Appeal court partially overturns first instance judgment on statute of limitations in insurance liability case.

I. s k l e n i l o :

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v

1. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo:

- 83.350,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.2000 do

plačila

- 95.997,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.3.2000 do

plačila

- 102.502,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2000 do

plačila

- 93.789,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2000 do

plačila

- 94.336,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2000 do

plačila

- 96.228,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.6.2000 do

plačila

- 26.394,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.2000 do

plačila

- pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

prvostopne sodbe do plačila

in v 2. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

II. r a z s o d i l o :

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je tista, ki je podala ugovor zastaranja, zato bi

glede na listine, ki jih je v spis priložila tožeča stranka, imela

možnost podati trditve o tem, kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, s

tem pa tudi konkretizirati svoj ugovor zastaranja obveznosti vračila

posameznih nadomestil osebnih dohodkov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranke je tožeči stranki dolžna plačati znesek v višini

597.219,57 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.620,07 SIT

od 24.12.2002 dalje do plačila, od zneska 83.350,00 SIT od 28.1.2000

dalje do plačila, od zneska 95.997,90 SIT od 6.3.2000 dalje do

plačila, od zneska 102.502,20 SIT od 28.3.2000 dalje do plačila, od

zneska 93.789,60 SIT od 3.5.2000 dalje do plačila, od zneska

94.336,90 SIT od 26.5.200 dalje do plačila, od zneska 96.228,20 SIT

od 26.6.2000 dalje do plačila, od zneska 26.394,70 SIT od 25.7.2000

dalje do plačila, ter pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi

od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni

pod izvršbo" in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov

tožene stranke v višini 49.100,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala

je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlagala, da ji

pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker

tožeča stranka ni uspela dokazati, da terjatve niso zastarale.

Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (1.

odstavek 360. člena ZOR). Na zastaranje obveznosti sodišče ne pazi po

uradni dolžnosti, pač pa se mora tožena stranka nanj izrecno

sklicevati (3. odstavek 360. člena ZOR). Uveljavljanje zastaranja je

torej obrambno sredstvo tožene stranke, kar pomeni, da mora za

njegovo uspešno uveljavitev v postopku pravočasno navesti dejstva, s

katerimi izpodbija trditve in predložene dokaze tožeče stranke in

predlagati svoje dokaze (212. člen ZPP).

Po podani izjavi tožene stranke o ugovoru zastaranja sodišče presoja

njegovo utemeljenost tako, da ugotovi pravno relevantna dejstva,

vezana na začetek in prenehanje teka zastaranja.

Pritožbeno sodišče se strinja z materialnim pravom, ki ga je

uporabilo sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja

terjatve oškodovankine zavarovalnice nasproti zavarovalnici

povzročitelja nesreče, ki je bil zavarovan pred odgovornostjo, to je

z uporabo 6. odstavka 380. člena ZOR. Zastaranje terjatve, ki jo ima

zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek

zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu

zastaranje zavarovančeve terjatve in se tudi konča v enakem roku. V

konkretnem primeru to pomeni, da je pričelo teči zastaranje terjatve

tožeče stranke proti toženi stranki takrat, ko je začelo teči

zastaranje terjatve oškodovanke proti povzročitelju nesreče.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar

je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1.

odstavek 376. člena ZOR). Zvedeti za škodo pomeni v konkretnem

primeru zvedeti za stroške, ki so nastali v zvezi z ambulantnim

zdravljenejm in z oškodovankino odsotnostjo z dela. Zastaralni rok

pri obravnavanih odškodninskih terjatvah je začel teči od trenutka,

ko bi oškodovanka lahko zvedela za vrsto in obseg škode.

Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da se je dokazno

breme o pravnorelevantnih dejstvih za presojo utemeljenosti ugovora

zastaranja prevalilo na tožečo stranko. Tožena stranka je namreč

tista, ki je podala ugovor zastaranja, zato bi glede na listine, ki

jih je v spis priložila tožeča stranka (dopis S. d.d. z dne

20.11.2001 o izplačilu nadomestila plač), imela možnost podati

trditve o tem, kdaj je oškodovanka zvedela za škodo, s tem pa tudi

konkretizirati svoj ugovor zastaranja obveznosti glede vračila

posameznih nadomestil osebnih dohodkov. Zato po oceni pritožbenega

sodišča ni pomembno, da teh dejstev ni zatrjevala tožeča stranka. Ob

pravilni prevalitvi trditvenega in dokaznega bremena se izkaže, da

tožena stranka v delu, ki se nanaša na vračilo nakazanih zneskov

oškodovankinemu delodajalcu, ugovora zastaranja ni utemeljila s

tritvami, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugodilo njenemu

ugovoru.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava

nepopolno ugotovilo dejansko stanje in ni odgovorilo na druge ugovore

tožene stranke, je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi delno

ugodilo in izpodbijano sodbo v obsegu, ki izhaja iz I. točke izreka

razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje

(355. člen ZPP).

Ker pa tožeča stranka v pritožbi izrecno ne nasprotuje ugotovitvam

sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem terjatve v višini 4.620,07

SIT s pp iz naslova stroškov ambulantnega zdravljenja v UKC leta 1999

in v tem delu torej ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne

ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v

tem delu izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Obveznost je do

vložitve tožbe dne 12.2.2003 zastarala. Zato je pritožbeno sodišče

pritožbo delno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo

izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3.

odstavek 165. člena ZPP).