Appeal dismissed; debt barred by statute of limitations when conditions for enforcement arose.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim. The appellant argued for the debt's validity, but the court found the claimant had only formally asserted the claim after the one-year limitation period expired. Consequently, the court ruled that since the conditions for enforcement arose only after the claim was already time-barred, the defense of limitation was valid under the Enforcement Act.
Legislator headnote
AI generatedZOR 339. člen; CMR 32. člen: A claim barred by the statute of limitations cannot be enforced if the conditions for enforcement arise only after the limitation period has expired.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve
stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Ker so pogoji za pobot v obravnavanem primeru nastali šele, ko so v
pobot uveljavljane terjatve že zastarale, je ugovor zastaranja
utemeljen (prim. drugi odstavek 339. člena ZOR).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:
"1. Ugotovi se, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v
višini 2.021.618,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska
818.988,00 SIT od 2.3.2001 dalje do plačila in od zneska 1.202.630,00
od 22.3.2001 dalje do plačila, ne obstaja pa terjatev tožeče stranke
do tožene stranke v višini 524.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi
obrestmi od zneska 262.076,00 SIT od 2.3.2001 dalje do plačila in od
zneska 262.392,00 SIT od 22.3.2001 dalje do plačila.
2. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče
stranke v višini 2.021.618,00 SIT.
3. Zaradi delnega obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke
in delnega neobstoja njene terjatve ter zaradi neobstoja terjatve
tožene stranke do tožeče stranke ostane sklep o izvršbi Okrajnega
sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/01293 z dne 7.5.2002, v veljavi
v 1. točki izreka za znesek 2.021.618,00 SIT z zakonitimi zamudnimi
obrestmi od zneska 818.988,00 SIT od 2.3.2001 dalje do plaila in od
zneska 1.202.630,00 SIT od 22.3.2001 dalje do plačila, ter v 3. točki
izreka za izvršilne stroške v višini 45.416,00 SIT z zakonitimi
zamudnimi obrestmi od 7.5.2002 dalje do plačila.
4. V preostalem delu, to je v 1. točki izreka za glavnico v višini
524.468,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 262.076,00
SIT od 2.3.2001 dalje do plačila in od zneska 262.392,00 SIT od
22.3.2001 dalje do plačila ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške
v znesku 5.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2002
dalje do plačila, se sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni
zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne.
5. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki
295.196,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.
6. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki
134.000,00 SIT izvršilnih in pravdnih stroškov."
Proti zanjo neugodnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (1., 2., 3.
in 5. točka izreka) vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo. V
pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču
predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in
zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je tožena
stranka uveljavljala pisni odškodninski zahtevek proti tožeči stranki
šele po 27.9.2000. Prepričljivosti te odločilne dejanske ugotovitve
tožena stranka zgolj s trditvijo, da je v roku uveljavljala
odškodninski zahtevek, ne more omajati. Pritožbeno sodišče s tem v
zvezi dodaja, da na trditve tožeče stranke, da je tožena stranka pri
tožeči stranki pisno uveljavljala odškodninski zahtevek po 25.9.2000,
tožena stranka ni konkretno oporekala z navedbo drugega, zanjo
ugodnejšega datuma. Tako je pritožbeno sodišče pri presoji o
zastaranju odškodninske, v pobot uveljavljane terjatve moralo
izhajati iz datuma 27.9.2000. Ob takšnem izhodišču pa se izkaže, da
je presoja sodišča prve stopnje pravilna. Pisni odškodninski zahtevek
(prim. drugi odstavek 32. člena CMR), ki ga je glede na obrazloženo
tožena stranka proti tožeči stranki prvič uveljavljala šele po
27.9.2000, namreč ni mogel imeti učinka zadržanja zastaranja. Takrat
je enoletni zastaralni rok (prvi odstavek 32. člena CMR) za
uveljavljanje spornih odškodninskih zahtevkov, kot pravilno ugotavlja
sodišče prve stopnje, že potekel. To pa obenem pomeni, da je bila v
pobot uveljavljana terjatev že zastarana, ko sta zapadli vtoževani
terjatvi, t.j. 1.3.2001 in 22.3.2001. To izhodišče je treba
upoštevati, ker se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo le, če
takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila
zastarana (prvi odstavek 339. člena ZOR). Ker so pogoji za pobot v
obravnavanem primeru nastali šele, ko so v pobot uveljavljane
terjatve že zastarale, je ugovor zastaranja utemeljen (prim. drugi
odstavek 339. člena ZOR). Glede na navedeno se izkaže, da je
odločitev sodišča pravilna. Vprašanje, kdaj naj bi bil posredovan
zahtevek proti zavarovalnici, pri kateri je imela tožeča stranka
zavarovano odgovornost, pa ob povedanem ni pravno relevantno.
Pritožbeno sodišče s tem v zvezi dodaja še, da zavarovanje
odgovornosti odškodninsko odgovornega subjekta ne razbremenjuje
njegove odškodninske odgovornosti.
Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, ker niso
podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni
dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka
sodbe.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku
165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.