Appeal dismissed; court registry capital does not prove debtor's insolvency or asset value for provisional order.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's refusal to issue a provisional order securing a claim. The creditor argued that the debtor's registered share capital indicated insufficient assets to satisfy the debt, but the court found no evidence of actual insolvency. The court ruled that share capital is merely a nominal figure and cannot be used to infer the debtor's true financial state or asset value.
Legislator headnote
AI generatedArticle 15 of the Enforcement Act (ZIZ); Article 257 of the Enforcement Act (ZIZ): Share capital registered in the court registry does not reflect the debtor's payment ability or total assets, making it an irrelevant basis for concluding that a claim's enforcement would be significantly hindered.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Višina osnovnega kapitala, ki je vpisan v sodni register, ne odraža
plačilne ne(sposobnosti) dolžnika, niti ni iz tega podatka mogoče
sklepati o višini dolžnikovega premoženja. Zato razmerje med višino
terjatve in višino osnovnega kapitala ni primerljivo.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo upnikov
predlog za izdajo predhodne odredbe v zavarovanje upnikove terjatve
iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je izdalo
Okrajno sodišče v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/03652 z dne 26.4.2001.
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz pritožbenih razlogov
iz 1.,2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 9. in
15. členom ZIZ ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi
in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu upnika
in izda predhodno odredbo, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in
zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je
pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da upnik
s trditvami v predlogu ni izkazal verjetne nevarnosti, da bo
uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi
odstavek 257. člena ZIZ), če sodišče ne izda predhodne odredbe z
vknjižbo predznambe zastavne pravice na dolžniku lastni nepremičnini
in s prepovedjo dolžniku, da razpolaga z denarnimi sredstvi, ki jih
ima na transakcijskih računih do višine 2.448.368,12 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zapadlosti do plačila.
Smiselno zatrjevan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega
stanja ni podan. Ali so podani pogoji za izdajo predhodne odredbe, je
sodišče prve stopnje presojalo na podlagi trditev predlagatelja v
točki III predloga. Ker upnik za svoje trditve ni predlagal nobenega
dokaza, je zaključilo, da gre zgolj za domneve upnika, da bo dolžnik
celotno svoje premoženje odtujil in tako preprečil upniku, da bi se
poplačal, ko bo zoper dolžnika pridobil izvršilni naslov. Na podlagi
domnev pa sodišče prve stopnje ni moglo niti s stopnjo verjetnosti
sklepati, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej
otežena. Upnik bi moral za uspešno uveljavitev svojega predloga
predlagati tudi ustrezne dokaze za trditve, na katere opira predlog
(212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožnikov očitek, da bi
sodišče že z vpogledom v javne podatke sodnega registra lahko
ugotovilo, da ima dolžnik 2.100.000,00 SIT osnovnega kapitala, ki v
primerjavi z višino terjatve upnika do dolžnika sama po sebi vzbuja
upravičeno skrb, če bo dolžnik sposoben plačati terjatev upnika, je
neutemeljen. Osnovni kapital družbe z omejeno odgovornostjo
sestavljajo osnovni vložki družbenikov (prvi odstavek 406. člena
ZGD). Višina osnovnega kapitala, ki je vpisana v sodni register, ne
odraža plačilne (ne)sposobnosti dolžnika, niti ni iz tega podatka
mogoče sklepati o višini dolžnikovega premoženja. Zato razmerje med
višino terjatve, ki naj se zavaruje in višino v sodni register
vpisanega osnovnega kapitala dolžnika, ni primerljivo in so
pritožbene trditve v tej smeri neupoštevne.
Pritožnik zmotno meni, da sodišče lahko izda predhodno odredbo, če
upnik izkaže, da dolžniku s predlagano predhodno odredbo ne bi
nastale nobene škodljive posledice, upnik pa izkaže, da bi zanj lahko
nastale hudo škodljive posledice. Sodišče prve stopnje je v
izpodbijanem sklepu sicer navedlo, da je upnik s takimi trditvami
zgolj citiral zakonsko besedilo; pritožbeno sodišče pa še dodaja, da
gre za dikcijo pogojev za izdajo začasne odredbe, ki pa je ZIZ v
poglavju o predhodnih odredbah, nima. Sklicevanje na pogoje za izdajo
druge vrste zavarovanja terjatev pa je neupoštevno.
Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve
stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na
katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek
350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo
zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v
zvezi s 15. členom ZIZ).
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165.
člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker upnik s pritožbo ni uspel,
nosi sam svoje pritožbene stroške.