Appeal dismissed; contract rescission bars performance claims, leaving only damages and costs.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahteva za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške

postopka z odgovorom na pritožbo, v znesku 193.500,00 SIT.

[JEDRO]

Če je pogodba razdrta, sta namreč obe stranki prosti svojih

obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi

bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 47.344,83 EUR v

tolarski protivrednosti EUR za SIT po prodajnem tečaju Banke

Slovenije na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, z obrestmi, kot

jih priznava LB d.d., Ljubljana za hranilne vloge na vpogled in sicer

v valuti DEM od celotne glavnice 92.833,00 DEM za čas od 23.12.1997

do 31.12.2001 ter v valuti EUR od celotne glavnice 47.344,83 EUR za

čas od 1.1.2002 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, od tedaj

pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni pod izvršbo.

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti

njene pravdne stroške v višini 91.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe dne 7.5.2003 do plačila,

v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče

stranke, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih

stroškov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev

pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev

stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je bila po podatkih informatizirane baze sodnega

registra izbrisana dne 4.11.2003. Sodišče prve stopnje je prekinjeni

postopek (v spisu sklep redna št. 26) nadaljevalo na podlagi 1. odst.

208. člena ZPP od dne 15.6.2005, s pravnima naslednikoma tožeče

stranke M.I. in R.D.. Omenjena sta namreč družbenika izbrisane

družbe, ki odgovarjata za njene obveznosti in hkrati vstopata v

pravice izbrisane družbe (4. odst. 27. člena Zakona o finančnem

poslovanju podjetij).

1. O uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 1.

odst. 339. člena ZPP

Tožeča stranka smiselno očita prvostopnemu sodišču, da je bila

storjena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker

sodišče ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov v spisu oziroma ni

zaslišalo pravdnih strank, in s tem kršilo pravila o izvajanju

dokazov v postopku (287. člen ZPP). Pravdne stranke bi moralo sodišče

zaslišati v zvezi s sklenjeno pogodbo med pravdnima strankama št.

7572/93 z dne 29.10.1993 (B/1). Dejstvo, ali je omenjena pogodba še v

veljavi ali pa je bila razdrta po samem zakonu, za odločitev v tej

zadevi ni pravno pomembna. O pravno nepomembnih dejstvih pa sodišče

ni dolžno izvajati dokazov oziroma jih mora zavrniti (2. odst. 287.

člena ZPP). Stališče sodišča druge stopnje o nepomembnosti

veljavnosti oziroma neveljavnosti omenjene pogodbe bo pojasnjeno v

nadaljevanju. Očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno

kršilo določbe pravdnega postopka pa ni utemeljen.

2. O zmotnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju

Pravdni stranki sta dne 12.10.1993 sklenili prodajno pogodbo,

dopolnjeno z aneksom z dne 9.4.1996 (A3 in A4). Tožeča stranka je v

tem razmerju nastopala kot "dobavitelj", torej kot prodajalec, tožena

stranka pa kot "naročnik" (kupec) alarmne naprave, opredeljene v 1.

členu pogodbe. Ne glede na poimenovanje pogodbenih strank sodišče

druge stopnje po vsebini pogodbo razume kot prodajno pogodbo in ne

kot pogodbo o delu. Zgolj zato, ker je bil tožnik zavezan poleg

dobave alarmnih naprav slednje tudi montirati, torej opraviti neko

delo, ne moremo šteti omenjene pogodbe kot pogodbe o delu. Še v

primeru, če bi se tožeča stranka zavezala izdelati določeno stvar iz

svojega materiala (za kar pa v konkretnem primeru ni šlo), bi se v

dvomu štela pogodba o delu za prodajno pogodbo (1. odst. 601. člena

ZOR). Sploh pa za odločitev v tej zadevi ni bilo pomembno ali je

imela pogodba med pravdnima strankama pravno naravo prodajne ali

pogodbe o delu. Tožeča stranka je namreč v dopisu z dne 5.1.2001

(A/2) podala izjavo, da pogodbo in dodatek (Aneks) razdira. Pogodba

je bila namreč realizirana le delno z njene strani, ker je dobavila

toženi stranki alarmne naprave, montirati in torej dokončno

realizirati svoje obveznosti pa ni mogla, domnevno zaradi razlogov na

strani tožene stranke (primerjaj omenjeni dopis, v prilogi A/2).

