Appeal partially allowed; pre-Yugoslav jurisdiction clause does not exclude Slovenian court competence.

1.Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- spremeni v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče

stranke na plačilo tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju LB PB

d.d. Krško, v višini 1.767.159,70 EUR z zamudnimi obrestmi, kot jih

ta banka priznava za nevezane devizne vloge za EUR od 1.1.1993 do

plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, zavrne;

- razveljavi v točki II.1. in II.3. izreka in se v tem delu zadeva

vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep v

točkah I.3 in II.2. razveljavi in se v tem delu zadeva vrne

prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del

izpodbijane sodbe (točka II.2. izreka) in sklepa (točke I.1., I.2.,

II.1. in III. izreka) potrdita.

4. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Obveznost iz pogodbe nastane s podano izjavo volje pogodbenih strank

(26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnem v času

sklenitve sporne pogodbe). Kdo lahko poda ustrezno izjavo volje za

stranko, ki je pravna oseba, urejajo substančni predpisi materialnega

prava.

Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin, iz katerih bi

izhajala pristojnost slovenskega sodišča, je na strani nasprotne

tožeče stranke. Ker le-ta s tem v zvezi ni ponudila konkretnih

trditev, ob ugovoru nasprotne tožene stranke ni podane pristojnosti

slovenskega sodišča za odločanje o tem zahtevku.

Ko pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na pogodbeno klavzulo o

pristojnosti sodišča v Beogradu v pogodbi med S. Beograd in

J. Zagreb, je pri tem očitno mišljena pogodba z dne 18.4.1991 (B24),

na katero se je sklicevala nasprotna tožeča stranka pri utemeljitvi

tega dela tožbenega zahtevka (27. točka vloge na list.št. 109).

Navedena pogodba je bila podpisana v času, pred razpadom bivše skupne

države, v času veljavnosti zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.

SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) na območju celotne državne skupnosti.

Pogodbeno klavzulo iz 5. člena citirane pogodbe z dne 18.4.1991 (B24)

je tako potrebno razumeti zgolj kot sporazum o krajevni pristojnosti

sodišča v smislu 70. člena ZPP/77. Po nastanku novih držav na območju

bivše državne skupnosti, med drugim tudi Republike Slovenije, pa

takšne pogodbene klavzule ni mogoče razlagati kot izključitev

pristojnosti sodišča Republike Slovenije, da v pravdnem postopku, v

kolikor so podane druge procesne predpostavke, odloča o tožbenem

zahtevku, katerega materialna podlaga se utemeljuje na citirani

pogodbi iz leta 1991.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke po tožbi in toženi stranki naložilo plačilo

tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju LB PB d.d. Krško v višini

1.767.159,70 EUR z zamudnimi obrestmi, kot jih ta banka priznava za

nevezane vloge za EUR, ki tečejo od 1.1.1993 dalje do plačila in

povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.618.673,60 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (tč.I

izreka izpodbijane sodbe).

V zvezi s tožbenimi zahtevki tožene stranke kot tožeče stranke po

nasprotni tožbi pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni

zahtevek na plačilo:

- 26.529.322,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 do

plačila,

- 416.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 do

plačila,

- stroškov tožeče stranke tega postopka (točka II. izreka izpodbijane

sodbe).

Hkrati je sklenilo, da se del tožbenega zahtevka tožene stranke po

nasprotni tožbi zavrže. Pritožbeno sodišče v tem delu odločitev

prvostopenjskega sodišča razume kot zavrženje tožbe v delu, ki se

nanaša na tako opredeljen tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je

tako tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na:

- ugotovitev, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi lastnik

poslovne zgradbe V. na A. v Zagrebu, ki stoji na parceli št. 599/26

in 599/70 k.o. K. (tč. I.1 izreka izpodbijanega sklepa),

- naložitev toženi stranki po nasprotni tožbi, izstavitev tožeči

stranki po nasprotni tožbi za zemljiško knjigo sposobno listino, na

podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnin,

parc.št. 599/26 in parc.št. 599/70 k.o. K. (tč. I.2. izreka

izpodbijanega sklepa),

- plačilo 1.676.356.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.10.2000 do plačila (tč. I.3. izreka izpodbijanega sklepa),

- podrejen tožbeni zahtevek na plačilo 3.860.329,00 v tolarski

protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila

(tč.II.1. izreka izpodbijanega sklepa),

- podrejen zahtevek na povrnitev stroškov pravdnega postopka

(tč.II.2. izreka izpodbijanega sklepa).

