Court allows partial appeal on costs but dismisses main claim regarding co-ownership share calculation.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v 3. točki izreka

spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki

njene pravdne stroške v višini 121.455,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v

roku 15 dni pod izvršbo.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške

pritožbenega postopka v višini 25.651,00 SIT v roku 15 dni, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.9.2005 do plačila.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prepoved opravila, ki je nujno potrebno, da se prepreči nastanek

škode na solastni stvari, je pravno neupoštevna.

Delež solastnikov na solastni stvari mora biti določen vrednostno v

sorazmerju s celoto, torej ni dovolj upoštevati le kvadraturo

solastne zgradbe, temveč tudi korekcijske faktorje, običajne v

gradbeni stroki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožečima strankama znesek 370.635,77 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.10.1996 dalje do plačila, kar

predstavlja pokritje sorazmernega dela stroškov, ki so nastali v

solastnem stanovanjskem objektu, kjer je tožeča stranka financirala

popravilo strehe. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo ter

odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja,

da je neutemeljen očitek sodišča, da toženec za nujno popravilo

strehe ni dal prepovedi in zato odgovarja za povračilo sorazmernega

dela stroškov. Sodišče je namreč v postopku ugotovilo tudi to, da

tožnika o nujnem popravilu toženi stranki nista obvestili in zato

nikakršne prepovedi ni bilo mogoče dati. Tolmačenje sodišča, da je

pri določanju idealnega deleža potrebno upoštevati vrednostni delež,

ki ga ima posamezni solastnik glede na celoto, in ne le delež

površine, je izrazito v škodo tožene stranke. Res, da v zemljiški

knjigi niso navedene površine vseh stanovanj in poslovnih prostorov,

je pa te podatke predložil izvedenec. Delež toženčeve površine je na

podlagi takšnih podatkov 22,64 % v skupni neto površini oziroma 23,26

% v bruto površini, sodišče pa je upoštevalo delež 29,84 %. Pri tem

se je sklicevalo na 12. člen Stanovanjskega zakona, vendar pa

izvedenec vrednosti stanovanj oziroma poslovnih prostorov glede na

celotno stavbo posebej ni ugotavljal. Ne glede na takšen način

ugotavaljanja in določitve idelanega deleža tožene stranke, pa ta

sodišču oporeka, da je pri izračunu sorazmernega deleža stroškov

upoštevalo delež, ki odpade nanjo glede na celotno nepremičnino in ne

le delež, ki nanjo odpade brez upoštevanja dvoriščnega objekta. V

postopku je nesporno dejstvo, da je vprašanje višine prispevka tožene

stranke povezano s popravilom strehe le na enem stanovanjskem objektu

in ne na vseh. Dvoriščni objekt je nesporno gradbeno samostojna

celota, streha, ki je bila predmet popravila, pa se ne nahaja na tem

dvoriščnem objektu. Zato ga sodišče pri ugotavljanju vrednosti

celotne nepremičnine ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka izpodbija

tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj je tožeča stranka s

svojim zahtevkom uspela le v višini 370.653,77 SIT, kar pa

predstavlja le 34 % uspeh v pravdi.

Tožeča stranka izpodbija sodbo le v delu, ki se nanaša na pravdne

stroške. Pri tem navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno

pravo. Tožeča stranka je uspela s svojim tožbenim zahtevkom po

temelju v celoti, višino zahtevka pa v času vložitve tožbe ni bilo

moč precizno definirati. Tako je potrebno šteti, da sta tožnika

uspela s tožbo v celoti in jima je potrebno priznati vse stroške

postopka. Podrejeno pa je potrebno šteti, da sta tožnika uspela v

temelju s 100 %, v višini pa v sorazmernem delu, kar znaša dodatnih

65,70 %. Tako bi moralo sodišče tožnikoma prisoditi vsaj sorazmerni

del stroškov postopka v skladu z uspehom v pravdi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovarja, da je bil

zahtevek tožnikov v tem postopku 1.082.077,00 SIT, v višini

563.509,86 SIT pa je bil že pravnomočno zavrnjen. Tako je

neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da v času tožbe zahtevka ni

bilo mogoče precizno definirati. Podatki so obstajali, kar se je

izkazalo v tem postopku, stvar tožnika pa je bila na podlagi katerih

podatkov je ob vložitvi tožbe utemeljeval svoj zahtevek zoper toženo

stranko. Zato je napačno stališče, da sta tožnika s tožbo uspela v

celoti, če jima je od zahtevanih 1.082.077,00 SIT, sodišče priznalo

le 370.635,77 SIT. Pa tudi podredna zahteva tožeče stranke glede

priznanja pravdnih stroškov je napačna, saj je tožeča stranka po

višini uspela le s 34 % in bi glede na takšen uspeh moralo sodišče

tožeči stranki naložiti povračilo dela stroškov.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba

tožene stranke pa ni utemeljena.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila 220. do 226.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 26/78,

