Appeal court reverses bankruptcy ruling, holding future debt assignments pre-bankruptcy do not enter bankruptcy estate. Future debt assignments pre-bankruptcy do not enter bankruptcy estate. Appeal court reverses bankruptcy ruling, holding future debt assignments pre-bankruptcy do not enter bankruptcy estate.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

1.) v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni

zahtevek zavrne,

2.) v 3. in 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Glede na navedeno predstavlja dolžnikovo nakazovanje posameznih

zneskov po tistih računih, ki jih je na podlagi pogodbe o poslovnem

sodelovanju izdajala tožeča stranka, izpolnjevanje te pogodbe, ne pa

izpolnitev cesijske pogodbe, ki, kot rečeno, predstavlja premik

premoženja (prehod terjatve) iz sfere tožeče stranke (cedenta) v

sfero tožene stranke (cesionarja). Ker pa se je to zgodilo s

pogodbama z dne 26.3.2002 in 26.8.2003 (v prilogi A3), ki sta bili

obe sklenjeni več kot leto dni pred začetkom stečajnega postopka nad

tožečo stranko, objektivni element izpodbojnosti iz 125. člena ZPPSL

že zato ni podan. Zaradi cesije bodočih terjatev, te ob nastanku, kot

rečeno niso mogle postati del premoženja (bodočega) stečajnega

dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke,

storjene v korist tožene stranke in sicer odstop terjatev po 36

računih, citiranih v 1. točki izreka izpodbijane sodbe, nimajo

pravnega učinka proti stečajni masi ter odločilo, da mora tožena

stranka zneske iz teh računov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznega zneska plačati v stečajno maso (2. točka izreka). Hkrati

je odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki

njene pravdne stroške v znesku 1.246.195,20 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila (3. točka

izreka) in da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4.

točka izreka).

Ugotovilo je, da se je dne 18.9.2003 nad tožečo stranko začel

stečajni postopek ter da sta dne 26.8.2003 (pravilno 2002) in

26.3.2002 pravdni stranki sklenili pogodbi o odkupu terjatev, št.

48/2002-OT in št. 17/2002-OT, s katerima je tožeča stranka prenesla

na toženo stranko svoje bodoče terjatve. Gre za terjatve, ki bodo

tožeči stranki nastajale na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z

družbo J. iz Ljubljane. Ko so te terjatve nastale, je tožeča stranka

dolžniku (družbi J. d.o.o.) izstavila račun, v računu pa navedla, naj

dolžnik plačilo izvrši na račun, ki je naveden v pogodbah o odkupu

terjatev. Presodilo je, da je tožeča stranka s tem storila novo

pravno dejanje, ki predstavlja razpolagalno dejanje, na podlagi

katerega je dolžnik račun, izstavljen s strani tožeče stranke, plačal

toženi stranki. S takim ravnanjem so bili upniki nedvomno oškodovani,

tožena stranka pa je prišla v ugodnejši položaj kot drugi upniki, ki

bodo iz stečajne mase poplačani le v določenem deležu.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in

napačne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga spremembo

izpodbijane sodbe njej v prid. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov

pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in

potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povrnitev svojih

stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Cesija ni zavezovalni posel, kot zmotno meni prvostopno sodišče, pač

pa razpolagalni, kot pravilno v pritožbi ponavlja tožeča stranka. Za

razpolagalni posel je značilno, da neposredno učinkuje na

premoženjsko pravico in jo vsebinsko spreminja, obremenjuje, prenaša

ali končuje. Tako tudi s cesijo prehaja terjatev iz premoženja ene

stranke v premoženje druge stranke. Kot vsak razpolagalni posel ima

tudi cesija takojšnji učinek. Posledice nastopijo s samo sklenitvijo

in za njihov nastop ni potrebno še dodatno izpolnitveno ravnanje. S

cesijo pridobi pravico samo ena stranka pravnega razmerja, druga

stranka pa izgublja pravico. S tem ne nastaja nova pravica, spreminja

se samo pojavna oblika stare (OZ s komentarjem, Splošni del, druga

knjiga, GV 2003, dr. Miha Juhart, komentar k 417. členu, stran 569 do

572).