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tudi zavrnilo

predlog tožene stranke za določitev tožniške varščine (tč. III.

izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz

vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu

sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožeče stranke zavrne, nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa

ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo

vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano odločbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na stanje, razvidno iz informatizirane

podatkovne baze registrskega sodišča, ugotavlja, da je bil v času

odločanja prvostopenjskega sodišča z izpodbijano odločbo sedež tožene

stranke registriran na naslovu S., P. cesta 109. V tem delu gre v

izpodbijani odločbi za odpravljivo pomanjkljivost v smislu 328. člena

ZPP. Pritožbeno sodišče pa hkrati ugotavlja, da je bila tožena

stranka v času po izvedbi potrebnih procesnih dejanj prvostopenjskega

sodišča po vložitvi pritožbe (344. in 345. člen ZPP) izbrisana iz

sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu

o finančnem poslovanju podjetij, v posledici česar je nastopila

prekinitev postopka po 3. točki 1. odst. 250. člena ZPP. Ob smiselni

uporabi 2.odst. 207. člena ZPP pa navedena okoliščina ni ovira za

odločanje pritožbenega sodišča o pritožbi, ki je bila vložena pred

prekinitvijo postopka. Prvostopenjsko sodišče pa bo moralo v skladu z

2. odst. 205. člena ZPP še pred vročitvijo te odločbe z ustreznim

sklepom postopek prekiniti in ga nadaljevati s pravnimi nasledniki

izbrisane družbe, skladno z odločbo Ustavnega sodišča št.

U-U-135/00-77 z dne 9.10.2002.

Glede pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v sporu

Ker je tožeča stranka pravna oseba s sedežem izven Republike

Slovenije, gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega je

potrebno uporabiti pravila, ki so urejena z Zakonom o mednarodnem

zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS 56/99- v nadaljevanju ZMZPP)

oziroma pred njegovo uveljavitvijo z zveznim Zakonom o ureditvi

kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih

(Ur.l.SFRJ 43/82 - v nadaljevanju zvezni zakon o koliziji). V zvezi s

tožbenim zahtevkom po tožbi je glede na sedež tožene stranke v

Republiki Sloveniji podana splošna pristojnost slovenskega sodišča po

48.čl. ZMZPP. Tožbena podlaga zahtevkov po nasprotni tožbi ne

izkazuje neposredne zveze s tožbenim zahtevkom tožeče stranke po

tožbi, zato ni podana posebna pristojnost slovenskega sodišča po

3.odst. 49.čl. ZMZPP. Ali je podana podlaga za pristojnost

slovenskega sodišča za odločanje o zahtevkih po nasprotni tožbi na

drugih določbah ZMZPP, bo pojasnjeno v okviru obravnavanja pritožbe

zoper odločitev o posameznih tožbenih zahtevkih.

Glede tožbenega zahtevka po tožbi:

Prvostopenjsko sodišče je podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke

utemeljilo na sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 1,

sklenjeni med pravdnima strankama dne 19.4.1991 (priloga A4). Za

obstoj obveznosti tožene stranke po mnenju prvostopenjskega sodišča

zadostuje ugotovitev, da sta navedeno pogodbo podpisala za pravnega

prednika tožeče stranke kot kreditodajalca M.R. in za toženo stranko

kot koristnika kredita A.B..

