Appeal dismissed; claim for legal costs during payment offset is inadmissible as it arises only at process conclusion.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pravica do povračila stroškov, to je terjatev, ki se nanaša na

pravdne stroške, tako med sodnim postopkom še ne obstoji, temveč

nastane praviloma šele ob koncu postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča neobstoječe terjatve (prim. 152. člen

ZPP) po naravi stvari ni mogoče upoštevati pri poračunu po 313. členu

ZOR. Iz naslova neobstoječe terjatve namreč ni dolga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

za plačilo 34.550,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2001

do plačila ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov

toženi stranki v višini 10.200,00 SIT. Tako je odločilo zato, ker je

presodilo, da gredo tožeči stranki od njene (čiste denarne)

odškodninske terjatve zakonske zamudne obresti od zahtevka za

izpolnitev, skladno 2. odst. 324. čl. ZOR, in ne od nastanka škode po

186. čl. ZOR.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh

pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno

je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Pritožnica je zahtevala

tudi povračilo vseh pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki (344. člen ZPP), ki pa nanjo

ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je spor glede teka zamudnih obresti

za obravnavano zadevo brezpredmeten. Terjatev, vtoževana v predmetni

pravdi, je namreč ugasnila z izpolnitvijo (1. odst. 295. člena ZOR).

To dejstvo sledi iz trditev tožeče stranke same.

Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti

vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in

končno glavnica (313. člen ZOR). Pravdni stroški so stroški, ki

nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, ter obsegajo tudi

nagrado za delo odvetnika (151. člen ZPP). Po 152. členu ZPP vsaka

stranka sama krije stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. O

pravici do povrnitve stroškov pa odloči sodišče na zahtevo stranke

(1. odst. 163. člena ZPP) praviloma v sodbi ali sklepu, s katerim se

konča postopek pred njim (4. odst. 163. člena ZPP). Odločitev

pravici do povračila stroškov je zato v načelu akcesorna odločitvi o

glavni stvari. Izjema iz 6. odst. 163. člena ZPP pa za konkretni

primer ne pride v poštev. Pravica do povračila stroškov, to je

terjatev, ki se nanaša na pravdne stroške, tako med sodnim postopkom

še ne obstoji, temveč nastane praviloma šele ob koncu postopka.

Po presoji pritožbenega sodišča neobstoječe terjatve (prim. 152. člen

ZPP) po naravi stvari ni mogoče upoštevati pri poračunu po 313. členu

ZOR. Iz naslova neobstoječe terjatve namreč ni dolga.

Tožena stranka je dne 6.12. 2001 tožeči stranki plačala 275.954,00

SIT, kar naj bi poleg glavnice v znesku 137.653,00 SIT in zamudnih

obresti od dne 22.7.1999 do plačila, vključevalo tudi "odvetniške

stroške v višini 40.450,00 SIT". Tožena stranka je menila, da je

vtoževano terjatev s tem v celoti plačala. Na tem mestu pritožbeno

sodišče pojasnjuje, da razume določilo 313. čl. ZOR kot dispozitivno.

To pomeni, da je dopusten drugačen dogovor med upnikom in dolžnikom,

medtem ko dolžnik sam ne more enostransko opredeljevati vsebine

svojega plačila.

Tožeča stranka se ni strinjala s stališčem tožene stranke, da je v

celoti izpolnila obveznost. Tožeča stranka je namreč trdila, da je po

prejemu zneska 275.954,00 SIT opravila poračun po 313. členu ZOR

(torej ni sprejela dolžnikovega predloga o celotnem plačilu dolga) in

skladno 313. členu ZOR, naj bi po lastnih trditvah tudi zmanjšala

tožbeni zahtevek.

Upoštevaje trditve tožeče stranke v vlogi z dne 10.7.2002, je

vračunala znesek 40.450,00 SIT kot plačilo za svoje pravdne stroške.

Za to pa ni imela podlage v materialnem pravu (prim. zgoraj). Tožeča

stranka namreč te terjatve v času poračuna še ni imela (prim.

zgoraj). Zatrjevani poračun po 313. členu je tako materialnopravno

zmoten. Glede na to, da tožeča stranka terjatve za povračilo pravdnih

stroškov ob plačilu zneska 275.954,00 SIT še ni imela, je treba po

313. členu ZOR šteti, da je tožena stranka z navedenim plačilom

izpolnila vtoževano glavnico (137.653,00 SIT) in vtoževane zamudne

obresti: tožeča stranka je namreč sama trdila, da je dolg iz naslova

zamudnih obresti znašal dne 6.12.2001 132.391,40 SIT (137.653,00 SIT

+ 132.391,40 SIT = 270.044,40 SIT). Po trditvah tožeče stranke same

je treba šteti, da je tožena stranka plačala glavno terjatev in

pripadajoče zamudne obresti. Terjatev tožeče stranke na plačilo

glavnice in zamudnih obresti od trenutka nastanka škode je torej

ugasnila 6.12.2001 zaradi izpolnitve (1. odst. 295. člen ZOR).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je

zavrnilo tožbeni zahtvek za plačilo 34.550,40 SIT z zakonskimi

zamudnimi obresti od 6.12.2001 do plačila, čeprav je pritožbeno

sodišče takšno odločitev utemeljilo z drugačnimi materialnopravnimi

razlogi. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča

stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pa se tako izkažejo za

nepomembne. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja (prim. 1.

odst. 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se lahko

sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po

uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz

izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. člena in 1. odst. 154.

člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi

stroške pritožbenega postopka.