Appeal dismissed; court upheld trial judgment on bill of exchange acceptance and claim scope.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je na menici navedeno, da je plačljiva v Ljubljani pri S. d.d.,

Ljubljana, gre za domicilirano trasirano menico, ki je ni treba

prezentirati akceptantu, ampak domiciliatu.

Ni nujno, da za veljavno zavezo z akceptnim nalogom izdajatelj

akceptnega naloga sklene tudi poroštveno pogodbo za vračilo kredita,

ki ga je zavaroval z izdajo naloga.

Ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če sodišče prve stopnje ne

prisodi ne več in ne kaj drugega (aliud) kot je zahteval tožnik.

Tožeča stranka je namreč zahtevala vrnitev edine, z njene strani

akceptirane bianko menice, ki jo je sodišče prve stopnje le določno

opredelilo, pri čemer med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka

nima v posesti nobene druge (akceptirane) (glej tudi ugotovitve v

zvezi s pritožbo tožeče stranke).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasil:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek

69.952.464,06 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 11.08.2000

do dneva plačila in znesek 10.569.038,44 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 28.11.2000 dalje do plačila, v osmih dneh.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v

znesku 2.189.895,28 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

31.01.2001 do dne plačila, v osmih dneh.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti akceptne naloge

št. C763251, C763252, C763255, C763263 in C7632264, vse v osmih dneh.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do

plačila, v osmih dneh" (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo,

naj tožeči stranki izroči menico, akceptirano s strani tožeče

stranke, ki jo je dne 02.11.1999 v Muenchnu izdal U. GmbH ter se

glasi na znesek 750.000,00 DEM in je zapadla v plačilo dne

03.05.2000, plačljivo pri SIB banki d.d. v Ljubljani, v petnajstih

dneh (II. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna

toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.440.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila,

v petnajstih dneh (III. točka izreka).

Glede pritožbe tožeče stranke

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da se je v

obravnavanem primeru z akceptnimi nalogi poplačala terjatev iz menice

in ne terjatev tožene stranke do družbe U. GmbH. Pri tem naj bi bila

menica domicilirana v Ljubljani in ne pri toženi stranki. Slednja naj

bi tako bila označena le kot plačilno mesto. Ker tožena stranka po

mnenju pritožnika sporne menice nikoli ni prezentirala tožeči

stranki, prav tako pa je tudi ni protestirala, terjatev še ni

zapadla. Posledično naj bi bil dolg iz menice zastaran. Sodišče naj

bi napačno ugotovilo, da naj bi tožeča stranka pooblastila družbo

U. GmbH, da lahko akceptne naloge in pooblastilo za njihovo

izpolnitev izroči tretji osebi. Celo priča M. naj bi izpovedala, da

naj bi tožeča stranka korigirala saldo z lastnimi vplačili. To pa po

mnenju tožeče stranke pomeni, da U. ni najel kredita za pokrivanje

negativnega salda na kontokorentnem računu tožeče stranke pri

U.. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev, da bi naj med tožečo stranko

in U. obstajalo pravno razmerje, na podlagi katerega naj bi imel

slednji mandat za izpolnitev bianco pooblastila in akceptnih nalogov

ter izročitev akceptnih nalogov banki za zavarovanje kredita. Priča

M, se naj ne bi spomnila pooblastila v prilogi B3, razmerje med

tožečo stranko in U. pa tudi naj ne bi dajalo podlage za vnovčitev

nalogov. Sicer pa tožeča stranka naj ne bi podala poroštvene izjave

za zavarovanje terjatev tožene stranke proti U.. Navsezadnje pa naj

bi bilo iz ugotovitev sodišča razvidno, da akceptni nalogi niso bili

dani za zavarovanje terjatve iz menice, ampak naj bi bili dani za

zavarovanje terjatev po pogodbi št. KT 016/99. Da tudi teoretično ne

more iti za iste terjatve, pa naj bi izhajalo tudi iz datuma

zapadlosti menice. Zato so razlogi sodbe med seboj v nasprotju.

Priglasila je pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe

in priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je med pravdnima strankama

sporno, ali je tožena stranka upravičeno vnovčila akceptna naloga za

uveljavljani znesek. Iz trditev tožeče stranke je namreč razvidno, da

toženi stranki spornih nalogov in menice ni izročila in da z njo ni

bila v poslovnem razmerju. Tožena stranka pa trdi, da ji je sporna

akceptna naloga in menico izročila družba U. GmbH v zavarovanje

kredita po pogodbi s številko KT 016/99 (priloga B3).