Obveznost iz pogodbe nastane s podano izjavo volje pogodbenih strank

(26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnem v času

sklenitve sporne pogodbe). Kdo lahko poda ustrezno izjavo volje za

stranko, ki je pravna oseba, urejajo substančni predpisi materialnega

prava. Za stranki pogodbe (A4) je to vprašanje v času sklenitve

pogodbe urejal Zakon o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 77/88-Ur.l. RS, št.

31/2000), ki je delniško družbo, v obliki katere je bila organizirana

tožena stranka, opredeljeval kot obliko podjetja v mešani lastnini.

Za takšno podjetje je kot zakonitega zastopnika opredeljeval

direktorja (1. odst. 132. člena Zakona o podjetjih), ki je zastopal

podjetje nasproti tretjim osebam. Na konkretizirane ugovore tožene

stranke v postopku naj tožeča stranka opredeli, kdo so podpisniki

sporne pogodbe (glej pripravljalna vloga tožene stranke z dne

25.3.1999), je tožeča stranka glede tožene stranke zgolj podala

trditev, da je pogodbo v njenem imenu podpisal A.B. (glej

pripravljalni spis z dne 27.9.2000), čemur je v svojih dejanskih

ugotovitvah sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Da pa bi tožeča stranka uspela izkazati nastanek obveznosti za toženo

stranko iz pogodbe z dne 19.4.1991, bi morala podati ustrezne trditve

in predlagati dokaze, da je podpisnik pogodbe A.B. imel pooblastilo,

da nastopa v imenu tožene stranke in za njen račun pri podpisu

pogodbe. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala niti v smeri, da je

imel podpisnik pogodbe položaj zakonitega zastopnika tožene stranke,

niti da je pri tem nastopal kot pooblaščenec na podlagi izrecnega

pooblastila v smislu 89. člena ZOR. Ob tako pomanjkljivi trditveni

podlagi tožeče stranke in ob konkretiziranih ugovorih tožene stranke,

v smeri nenastanka pogodbene obveznosti tožene stranke, se tako

izkaže tožbeni zahtevek tožeče stranke za nesklepčen, saj zgolj iz

trditve, da je v imenu tožene stranke pogodbo podpisal A.B., ni

mogoče sklepati, da je s tem nastala pogodbena obveznost za toženo

stranko. Do takšnega sklepanja ni mogoče priti zgolj na podlagi

dejstva, da je podpis na pogodbi opremljen z žigom tožene stranke.

Pravno zmotno pa je tudi stališče tožeče stranke, da vprašanje

upravičenosti podpisnikov za sklepanje pogodbe in s tem nastanek

pogodbenih obveznosti ni relevantno glede na realizacijo pogodbe

(glej navedbe tožeče stranke na naroku dne 3.10.2000). Z realizacijo

pogodbe je mogoče nadomestiti zgolj pomanjkljivosti v obliki pogodbe

(73. člen ZOR), ne pa izjave volje za sklenitev pogodbe kot

predpostavke za nastanek pogodbe.

Iz navedenih razlogov se tako izkaže, da je prvostopenjsko sodišče

materialnopravno zmotno sklepalo na nastanek pogodbene obveznosti za

toženo stranko zgolj na podlagi ugotovitve, da je pogodbo za tožečo

stranko podpisala R.M. in za toženo stranko A.B.. Prvostopenjsko

sodišče se v okviru svojih dejanskih ugotovitev ni ukvarjalo niti z

vprašanjem pooblastila R.M. za sklepanje pogodbe v imenu tožeče

stranke, glede česar so si bile trditve pravdnih strank nasprotujoče.

Glede na zgoraj navedeno pomanjkljivo trditveno podlago tožeče

stranke, ki se nanaša na nastanek pogodbene obveznosti na strani

tožene stranke, pa se izkaže neugotavljanje obstoja pooblastila za

sklepanje pogodbe na strani tožeče stranke za neodločilnega.

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi zgoraj opredeljene

nesklepčnosti trditev tožeče stranke glede nastanka pogodbene

obveznosti tožene stranke pritožbi tožene stranke ugodilo in

izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek

tožeče stranke v celoti zavrnilo (3. točka 358. člena ZPP).

