Appeal allowed; lower court erred by applying OZ Art. 83 instead of Art. 82(2) for contract interpretation.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče je sporno določilo pogodbe razlagalo z uporabo

83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je v korist

tožeče stranke, ker je pogodbeno vsebino predlagala tožena stranka.

Takšno izhodišče je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno

zmotno. Razlagalno pravilo iz 83. člena OZ je mogoče uporabiti samo

pod predpostavko, da med strankama spornega pogodbenega določila ni

mogoče razložiti z razlagalnim pravilom iz 2. odst. 82. člena OZ, to

je z ugotovitvijo skupnega namena pogodbenikov ob upoštevanju načel

obligacijskega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo

plačilo tožeči stranki zneska 673.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 5.3.2002 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov

tožeče stranke v znesku 85.400,00 SIT in sklenilo, da tožena stranka

sama nosi svoje stroške.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe

materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

Višjemu sodišču v Ljubljani predlagala, da pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči

stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke oziroma

podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je obveznost tožene stranke po vtoževanem

zahtevku utemeljilo na določilu 2. člena Pogodbe o izvedbi poravnave

zapadlih terjatev št. 126/2002 (A1), ki sta jo dne 20.2.2002 sklenili

pravdni stranki, po katerem se je tožena stranka tožeči zavezala

najkasneje do 5.3.2002 plačati znesek 673.120,00 SIT pod pogojem, da

je predlog zapiranja terjatev v celoti potrjen in sproveden od vseh

pravnih subjektov.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o

nejasnosti pogodbenega določila glede izpolnitve pogoja za nastanek

obveznosti tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je sporno določilo

pogodbe razlagalo z uporabo 83. člena Obligacijskega zakonika (v

nadaljevanju OZ), to je v korist tožeče stranke, ker je pogodbeno

vsebino predlagala tožena stranka. Takšno izhodišče je po mnenju

pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Razlagalno pravilo iz

83. člena OZ je mogoče uporabiti samo pod predpostavko, da med

strankama spornega pogodbenega določila ni mogoče razložiti z

razlagalnim pravilom iz 2. odst. 82. člena OZ, to je z ugotovitvijo

skupnega namena pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega

prava. Pravdni stranki sta v zvezi z ugotovitvijo obveznosti iz

sklenjene pogodbe ponujali poleg same pisne pogodbe in priloženega

predloga zapiranja terjatev tudi druge dokazne predloge, katerih pa

prvostopenjsko sodišče zaradi navedenega napačnega materialnopravnega

izhodišča ni izvajalo. Ugotovitev pravega pogodbenega namena iz 2.

odst. 82. člena OZ predstavlja dejansko vprašanje, v posledici česar

je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja

razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

Iz sklenjenih pogodb tožene stranke s tožečo stranko in družbo Ž.

d.o.o. in potrjenega predloga zapiranja terjatev je prvostopenjsko

sodišče sklepalo na verigo asignacij. Takšen prenos nakazila je

urejen v 1038. členu OZ. Očitno je res bil namen vseh udeležencev v

verigi prenehanje njihovih terjatev. V kolikor bi bila veriga

udeležencev sklenjena, bi podano soglasje vseh udeležencev pomenilo

prenehanje vseh terjatev v verigi brez denarnega toka (tako imenovana

verižna kompenzacija). V konkretnem primeru, ko veriga terjatev,

udeleženih v predlogu zapiranja terjatev, ni bila sklenjena (tožeča

stranka je nastopala zgolj kot upnik, družba Ž. d.o.o. pa zgolj kot

dolžnik), pa medsebojne terjatve v verigi udeležencev niso mogle

prenehati zgolj s podanim soglasjem udeležencev po predlogu zapiranja

terjatev. Ob predpostavki, da so podana soglasja udeležencev v verigi

terjatev, predstavljala večkraten prenos nakazila v smislu 1038.

člena OZ, bi terjatev tožeče stranke prenehala šele z izpolnitvijo

zadnjega nakazanca, to je družbe Ž. d.o.o. in ne že s sprejemom

nakazila (1. odst. 1041. člena OZ). Kakšen je bil položaj tožene

stranke v razmerju do tožeče stranke, bo torej potrebno oceniti na

podlagi ugotovljenega skupnega namena pogodbenikov. Zgolj iz določil

pogodbe (A1) je torej preuranjeno sklepanje prvostopenjskega sodišča,

da je s sklenitvijo pogodbo tožena stranka odkupila terjatev tožeče

stranke do J.I.. Takšne trditvene podlage za vtoževani zahtevek pa

tožeča stranka niti ni ponujala.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.