Court allows appeal against tax authority for excessive procedural delay violating state duty of good professional conduct.

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve

stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 473.772.047,50 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 do plačila in ji povrniti

pravdne stroške v znesku 2.102.246,65 SIT, v 15 dneh, v primeru

zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje

v 1. točki izreka potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe

v znesku 1.255.000,00 SIT in odgovora na pritožbo v znesku 495.000,00

SIT, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi

obrestmi.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ni dvoma, da tako presežen tek instrukcijskih rokov, kot v konkretnem

primeru, pomeni absoluten preseg okvirov svobode ravnanja, ki bi bilo

še sprejemljivo. Treba je namreč izhajati iz objektivnega stališča o

naravi in vrsti postopka organa, za katerega delo v konkretnem

primeru odgovarja država po 26. čl. Ustave RS. To pa je vodenje

postopka, v katerem so vsi vzvodi znanja in načina postopanja v rokah

posebej usposobljenega personalnega substrata, ki je dominus litis

postopka in kateremu po strokovnosti in zmožnosti tožeča stranka ne

more konkurirati (2. odst. 18. čl. ZOR).

Protipravnost, ki je pravni standard, in odgovornost, ki je krivdna,

se v določbi 26. čl. Ustave prekrivata. Zato je bila dolžna tožena

stranka glede obeh elementov civilnega delikta navesti dejstva in

ponuditi dokaze, da ni kriva za neprimerno dolgost postopka s škodno

posledico v premoženju tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo

473.772.047,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.3.2001 dalje

do plačila in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke

v znesku 1.766.661,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodbe dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče

stranke na plačilo zneska 473.772.047,50 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 2.3.2001 dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki po

svojih pooblaščencih.

Tožeča stranka je sodbo sodišča prve stopnje napadla v zavrnilnem

delu. Očita ji zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka, ker ne vsebuje obrazložitve, zakaj naj bi bil prispevek

pravdnih strank k nastali škodi enak. Sodišče po njenem ni navedlo

razlogov za svojo ugotovitev, da bi urgiranje tožeče stranke za

izdajo odločbe ali tožba zaradi molka organa doprineslo k hitrejši

dokončni odločbi o odmeri davka. Pritožnica za primer opozarja na

štiri leta trajajoč odprt sodni postopek po njeni tožbi v upravnem

sporu, vloženi dne 2.3.2001 zoper dokončno odločbo davčnega organa.

Tožeča stranka meni, da procentualna delitev odgovornosti za ravnanja

obeh strank, kot jo je presodilo prvostopno sodišče, ni na mestu ob

dejstvih, da je tožena stranka prekršila dolžnost ravnanja dobrega

strokovnjaka, tožeča stranka pa ni opustila rednih procesnih sredstev

zoper njene odločbe.

Tožena stranka napada sodbo prvostopnega sodišča kot materialnopravno

zmotno v obsodilnem delu, ker meni, da: v upravnem postopku zaradi

odmere dodatnega davka na dobiček tožeče stranke davčni organi niso

ravnali malomarno, z zakonom določene instrukcijske roke so

prekoračili zaradi zahtevnosti pregleda poslovanja dveh obračunskih

obdobij ene največjih slovenskih pravnih oseb; je na prekoračitev

instrukcijskih rokov vplivala tudi splošno znana preobremenjenost

upravnih organov; tožeča stranka ni izkoristila procesnih upravičenj

zaradi molka organa za prednostno obravnavanje zadeve in za varstvo

ustavne pravice do sojenja v razumnem roku; je protipravnost

prekoračitve instrukcijskih rokov izključena že zato, ker je zakon ne

sankcionira, ni podana vzročna zveza med ravnanjem davčnega organa in

škodo tožeče stranke (plačilom zakonskih zamudnih obresti od

odmerjenega in plačanega davka), saj bi slednja odmerjeni davek ne

glede na pritožbo lahko plačala in se tako plačilu zamudnih obresti v

celoti izognila. Tožena stranka očita sodbi tudi zagrešitev absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni obrazložila, za

kakšno vrsto malomarnosti naj bi šlo, niti ni pojasnila, v čem je

bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Pritožba se sklicuje še na

odločbo opr. št. St 44508/98 Evropskega sodišča za človekove pravice,

ki naj bi pravna sredstva po ZUP-u in ZUZ-u ocenilo kot učinkovita in

odreklo pravico do odškodnine zaradi sojenja oz. odločanja v

nerazumnem roku, če jih pritožnik ni izkoristil. Opozarja še, da je v

teku postopek pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije zaradi

pritožbe tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča Republike

Slovenije, opr. št. U 349/2001 z dne 10.4.2003, v katerem bo Vrhovno

sodišče v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije

(odločba opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23.9.2004, priloga A 4) prav