Glede sodbe o nasprotnem tožbenem zahtevku:

Nasprotno tožena stranka v zvezi z zahtevkoma po nasprotni tožbi, o

katerih je prvostopenjsko sodišče razsojalo z izpodbijano sodbo, ni

podala konkretnega ugovora sodne nepristojnosti, temveč je s tem v

zvezi podala odgovor na nasprotno tožbo (1.odst. tč. II. odgovora na

tožbo na list. 24), oziroma se je glede teh zahtevkov spustila v

obravnavanje (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne

3.10.2000). S tem je nasprotno tožena stranka privolila v pristojnost

slovenskega sodišča v smislu 2. odst. 53.čl. ZMZPP.

Neutemeljena je pritožba v delu, ko izpodbija odločitev

prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo

416.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje

do plačila (točka II.2. izpodbijane sodbe). Nasprotna tožeča stranka

je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljevala na sklenjeni pogodbi o

cesiji, ki jo je dne 8.5.2000 sklenila z družbo S. d.d. Brežice

(B19a). Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka

utemeljilo na ugotovitvi, da nasprotna tožeča stranka ni dokazala

obstoja terjatve, ki naj bi bila predmet cesijske pogodbe, na katero

se sklicuje. Pritožnica v pritožbi takšne ugotovitve konkretizirano

ne izpodbija. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je prvostopenjsko

sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo

materialno pravo, ko je tako opredeljen tožbeni zahtevek zavrnilo

(353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev

prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo

26.529.322,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 do

plačila (točka II.1. izpodbijane sodbe) in posledično glede zavrnitve

zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov (točka II.3. izreka

izpodbijane sodbe). Pritožnica je v tem delu s tožbenim zahtevkom

uveljavljala povrnitev vrednosti 27 vozil, ki naj bi si jih tožeča

stranka na nezakonit način pridobila od tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev zahtevka utemeljilo na dokazni

oceni, da predložene listine (B5) izkazujejo le seznam vozil in

njihovo knjigovodsko vrednost, z drugimi dokazi pa ni uspela dokazati

svojih trditev. Na katere dokaze je pri tem mislilo prvostopenjsko

sodišče, iz obrazložitve ni razbrati. Kot pravilno opozarja

pritožnica v pritožbi, je kot nasprotna tožeča stranka v zvezi s tem

delom tožbenega zahtevka podajala trditveno podlago in predlagala

poleg listinskih dokazov tudi druge dokazne predloge (glej 5. točka

nasprotne tožbe na list. 17, 9. točka pripravljalne vloge na list.28

in 11. točka pripravljalne vloge na list. 44). Prvostopenjsko sodišče

se je dokazno opredelilo zgolj do enega ponujenega listinskega dokaza

nasprotno tožeče stranke (B5). Ob tem, da se prvostopenjsko sodišče

ni opredelilo do ostalih dokaznih listin, ki jih je ponudila

nasprotno tožeča stranka, kakor tudi ni utemeljilo razlogov, da ni

sledilo predlogom nasprotno tožeče stranke glede drugih dokazov, ki

jih je ponujala glede svojih trditev, odločitve prvostopenjskega

sodišča ni mogoče preizkusiti, saj ni pojasnjeno, kateri drugi dokazi

nasprotno tožeče stranke ne dokazujejo njenih trditev. V tem delu je

tako podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst.

339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena

ZPP. V posledici delne razveljavitve sodbe v delu, ki se nanaša na

zahtevek nasprotne tožeče stranke, je pritožbeno sodišče razveljavilo

tudi odločitev o pravdnih stroških nasprotne tožeče stranke (točka

II.3. izreka izpodbijane sodbe).