Drži prvostopna ugotovitev, da je tožeča stranka prenesla na toženo

stranko bodoče terjatve. To pomeni, da jih v trenutku razpolage

(prenosa terjatev s cesijo) še ni bilo. Ker pa so prešle na toženo

stranko točno določene bodoče terjatve, to so tiste, ki bodo tožeči

stranki nastajale iz sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z

družbo J., je tožnica na toženo strano s cesijo prenesla svoje

pričakovanje (terjatve pa so nanjo prehajale kasneje z njihovim

nastankom). Ker cesionar s cesijo vstopi v cedentov pravni položaj in

pridobi pričakovanje, lahko še pred nastankom terjatve nastopa proti

cesusu kot upnik prenešene terjatve. V primeru prenosa takih bodočih

terjatev, ki že imajo pravni temelj, te terjatve ob nastanku takoj

postanejo cesionarjevo premoženje in v primeru stečaja nad cedentom

ne gredo v stečajno maso (primerjaj Cesija, dr. Miha Juhart, GV,

1996, str. 64 in 65).

Izhajajoč iz dosedanje obrazložitve predstavlja dolžnikovo

nakazovanje posameznih zneskov po tistih računih, ki jih je na

podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju izdajala tožeča stranka,

izpolnjevanje te pogodbe, ne pa izpolnitev cesijske pogodbe, ki, kot

rečeno, predstavlja premik premoženja (prehod terjatve) iz sfere

tožeče stranke (cedenta) v sfero tožene stranke (cesionarja). Ker pa

se je to zgodilo s pogodbama z dne 26.3.2002 in 26.8.2003 (v prilogi

A3), ki sta bili obe sklenjeni več kot leto dni pred začetkom

stečajnega postopka nad tožečo stranko, objektivni element

izpodbojnosti iz 125. člena ZPPSL že zato ni podan. Zaradi cesije

bodočih terjatev, te ob nastanku, kot obrazloženo niso mogle postati

del premoženja (bodočega) stečajnega dolžnika.

Glede na navedeno drži pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče

materialnega prava ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče

pritožbi ugodilo in na podlagi določila 4. točke 358. člena ZPP

izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka spremenilo tako, da je

primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je izpodbijano sodbo

spremenilo pritožnici v prid, se s tistimi pritožbenimi navedbami, ki

se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno

sodišče ni ukvarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

Z vlogo z dne 18.4.2005 je pod točko XVI (list.št. 44) tožeča stranka

na podlagi omenjenih pogodb o odkupu terjatev postavila tudi podrejen

tožbeni zahtevek na plačilo 10.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 27.8.2002 do plačila in 6.286.540,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 27.3.2002 do plačila. O njem prvostopno

sodišče, kot pojasnjuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, zato ni

odločalo, ker je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ker pa je ta

sedaj pravnomočno zavrnjen, bo v nadaljevanem postopku treba odločiti

tudi o podrejenem tožbenem zahtevku.

Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi na odločitev o stroških

postopka. O teh, iz razlogov razvidnih iz vsebine predhodnega

odstavka, pritožbeno sodišče ni moglo meritorno odločiti. Stroškovno

odločitev je moralo razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP. V novem

sojenju bo torej prvostopno sodišče moralo odločiti o vseh pravdnih

stroških. Pri tem naj primerno upošteva, da se prav vsi stroški, ki

so nastali do 18.4.2005, ko je tožeča stranka postavila podrejen

tožbeni zahtevek, nanašajo na primarni tožbeni zahtevek, s katerim

tožeča stranka v pravdi ni uspela. Odločitev o tistem delu pravdnih

stroškov, ki se nanašajo na podrejeni tožbeni zahtevek pa bo odvisna

od uspeha v pravdi (primerjaj 154. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.