gotovo ravnalo tako, kot v vseh podobnih primerih, da bo pritožnikovi

pritožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti za

čas do izvršljivosti odločbe. Tako bi tožeča stranka prejela zneske

iz naslova plačanih zamudnih obresti dvakrat in bi šlo na

neupravičeno obogatitev. Končno pritožba še meni, da je tožeča

stranka ves čas teka upravnega postopka razpolagala z denarjem v

višini spornih zamudnih obresti, zaradi česar je višina njene škode

vsekakor bistveno nižja.

Pritožnici sta priglasili pritožbene stroške. Tožeča stranka je na

pritožbo tožene stranke odgovorila in priglasila stroške odgovora na

pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni

utemeljena.

Predmet obravnave in presoje je bila v konkretnem primeru terjatev

tožeče stranke iz naslova pravice do povračila škode po 1. odst. 26.

čl. Ustave Republike Slovenije (primerjaj še 172. čl. ZOR). Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka utrpela škodo v

višini 947.544.095,00 SIT, kolikor je morala plačati na račun

obrestnega dela svoje davčne obveznosti (škodno dejstvo), ker je

davčni organ za odločanje o njej porabil 56 mesecev, s čimer je

znatno prekoračil (protipravnost) v 222. in 256. čl. Zakona o

splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000) določene

instrukcijske roke. Presodilo je, da je konkretni davčni postopek ob

zakonsko določenih kratkih instrukcijskih rokih nerazumno trajal

skoraj pet let, ne da bi navedeno dejstvo tožena stranka pojasnila

ali poskušala opravičiti, ob tem da v upravnem postopku velja načelo

ekonomičnosti, in da je bila dolžna postopati s skrbnostjo dobrega

strokovnjaka (odgovornost). Vendar pa je toženo stranko deloma

oprostilo odgovornosti (primerjaj 1. odst. 154. čl. ZOR), ker je

spoznalo, da je tožeča stranka deloma kriva za svojo premoženjsko

škodo, saj ni vložila tožbe zaradi molka organa (glej 4. odst. 222.

čl. ZUP in 2. odst. 26. čl. Zakona o upravnem sporu - Ur. l. RS, št.

50/97 s spremembami in dopolnitvami - ZUS) in ni urgirala pospešitve

odločitve, kar bi po mnenju prvostopnega sodišča "možnost nastanka

škode nedvomno zmanjšalo". Zaključilo je, da sta tako pravdni stranki

v enaki meri odgovorni za nastalo škodo.

Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi prvostopnega sodišča glede

ugotovljenega škodnega dejstva, protipravnega ravnanja tožene stranke

in njene odgovornosti, ne pa z razlogi glede delne oprostitve

odgovornosti, torej materialnopravenga zaključka, da se je tožena

stranka v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom uspela delno

razbremeniti svoje odgovornosti. Navedeno stališče pritožbenega

sodišča, ki je razvidno že tudi iz izreka te odločbe, bo v

nadaljevanju pojasnjeno skozi preizkus izpodbijane sodbe na podlagi

pritožbenih razlogov iz obeh pritožb pravdnih strank.

Škoda je po 155. čl. ZOR (tudi) zmanjšanje premoženja. Plačilo

zamudnih obresti za čas, ki naj toženi stranki ne bi bil na razpolago

za odločanje o davčni obveznosti tožeče stranke, ker bi morala

odločitev sprejeti po normalnem teku stvari in v skladu s skrbnostjo

dobrega strokovnjaka v štirih mesecih od zaključka postopka

inšpiciranja, to je do 30.6.1996 (konkretne neprerekane trditve

tožeče stranke v drugem odstavku VII. tožbe), je premoženjska škoda.

Tega pravnega dejstva pritožba tožene stranke ne napada, ne po opisu

niti po višini, zato mu tudi pritožbeno sodišče ne posveča več

pozornosti, kot da pritrdi prvostopnemu sodišču, kakšno je škodno

dejstvo. Tega vprašanja se sicer pritožba tožene stranke dotakne

čisto na koncu, ko trdi, da "je višina škode vsekakor bistveno nižja,

ker je tožeča stranka ves čas dejansko razpolagala s tem denarjem".