Glede pritožbe zoper izpodbijani sklep:

Pritožnica konkretizirano ne napada razlogov izpodbijanega sklepa v

delu, s katerim je zavrglo tožbo nasprotno tožeče stranke glede

ugotovitve lastninske pravice na poslovni zgradbi V. na A. v Zagrebu,

stoječi na parceli št. 599/26 in 599/70 k.o. K. ter na izstavitev za

zemljiško knjigo sposobne listine za vpis lastništva navedene

nepremičnine v zemljiški knjigi (točka I.1. in 2. izreka

izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje

utemeljitvi prvostopenjskega sodišča v smislu, da glede na lego

sporne nepremičnine izven območja Republike Slovenije, ni zakonske

podlage v določbah ZMZPP za odločanje slovenskega sodišča o tovrstnem

tožbenem zahtevku. Ob izrecnem ugovoru nasprotne tožene stranke glede

sodne jurisdikcije slovenskega sodišča ima odločitev prvostopenjskega

sodišča o zavrženju tega dela tožbe podlago v 3. odst. 18.čl. ZPP.

Ker v tem delu odločitve prvostopenjskega sodišča ni podane absolutne

bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno

sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo

(2. točka 365. člena ZPP).

Ugovor sodne jurisdikcije nasprotne tožene stranke se je nanašal tudi

na podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 1.815.162 EUR in 1.045.176

EUR v tolarski protivrednosti (glej tč. VI. pripravljalne vloge na

list.52). Tudi v tem delu torej ni podane privolitve toženca v smislu

2.odst. 53.čl. ZMZPP. Nasprotna tožeča stranka je ta tožbeni

zahtevek uveljavljala podrejeno zahtevku na ugotovitev lastninske

pravice na poslovni zgradbi V. Zagreb, o katerem je prvostopenjsko

sodišče, kot je bilo obrazloženo, pravilno odločilo v točki I.1. in

2. izreka izpodbijanega sklepa. S podrejenim zahtevkom je nasprotna

tožeča stranka uveljavljala denarni zahtevek kot povrnitev tolarske

protivrednosti kupljenega poslovnega objekta v Zagrebu, ki naj bi ga

nasprotnotožeča stranka odkupila od nasprotne tožene stranke in

družbe I. Zagreb. Glede na sklicevanje nasprotne tožeče stranke na

protipravno ravnanje nasprotne tožene stranke nasprotna tožeča

stranka torej zatrjuje odškodninsko podlago podrejenega tožbenega

zahtevka po nasprotni tožbi. Nasprotna tožeča stranka se je v svoji

trditveni podlagi sicer sklicevala na neizpolnitev pogodbene

obveznosti nasprotne tožene stranke za izvedbo vpisa lastništva na

nasprotnotožečo stranko (13. točka vloge na list. 45), kar kaže na

uveljavljanje škode zaradi neizpolnitve pogodbe. Ker bi morala biti

zatrjevana obveznost izpolnjena izven območja Republike Slovenije, ni

podana pristojnost slovenskega sodišča po 56.čl. ZMZPP. Z

zatrjevanjem, da je nasprotno tožena stranka nasprotno tožeči stranki

onemogočila razpolaganje in upravljanje z objektom ter, da je objekt

protipravno odtujila, pa je nasprotna tožeča stranka zatrjevala

elemente nepogodbene odškodninske odgovornosti. Za odločanje v

takšnih sporih pa je podana pristojnost slovenskega sodišča, če je

bilo škodno dejanje storjeno na območju Republike Slovenije, ali če

je na tem območju nastopila škodljiva posledica (1.odst. 55.čl.

ZMZPP). Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin, iz

katerih bi izhajala pristojnost slovenskega sodišča, je na strani

nasprotne tožeče stranke. Ker le-ta s tem v zvezi ni ponudila

konkretnih trditev, ob ugovoru nasprotne tožene stranke ni podane

pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem zahtevku. S tem

se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju

tega dela tožbe (tč. II.1. izreka izpodbijanega sklepa). Zato je

pritožbeno sodišče tudi v tem delu izpodbijani sklep potrdilo.

