prim. drugi odstavek 32. člena CMR), ki ga je glede na obrazloženo

tožena stranka proti tožeči stranki prvič uveljavljala šele po

27.9.2000, namreč ni mogel imeti učinka zadržanja zastaranja. Takrat

je enoletni zastaralni rok (prvi odstavek 32. člena CMR) za

uveljavljanje spornih odškodninskih zahtevkov, kot pravilno ugotavlja

sodišče prve stopnje, že potekel. To pa obenem pomeni, da je bila v

pobot uveljavljana terjatev že zastarana, ko sta zapadli vtoževani

terjatvi, t.j. 1.3.2001 in 22.3.2001. To izhodišče je treba

upoštevati, ker se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo le, če

takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila

zastarana (prvi odstavek 339. člena ZOR). Ker so pogoji za pobot v

obravnavanem primeru nastali šele, ko so v pobot uveljavljane

terjatve že zastarale, je ugovor zastaranja utemeljen (prim. drugi

odstavek 339. člena ZOR). Glede na navedeno se izkaže, da je

odločitev sodišča pravilna. Vprašanje, kdaj naj bi bil posredovan

zahtevek proti zavarovalnici, pri kateri je imela tožeča stranka

zavarovano odgovornost, pa ob povedanem ni pravno relevantno.

Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja še, da zavarovanje

odgovornosti odškodninsko odgovornega subjekta ne razbremenjuje

njegove odškodninske odgovornosti.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, ker niso

podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka

sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku

165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.