Gre za nekonkretna, nova dejstva, ki v pritožbenem postopku niso

upoštevna (glej 1. odst. 337. čl. ZPP).

Vendar pa je treba konkretno škodno dejstvo osvetliti še iz enega

zornega kota: Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 23.9.2004

izdalo odločbo št. U-I-356/02-14, s katero je razglasilo Zakon o

davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembami in dopolnitvami)

za neskladen z Ustavo glede ureditve začetka teka zamudnih obresti od

glavnice iz naslova davčne obveznosti, ki ni bila plačana v

predpisanem roku (zlasti v primerih samoobdavčitve, kot v konkretnem

primeru v zvezi z davkom od dobička tožeče stranke). Posledica

ugotovljene neustavnosti, ki bo odpravljena v vseh še ne pravnomočno

končanih postopkih (takšen je tudi postopek na podlagi pritožbe

tožeče stranke zoper sodbo Upravnega sodišča pred Vrhovnim sodiščem

Republike Slovenije) je ta, da davčnega zavezanca ne bodo bremenile

posledice zamude v obliki zamudnih obresti za čas, ko njegova davčna

obveznost še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti

odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za

prostovoljno izpolnitev obveznosti. Dejstvo, da je morala tožeča

stranka toženi stranki plačati tudi zamudne obresti do izvršljivosti

odločbe o odmeri njenega davka, je torej po citirani ustavni določbi

v nasprotju s pravno državo in tako samo po sebi škodno dejstvo.

Nima prav tožena stranka, da njeno ravnanje ni bilo protipravno. Pri

vprašanju protipravnosti je treba izhajati iz načela neminem laedere

(glej 16. čl. ZOR). Nobeno ravnanje, razen izrecno dovoljenih

(primerjaj 3. odst. 156. čl., 161. čl. ZOR in še nekatera iz drugih

zakonov) ne sme povzročati škode. V konkretnem primeru je ZUP (Ur. l.

SFRJ, št. 47/86), ki je imel enake določbe, kot jih ima glede tega

vprašanja zgoraj citirani ZUP, določal instrukcijske roke za

odločitve davčnega organa, za katerega postopek se je ZUP uporabljal

po določbi 3. odst. 1. čl. Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št.

18/96 - ZDavP) tako, da je bilo predpisano izdati odločbo in jo

vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od začetka

postopka po uradni dolžnosti, oz. v dveh mesecih, če je bil potreben

poseben ugotovitveni postopek. Glede roka za odločbo o pritožbi pa

tako, da je morala biti ta izdelana brž ko je to mogoče, najpozneje

pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Takšne roke je zakonodajalec določil zato, da bi se jim upravni organ

pri svojem delu v najboljši možni meri približal, saj so določeni za

varstvo interesov subjektov postopka, ne njegovega izvajalca,

povezano z načelom ekonomičnosti v upravnem postopku, ki poudarja, da

je treba postopek voditi hitro, brez zavlačevanja in v razumnem času.

Tej obveznosti upravnega organa nasproti stoji ustavna pravica

stranke, da o njeni državljanski pravici ali obveznosti odloči organ

brez zavlačevanja, v razumnem roku. Ni dvoma, da tako presežen tek

instrukcijskih rokov, kot v konkretnem primeru, pomeni absoluten

preseg okvirov svobode ravnanja, ki bi bilo še sprejemljivo. Treba je

namreč izhajati iz objektivnega stališča o naravi in vrsti postopka

organa, za katerega delo v konkretnem primeru odgovarja država po 26.

čl. Ustave RS. To pa je vodenje postopka, v katerem so vsi vzvodi

znanja in načina postopanja v rokah posebej usposobljenega

personalnega substrata, ki je dominus litis postopka in kateremu po

strokovnosti in zmožnosti tožeča stranka ne more konkurirati (2.

odst. 18. čl. ZOR). Tožena stranka v pritožbi očita prvostopnemu

sodišču, da ni ugotovilo vrste njene krivde, vendar ne gre za pravno

tehten očitek. Po 26. členu Ustave RS je dogovornost podana, čim je

ugotovljena nepravilnost ravnanja. Del pravne stroke se zato celo

nagiba k stališču, da je predpisana objektivna odgovornost. Vendar je

tudi, upoštevajoč po ZOR predpisano načelo krivdne odgovornosti (172.