Ob pomanjkanju pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče zgolj v

okviru uradnega preizkusa preizkusilo tudi odločitev o zavrnitvi

predloga nasprotne tožeče stranke za določitev tožniške varščine

(točka III. izreka izpodbijanega sklepa). Odločitev prvostopenjskega

sodišča je pravilna, saj je plačilo varščine za pravdne stroške za

osebe iz Republike Hrvaške v pravdnih postopkih pred slovenskim

sodiščem izrecno izključena že v 16. členu pogodbe med Republiko

Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in

kazenskih zadevah z dne 7.2.1994.

Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, s

katero je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na

plačilo 1.676.356.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.10.2000 dalje. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrženju

tega dela tožbe oprlo na 3. odst. 18. člena ZPP, ki daje sodišču

podlago za zavrženje tožbe, v kolikor za odločitev v sporu ni

pristojno sodišče Republike Slovenije. Po mnenju pritožbenega sodišča

je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Nasprotna tožeča stranka

je ta zahtevek postavila prvič v pripravljalni vlogi z dne 6.11.2000,

s čimer je spremenila nasprotno tožbo (2.odst. 184.čl. ZPP).

Nasprotna tožena stranka je takšni spremembi izrecno ugovarjala

(glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 7.11.2000), ni pa v zvezi s

tem zahtevkom podala izrecnega ugovora glede nepristojnosti

slovenskega sodišča. V svoji obrazložitvi se prvostopenjsko sodišče

sklicuje na trditve nasprotne tožeče stranke, da je že sprožila

ustrezen sodni postopek v Beogradu. Takšna utemeljitev bi kazala na

litispendenco med tem postopkom in sodnim postopkom, ki naj bi

potekal pred tujim sodnim organom. Ker pa prvostopenjsko sodišče ni

opravljalo poizvedb glede morebitnega teka postopka pred tujim sodnim

organom, na tej podlagi odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče

preizkusiti. Ko pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na pogodbeno

klavzulo o pristojnosti sodišča v Beogradu v pogodbi med S. Beograd

in J. Zagreb, je pri tem očitno mišljena pogodba z dne 18.4.1991

(B24), na katero se je sklicevala nasprotna tožeča stranka pri

utemeljitvi tega dela tožbenega zahtevka (27. točka vloge na list.št.

109). Navedena pogodba je bila podpisana v času, pred razpadom bivše

skupne države, v času veljavnosti zveznega Zakona o pravdnem postopku

(Ur.l. SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) na območju celotne državne

skupnosti. Pogodbeno klavzulo iz 5. člena citirane pogodbe z dne

18.4.1991 (B24) je tako potrebno razumeti zgolj kot sporazum o

krajevni pristojnosti sodišča v smislu 70. člena ZPP/77. Po nastanku

novih držav na območju bivše državne skupnosti, med drugim tudi

Republike Slovenije, pa takšne pogodbene klavzule ni mogoče razlagati

kot izključitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije, da v

pravdnem postopku, v kolikor so podane druge procesne predpostavke,

odloča o tožbenem zahtevku, katerega materialna podlaga se utemeljuje

na citirani pogodbi iz leta 1991. Iz navedenih razlogov

prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tega dela

nasprotne tožbe, sklicujoč se na 3. odst. 18. člena ZPP. Pritožbeno

sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep

razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek

(3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko

sodišče moralo glede na ugovor tožene stranke najprej odločiti ali bo

razširitev tožbe v tem delu sploh dopustilo (1.odst. 185.čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi sklep v tč. II.2. izreka, s

katerim je zavrglo tožbo glede zahtevka na povrnitev pravdnih

stroškov, ki ga je nasprotna tožeča stranka uveljavljala v okviru

podrejenega tožbenega zahtevka. V tem delu gre zgolj za navidezno

kumulacijo, saj je isto zahtevo nasprotna tožeča stranka uveljavljala

že v okviru primarnega zahtevka, o čemer je prvostopenjsko sodišče

odločilo v okviru tč. II.3. izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče

je torej isti zahtevek meritorno obravnavalo v okviru sodbe, oziroma

v okviru sklepa o zavrženju tožbe, s čimer je podana absolutna

bistvena kršitev iz 14.tč. 2. odst. 339.čl ZPP in s tem

razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.