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka od družbe U. GmbH

prejela s strani tožeče stranke akceptirano menico in dva s strani

tožeče stranke podpisana akceptna naloga za vnovčitev. Pri tem je

tožeča stranka v zvezi s sporno menico trdila, da ji ni bila

prezentirana, da je ponarejena in nepravilno izpolnjena, zaradi česar

menična terjatev tožene stranke naj ne bi nastala.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju strinja s

prepričljivimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v zvezi pristnostjo

in pravilnostjo menice (priloga B6). Pri tem je tožena stranka tudi

po prepričanju sodišča druge stopnje njena zakonita imetnica, saj je

bila nanjo prenešena z bianko indosamentom (primerjaj z določbo 2.

odstavka 12. člena Zakona o menici, v nadaljevanju: ZM). V zvezi s

pritožbenimi navedbami pa drugostopenjsko sodišče še pojasnjuje, da

je na menici navedeno, da je plačljiva v Ljubljani pri S. d.d.,

Ljubljana; zato gre za domicilirano trasirano menico, ki je ni treba

prezentirati akceptantu, ampak domiciliatu (primerjaj z določbo 4.

člena ZM v zvezi s ZM s komentarjem, GV založba, 2001, stran 86,

drugi odstavek; glej še opombo 92 na strani 84).

Glede na navedeno torej niso pravno odločilne pritožbene navedbe o

izostanku prezentacije menice tožeči stranki. V pritožbi citiran

stavek ZM s komentarjem - "Če gre samo za določitev plačilnega mesta,

ki ni kraj prebivališča akceptanta, v katerem bo akceptant plačal

menico, pa se mora menica prezentirati akceptantu in tudi zoper njega

protestirati" (stran 85, zadnji odstavek), pa se ne nanaša na

domicilirano trasirano menico, ampak na menico, ki jo bo v drugem

plačilnem mestu plačal akceptant in ne domiciliat.

Tožena stranka je tako imela v času vnovčitve akceptnih nalogov (dne

11.8.2000 in dne 28.11.2000) do tožeče stranke na podlagi dospele

menice (dne 3.5.2000) terjatev v znesku 750.000,00 DEM.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju strinja tudi z

ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je med tožečo stranko in družbo

U. obstajalo pravno razmerje, na podlagi katerega je imela omenjena

družba mandat za izpolnitev bianko pooblastila in akceptnih nalogov

in pooblastilo, da lahko omenjene naloge izroči banki za zavarovanje

kreditov, ki jih sama najame v zvezi s sodelovanjem s tožečo stranko.

Pri tem je izročitev akceptnih nalogov tudi po mnenju

drugostopenjskega sodišča temeljila na določbi 2. odstavka 753. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR; akceptni nalog

namreč ni pravno razmerje, ampak listina, ki z že nastalim pravnim

razmerje seznanja druge. To pravno razmerje pa je naročilo po 749.

členu ZOR). Ker je bila tožena stranka menični upnik, je pravilno

vnovčila akceptna naloga. Očitana bistvena kršitev določb postopka

zato ni podana.

Po prepričanju sodišča druge stopnje tudi niso pravno pomembne

pritožbene navedbe v zvezi z izostankom poroštvene izjave. Ni namreč

nujno, da za veljavno zavezo z akceptnim nalogom izdajatelj

akceptnega naloga sklene tudi poroštveno pogodbo za vračilo kredita,

ki ga je zavaroval z izdajo naloga (glej tudi sodbo Višjega sodišča v

Ljubljani z dne 13.04.2000, opr. št. I Cpg 817/99).

Sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da opustitev protesta menice

zaradi neplačila na terjatev tožene stranke kot zakonite imetnice

menice do tožeče stranke kot akceptantke, ne more vplivati (primerjaj

z določbo 52. člen ZM).

Glede pritožbe tožene stranke

V pravočasni pritožbi proti II. točki izreka je tožena stranka

navedla, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek v II. točki

izreka. Priglasila je pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe

in priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po prepričanju sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek v obravnavanem

primeru ni bil prekoračen, saj tožniku sodišče prve stopnje ni

prisodilo ne več in ne kaj drugega (aliud) kot je zahteval. Tožeča

stranka je namreč zahtevala vrnitev edine, z njene strani akceptirane

bianko menice, ki jo je sodišče prve stopnje le določno opredelilo,

pri čemer med strankama ni bilo sporno, da tožena stranka nima v

posesti nobene druge (tako akceptirane) menice (glej tudi ugotovitve

v zvezi s pritožbo tožeče stranke). Ker je tožena stranka z

vnovčitvijo akceptnih nalogov v celoti poplačala svojo menično

terjatev, je torej dolžna nasprotni stranki izročiti sporno menico

(primerjaj z določbo 1. odstavka 38. člena ZM).

Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb tudi ni našlo bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena Zakona o

pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi po uradni

dolžnosti. Zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo ter izpodbijano sodbo

kot zakonito in pravilno potrdilo (353. člen ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, v odgovorih na

pritožbi pa sta obe prispevali k reševanju zadeve na pritožbeni

stopnji, je sodišče druge stopnje na podlagi določb 165., 154. in

155. člena ZPP, po medsebojnem pobotanju stroškov odgovorov na

pritožbo, odločilo, da sami nosita svoje stroške pritožbenega

postopka.