člen ZOR) zadosti opredeljena krivda tožene stranke že z uporabo

strožjega merila skrbnosti po 2. odst. 18. člena ZOR. Kolikšen bi bil

še sprejemljiv odmik od instrukcijskih rokov glede na specifičnost

tožeče stranke in obsežnost dela, izpodbijana sodba ne pove, vendar

tega tudi tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala. Pavšalno je

vztrajala, da je bil nekaj manj kot pet let trajajoč postopek

dopusten, ko je opozorila "na obsežnost in zahtevnost konkretne

zadeve v postopku inšpiciranja pravne osebe P., kar izhaja iz

celotnega spisa" (navedbe na naroku za glavno obravnavo dne 15.1.2003

- zap. št. 8 spisa).

Protipravnost, ki je pravni standard, in odgovornost, ki je krivdna,

se v določbi 26. čl. Ustave prekrivata. Zato je bila dolžna tožena

stranka glede obeh elementov civilnega delikta navesti dejstva in

ponuditi dokaze, da ni kriva za neprimerno dolgost postopka s škodno

posledico v premoženju tožeče stranke. Tako je bila dolžna podati

trditve glede zapletenosti zadeve, predlagati dokaze, na primer

zaslišanje oseb, ki so postopek vodile, ne pa brez napora

pričakovati, da bo težavnost primera moralo sodišče prve stopnje

ugotoviti, očitno na podlagi debeline dokumentacije o spornem davčnem

odločanju. Pri tem pa ta predvsem obsega zapisnik o inšpiciranju

zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in

prispevkov tožeče stranke z dne 21.2.1996, ki ga je napravila

Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in

informiranje in katere čas oz. metoda dela, ni predmet ugotavljanja

elementov zatrjevanega civilnega delikta v predmetnem sporu. Pavšalno

sklicevanje tožene stranke na preobremenjenost davčnih organov prav

tako ni moglo biti odločilna podlaga za presojo v sporu, saj se je

tožeča stranka tako tekom postopka, kot tudi v pritožbi, pravilno

sklicevala na pravico do odločanja v razumnem roku, še sklicujoč se

na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Pravica do povračila

škode po 26. čl. Ustave RS, upoštevajoč 22. čl., ki vsakomur

zagotavlja enako varstvo pravic oz. med sodstvom in upravo

primerljivo varstvo, izhaja lahko posledično tudi iz te pravne

ureditve, prav zaradi načela ekonomičnosti postopka (glej Komentar

Zakona o splošnem upravnem postopku avtorjev prof. dr. Toneta

Jerovška in ostalih Inštituta za javno upravo Pravne fakultete v

Ljubljani, leto 2004). Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da se

na navedeno ureditev sklicuje zgolj pri obravnavanju škodnega

elementa protipravnosti v okviru 26. čl. Ustave Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da prvostopno sodišče

zavrnilnega dela svoje odločitve ni temeljito obrazložilo, zlasti ne

tega, na podlagi katerih dejstev in dokazov je zaključilo, da je

odgovornost obeh strank, torej tožene, ki jo veže ravnanje dobrega

strokovnjaka, in tožeče, ki je čakala na izdajo odločbe o višini

njene davčne obveznosti, da jo bo doplačala, za nastanek škode enaka.

Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo tožeče stranke,

da je v tem delu prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno

kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP,

pač pa meni, da je zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku pred

sodiščem prve stopnje namreč tožena stranka več kot to, da je tožeči

stranki očitala opustitev uporabe pravnih sredstev po ZUP in ZUZ v

smeri uveljavitve pravice za primer molka organa in v smeri urgiranja

izdaje odločbe, ni navedla. Tako ni navajala in predlagala dokazov o

učinkih procesnih sredstev v primeru molka organa oz. urgiranja

izdaje odločbe, zlasti povsem konkretno, kaj bi to v spornem primeru

pomenilo. Institut molka organa (glej 4. odst. 222. čl. ZUP oz. 26.

