Appeal allowed; mortgage claim dismissed because defendant is not property owner under ZOR 409.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal, quashed the first-instance judgment, and remanded the case for retrial. The defendant argued she lost ownership rights in 1999 and is merely a tenant, while the plaintiff relied on a mortgage claim against the unregistered property. The court found the first instance failed to determine whether the defendant was the legal owner, a prerequisite for the mortgage claim under Article 409 of the Obligations Act.
Legislator headnote
AI generatedArticle 409 of the Obligations Act; Article 355 of the Code of Civil Procedure: A mortgage claim requires the debtor to be the owner of the mortgaged property; if ownership is disputed and not determined, the judgment must be quashed and the case remanded for retrial.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve
stopnje v ponovno sojenje.
[JEDRO]
Ker tožena stranka ugovarja, da ni lastnica nepremičnine, ki ni
vpisana v zemljiško knjigo, je to pravno odločilno dejstvo po 409.
členu ZOR, kar je narekovalo razveljavitev sodbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki
je od tožene stranke zahtevala priznanje, da je tožnica upravičena do
popolačila vtoževanega zneska s pripadki ter da dopusti poplačilo te
terjatve za izvršbo na nepremičnimi, obremenjeni z zastavno pravico v
korist tožnice, pri tem, da nepremičnina ni vpisana v zemljiško
knjigo in sicer stanovanje št. 2, T. 5 c, K..
Proti tej sodbi vlaga pritožbo toženka. Upnik ni proti njej pridobil
soglasja za vpis nepremičnine ali za vknjižbo v zemljiško knjigo. Ne
soglaša, da zadevo obravnava sodišče v Ljubljani. Ne strinja se s
tožbo, ker so v tem času izgubili lastninsko pravico do stanovanja in
sedaj je lastnik Občina K.. Dolg bi se lahko že poplačal s stroji,
kar pa direktor ni hotel. 31.1.2004 je poslala obvestilo, da je
izgubila lastninsko pravico na stanovanju in da plačuje najemnino in
sicer priporočeno na predsednika senata. Poslala je 31.1. in lahko bi
obvestilo prišlo do 2.2.2004 ob 14.30 k sodniku. Prilaga potrdilo o
oddaji pošiljke. R. B. ni nikoli podpisal kreditne pogodbe in zato
prilaga dokazilo. Poleg tega je na njo pritiskal direktor J.J..
Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Toženka najprej smiselno zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev
dejanskega stanja in trdi, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb,
katere je poslala v vlogi, ki je bila oddana 31.1.2004 skupaj s
prilogami in zatrjuje, da je navajala in dokazovala, da ni lastnica
stanovanja.
Pritožbeno sodišče je v spisu res našlo to vlogo (list. št. 21) in iz
priložene ovojnice izhaja, da je bila pošiljka oddana 31.1.2004 in
prispela na Okrožno sodišče v Ljubljani 2.2.2004. Pritožba ima torej
prav, ko meni, da bi do 14.40, ko je bila glavna obravnava, vloga
naslovljena na sodnika, z oznako opravilne številke morala prispeti v
spis. Vloga je prispela pravočasno na sodišče, zato bi jo sodišče
moralo upoštevati. Na vlogi je le odredba "vložiti v spis", ne piše
pa zakaj vloga ni prispela pravočasno do sodnika. V vlogi tožena
stranka zatrjuje, da ni lastnica sporne nepremičnine.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka smiselno podala ta
ugovor že v odgovoru na tožbo (vloga na list. št. 8a), ko je trdila,
da je o zadevi že odločalo Okrajno sodišče v K.. Navajala je tudi, da
se s poplačilom stanovanja ne more strinjati že zaradi tega, kar piše
v zadevi pod opr. št. xy in priložila je (list. št. 8b) fotokopijo
pripravljalne vloge iz zadeve XY Okrajnega sodišča v K., iz katerega
izhaja, da je v letu 1999 tekla pravda na razdrtje kupoprodajne
pogodbe med Občino K. in toženo stranko. Ker gre s tem za ugovor
tožene stranke, da ni lastnica zastavljene stvari, gre lahko za
pravnorelevantno dejstvo, ki lahko vpliva na odločitev po 409. členu
Zakona o obligacijskih razmerjih (uporaba na podlagi določbe 1060.
člena Obligacijskega zakonika). Tožeča stranka namreč uveljavlja
hipotekarno tožbo in trdi, da ima na podlagi zamudne sodbe proti
toženi stranki zastavno pravico na spornem stanovanju. Pravni naslov
za pogodbeno hipoteko je veljavna zastavna pogodba, ki jo v tem
primeru res lahko nadomešča pravnomočna sodba, pridobitni način z
vpisom v zemljiško knjigo pa ni bil možen, ker nepremičnina ni
vpisana v zemljiško knjigo. Vendar je treba za uspešno uveljavitev
zahtevka hipotekarne tožbe, da je hipotekarni dolžnik lastnik
zastavljene stvari. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno
ugotovljeno, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti
sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).
V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je
pravilen ugovor tožene stranke, da ni lastnica stvari. Pritožba tudi
opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njen ugovor na
nepristojnosti, katerega je podala že v odgovoru na tožbo. V sodbi
naj sodišče prve stopnje tudi zapiše pravno podlago, ki manjka v
izpodbijani sodbi, ugotovi vsa pravno odločilna dejstva in nato o
zadevi ponovno odloči. Pri tem naj tudi odgovori na navedbe in
odgovora na tožbo, da je terjatev glavnega dolžnika neveljavna
(prenehala).
Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožena stranka
ni priglasila stroškov.