Tožbenega zahtevka tožeče stranke zato ni mogoče obravnavati kot

zahteve na izpolnitev obveznosti tožene stranke, saj je tožeča

stranka, kot je bilo navedeno, sama razdrla pogodbo v smislu 127.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Med strankama ni

sporno, da je tožena stranka z razdrtjem soglašala, zato pridejo v

poštev le še učinki za obe pravdni stranki ob razdrtju pogodbe v

smislu 132. člena ZOR. Če je pogodba razdrta, sta namreč obe stranki

prosti svojih obvveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne

škode. Ker je tožeča stranka pogodbo razdrla, je postalo nepomembno,

ali je pogodba med pravdnima strankama št. 7572/93, kjer je tožena

stranka nastopala kot prodajalec Marles hiše, tožeča pa kot kupec

(B/1) še v veljavi ali ne. Tožena stranka namreč zaradi učinkov

razdrte pogodbe o dobavi alarmnih naprav, ni bila več v zavezi

izpolniti pogodbe št. 7572/93 in ravnati v skladu z njenim 5. členom

(B/1), to je izdelati objekt, opredeljen v 1. členu te pogodbe, in ga

odpremiti tožeči stranki predvidoma v šestih mesecih od sklenitve

pogodbe št. 7572/93. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke

namreč plačilo dobavljenih alarmnih naprav po pogodbi z dne

12.10.1993, dopolnjeni dne 9.4.1996 (A/3, A/4). Predmet njene

obveznosti je bila dobava in kasneje montaža alarmnih naprav. Zaradi

učinkov razdrte pogodbe, izpolnitev pogodbe ni bila več možna in s

tem tudi ne izpolnitveni zahtevek. Nepomembno je postalo tudi, da se

je tožena strnka zavezala izpolniti svojo obveznost v nedenarni

obliki (tožeči stranki izročiti hišo). Sodišče prve stopnje je zato

pravilno obrazložilo tisti del izpodbijane sodbe, v katerem razlaga,

da bi tožeča stranka morala zahtevati vrnitev opreme v smislu 2.

odst. 132. člena ZOR. Tožena stranka je bila pripravljena vrniti

tožeči stranki vso dobavljeno opremo (primerjaj pripravljalno vlogo

tožene stranke z dne 22.4.2003, v spisu list. št. 30).

3. Odgovor na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odst. 360. člena

ZPP).

Z dopisom z dne 5.1.2001 je tudi po stališču sodišča druge stopnje

tožeča stranka podala izjavo, da razdira pogodbo o dobavi in montaži

alarmnih naprav in ne tudi pogodbe št. 7572/93 (B/1) o nakupu hiše

tožene stranke. Zahtevek v omenjenem dopisu, ki se nanaša na

realizirani del pogodbenega razmerja, to je na dobavljeno opremo, za

katero je tožeča stranka zahtevala plačilo, se v smislu izpolnitve

toženčeve obveznosti (ob tem ni bistveno ali na plačilo ali v obliki

nedenarne izpolnitve) izključuje s tožnikovo izjavo o razdrtju

pogodbe. Tožeča stranka namreč ni mogla hkrati zahtevati izpolnitve

obveznosti in jo razdreti. Zato ni napačen zaključek sodišča, da je

bila pogodba z dopisom z dne 5.1.2001 razdrta. Vse nadaljnje

pritožbene trditve o kompenzaciji kot načinu plačila tožene stranke

(v izročitvi montažne hiše tožeči stranki) zaradi razdrtja pogodbe

št. 7572/93 so glede na tako omenjeno pravno stališče sodišča druge

stopnje, pravno nepomembne. Zato nanje sodišče druge stopnje ne

odgovarja.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo materialnopravne določbe 132. člena ZOR in tožbeni zahtevek

tožeče stranke zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi

po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena

absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350.

člena ZPP), je neutemeljen pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo

potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s

1. odst. 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni

uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Toženi stranki je sodišče

druge stopnje priznalo stroške postopka z odgovorom na pritožbo po

Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo (1125 točk), 20%

davek na dodano vrednost in za sodno takso za odgovor na pritožbo po

Zakonu o sodnih taksah. Skupaj pripada toženi stranki za stroške

postopka z odgovorom na pritožbo 193.500,00 SIT.