Appeal dismissed; insurer liable for truck driver's tort under Article 178 of ZOR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Izhodišče presoje pritožbenega sodišča je zato, da je obravnavano

odškodninsko razmerje nastalo zaradi protipravnega ravnanja voznika

A.T.. Vprašanje, ki bi se lahko zastavilo v obravnavani zadevi v

zvezi z ugovarjano pasivno legitimacijo, bi se zato glasilo, ali je

tožena stranka s spornim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti

prevzela zavarovanje odškodninske odgovornosti, ki bi izvirala iz

protipravnega ravnanja A.T. kot voznika tovornjaka, ki je v trenutku

trčenja vlekel sporno prikolico.

Tožena stranka tožbenemu zahtevku ni oporekala z gledišča zavarovanja

odškodninske odgovornosti voznika vlečnega vozila. Pač pa se je

tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, češ da je bila škoda

"povzročena s priklopnikom", ki je bil spet z motornim vozilom.

Vendar to glede na obrazloženo, ne drži. V obravnavanem primeru

namreč ne gre za odgovornost za vzrok (objektivno odškodninsko

odgovornost; prim. 173. člen ZOR), temveč za krivdno odgovornost, ker

je bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem šoferja tovornjaka.

Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica, to je vprašanje

obsega kritja po zavarovalni polici motornega vozila, ki je sporno

prikolico vleklo v trenutku trčenja, pa samo zase ne more

izključevati obveznosti tožene stranke iz naslova sporne pogodbe o

zavarovanju avtomobilske odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v

plačilo 176.370,00 SIT s pp.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano

sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Do prometne nesreče je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje

prišlo, ko je tovornjak s prikolico zapeljal skozi prostor v koloni,

v kateri je stal osebni avtomobil zavarovanca tožeče stranke. Iz

nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi še, da je

"prikolica," v zvezi s katero je bilo sklenjeno sporno zavarovanje

avtomobilske odgvornosti, "zadela v levi prednji del stoječega

osebnega avtomobila" zavarovanca tožeče stranke. Iz doslej

obrazloženega izhaja, da se v obravnavanem primeru za odškodninsko

razmerje, v katerega je vstopila tožeča stranka z izplačilom zneska

176.370,00 SIT, uporablja določilo o odškodninski odgovornosti pri

nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (178. člen

ZOR). In ker iz nadaljnjih razlogov sodišča prve stopnje sledi, da je

bil voznik tovornjaka A.T. izključno kriv za obravnavani škodni

dogodek, tej presoji sodišča prve stopnje pa pritožnica ne oporeka,

prihaja v poštev 1. odst. 178. člena ZOR. Izhodišče presoje

pritožbenega sodišča je zato, da je obravnavano odškodninsko razmerje

nastalo zaradi protipravnega ravnanja voznika A.T.. Vprašanje, ki bi

se lahko zastavilo v obravnavani zadevi v zvezi z ugovarjano pasivno

legitimacijo, bi se zato glasilo, ali je tožena stranka s spornim

zavarovanjem avtomobilske odgovornosti prevzela zavarovanje

odškodninske odgovornosti, ki bi izvirala iz protipravnega ravnanja

A.T. kot voznika tovornjaka, ki je v trenutku trčenja vlekel sporno

prikolico.

Tožena stranka tožbenemu zahtevku ni oporekala z gledišča zavarovanja

odškodninske odgovornosti voznika vlečnega vozila. Pač pa se je

tožbenemu zahtevku upirala s trditvijo, češ da je bila škoda

"povzročena s priklopnikom", ki je bil spet z motornim vozilom.

Vendar to glede na obrazloženo, ne drži. V obravnavanem primeru

namreč ne gre za odgovornost za vzrok (objektivno odškodninsko

odgovornost; prim. 173. člen ZOR), temveč za krivdno odgovornost, ker

je bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem šoferja tovornjaka.

Ne gre torej za vprašanje vzročne zveze med delovanjem vlečnega

vozila in/ali prikolice ter nastalo škodo, kot zmotno meni

pritožnica. To vprašanje bi bilo pomembno, če bi šlo za objektivno

odškodninsko odgovornost (prim. 173. člen ZOR). Za to vrsto

odškodninske odgovornosti pa, kot je bilo že obrazloženo, v

obravnavanem primeru ne gre (prim. 1. odstavek 178. člena ZOR).

Tožena stranka ni navajala, da zatrjevna pogodba o avtomobilski

odgovornosti ne krije škod, ki bi izvirale iz protipravnega ravnanja

šoferja vlečnega vozila (prim. zgoraj), ki je upravljal s prikolico.

Zato se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni moglo ukvarjati.

Zgolj okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica, to je vprašanje

obsega kritja po zavarovalni polici motornega vozila, ki je sporno

prikolico vleklo v trenutku trčenja, pa samo zase ne more

izključevati obveznosti tožene stranke iz naslova sporne pogodbe o

zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To smiselno pravilno ugotavlja

sodišče prve stopnje.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso

podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka

sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritoženega postopka temelji na 1. odstavku 154.

člena in 1. odstavku 165. člena ZPP.