čl. ZUS) je sicer res varovalo za subjekte upravnega postopka pred

arbitrarnim ravnanjem organa, ki postopek vodi, vendar pa bi morala

tožena stranka navesti zelo konkretna dejstva o efektnosti procesnih

sredstev, na katera se je sklicevala, da bi prepričala sodišče o

deležu tožeče stranke, vzročni zvezi in s tem njeni odgvornosti za

nastalo škodno posledico. Iz predpisov namreč ne izhaja, da bi

uporaba instituta molka organa vodila v prednostno obravnavanje zadev

v upravnem postopku. Eventualna pridobitev na času tudi iz primerjave

podatkov v spisu ni razvidna. Drugostopenjski organ je v spornem

davčnem postopku odločal leto in pol oz. dve leti in pol, od vložitve

tožbe tožeče stranke na upravno sodišče do sodbe, pa je prav tako

poteklo več kot dve leti. Predvsem pa pritožbeno sodišče meni, da je

skromno argumentiranje tožene stranke o deležu tožeče stranke v

vzročni zvezi in odgovornosti za škodno posledico brez vsake pravne

moči, odkar je Ustavno sodišče odločilo, da je naložitev (ali

plačilo) obresti za čas pred izvršljivostjo odločbe v vseh

nepravnomočno končanih upravnih postopkih v nasprotju s pravno

državo. To mnenje velja tudi glede očitka tožene stanke tožeči

stranki, da bi lahko zmanjšala tedanjo obveznost iz naslova zamudnih

obresti, če bi plačala davek pred izvršljivostjo odločbe. Sam zase je

ta argument, kot je pravilno menilo prvostopno sodišče, tudi

nesprejemljiv. Kako naj bi gospodarska družba opravičila odliv

finančnih sredstev brez izvršljive pravne podlage, ni jasno, še manj

to, da bi bila tako dolžna ravnati v izogib vplivu dolgosti postopka

na obseg tega dela obveznosti. Trditve tožene stranke, da je tudi

Evropsko sodišče za človekove pravice ocenilo pravna sredstva po

ZUP-u in ZUS-u kot učinkovita in zato stranka, ki jih ne izkoristi,

nima pravice do odškodnine, sklicujoč se pri tem na v teh razlogih že

omenjeno odločbo, nima ustreznega pomena. Pritožbeno sodišče se je

namreč prepričalo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice na

zasedanju senata dne 16.5.2002 v zvezi s pritožbo št. 44580/98 L.S.

proti Sloveniji sprejelo zgolj odločbo o sprejemljivosti pritožbe, ki

je bila dne 13.8.1998 poslana Evropski komisiji za človekove pravice.

Tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da bo tožeča stranka zamudne

obresti prejela dvakrat, po dveh različnih pravnih naslovih, se torej

po eni strani zaveda svoje zakonite dolžnosti, po drugi strani pa,

kot pravilno poudarja tožeča stranka v odgovoru na njeno pritožbo,

tožeča stranka z obeh pravnih podlag ne bi bila upravičena pridobiti

istega zneska. V času odločanja o pritožbah v tem sporu, ko v

upravnem postopku Vrhovno sodišče Republike Slovenije o pritožbi

tožeče stranke še ni sprejelo odločitve, pa ni nobene ovire za

presojo predmetnega odškodninskega tožbenega zahtevka, ki ni

izključen zaradi pravne podlage po odločbi Ustavnega sodišča in je

prav tako tudi ne izključuje. Dejstvo je le, da iz obeh pravnih

podlag tožeča stranka zneska, ki ga je na račun pred izvršljivostjo

upravne odločbe nateklih zamudnih obresti plačala, ne more dobiti.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo

in izpodbijano sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu spremenilo

tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (4. tč. 358. čl. in 2. odst.

165. čl. ZPP). Prisodilo je torej tožeči stranki celotno zahtevano

odškodnino. Pravdne stroške je tožeči stranki odmerilo na podlagi

specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Zakon o sodnih taksah in

Odvetniško tarifo. V tej odmeri tožeči stranki ni priznalo posebej

priglašenih odvetniških stroškov za posvet in pregled dokumentacije

ter za postavitev odškodninskega zahtevka pred pravdo, pač pa

pravilno priglašene stroške od sestave tožbe dalje.

Iz razlogov v tej odločbi je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del prvostopne sodbe (353.

čl. ZPP). Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora nasprotni

stranki povrniti tudi pritožbene stroške in stroške odgovora na

pritožbo (1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pri odmeri

teh je sodišče druge stopnje upoštevalo pravilno priglašene stroške

za sestavo pritožbe oz. odgovora na pritožbo ter za pripadajoče sodne

takse in DDV, vendar pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih

stroškov iz naslova administrativnih stroškov, saj podlage zanje v

pritožbeni vlogi ni izkazala (glej 1. in 2. odst. 13. čl. Odvetniške

tarife). Stroške svoje pritožbe pa mora tožena stranka kriti sama.