39/85, 2/89 in 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v obdobju

nastanka obveznosti. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta delna

solastnika parcele št. 16/1, vl. št. 17 k.o. G., v zemljiški knjigi

vpisane kot stavbišče s hišo, gospodarskim poslopjem in dvoriščem. V

naravi gre za objekt na vogalu R. in S. v L. s samostojno stoječim

nižjim dvoriščnim objektom. Na glavnem objektu je zaradi zamakanja in

rušenja strehe, da se prepreči še večja škoda, tožeča stranka preko

podjetja G. d.o.o., skladno z odločbo Inšpektorata za okolje in

prostor, izvršila neodložljivo popravilo strehe. Sodišče prve stopnje

je prepričljivo obrazložilo, da so bili v konkretnem primeru

izpolnjeni vsi pogoji za nujno gestjo, pri čemer je stvar tožnikov,

od katerih solastnikov bosta uveljavljala pravico do nadomestila

nujnih izdatkov, seveda v sorazmerju s solastninskimi deleži. Pri tem

pa ni bistveno, ali bi tožena stranka delo prepovedala, saj bi v tem

primeru bila takšna prepoved posla pravno neupoštevna. Prepovedi

namreč ni mogoče upoštevati, če je ta zoper dobre običaje, če je

posel nujen ali koristen ali če zakon prepovedi ne dopušča (primerjaj

sodbo II Ips 803/1994 Vrhovnega sodišča RS). Pritožnik nadalje

izpodbija ugotovitev sodišča, da znaša njegov sorazmerni solastniški

delež 29,84 % in sicer tako iz razloga uporabe metodologije za

izračun deležev kot tudi zaradi upoštevanja dvoriščnega objekta v

celotni vrednosti nepremičnine. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z

obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da je za obravnavani postopek

primerna uporaba metodologije po Pravilniku o merilih in načinu za

ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu

točkovanja, ki se še vedno uporablja za izračun neprofitnih najemnin.

Deležev solastnikov namreč ni mogoče ugotoviti iz zemljiške knjige,

saj izmere poslovnih prostorov in stanovanj posameznih lastnikov niso

vpisane, prostori so navedeni le opisno, z izjemo tožene stranke, za

katero je zapisano, da ji pripadajo zgradbe v skupni izmeri 386,50

m2. Ker pa se izmera celotne nepremičnine nanaša tako na dvorišče,

stanovanjske in gospodarske stavbe, prostori posameznih solastnikov

pa so v različnih etažah in različne kvalitete, deleža posameznega

solastnika glede na celotno stvar ni mogoče enostavno izračunati s

pomočjo kvadrature. Delež solastnikov na solastni stvari mora biti

namreč določen vrednostno v sorazmerju s celoto, kot idelani delež

skladno z določilom 13. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih

razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 z dopolnitvami, ZTLR), ki je veljal

v času vložitve tožbe. Ti deleži očitno po Stanovanjskem zakonu še

niso bili določeni, ravno tako tudi ne etažna lastnina, zato je

izvedenec in s tem prvostopno sodišče pravilno uporabilo že opisano

metodologijo, ki s korekcijskimi faktorji običajnimi v gradbeni

stroki ugotovi posamezne solastninske deleže. Nove izmere namreč ne

bi bistveno spremenile ugotovljenih solastninskih deležev (kar je

potrdil izvedenec ob zaslišanju), bi pa nesorazmerno podražile

izvedeniško mnenje. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka na naroku

dne 6.6.2003 ob zaslišanju izvedenca zahtevala le dopolnitev z

izračunom deleža tožene stranke brez upoštevanja dvoriščnega objekta,

ne pa novih izmer celotne nepremičnine, zato je tudi iz tega razloga

sedanji pritožbeni ugovor o nepravilni uporabi stare metodologije

neutemeljen. Prav tako pa je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko

je pri izračunu deleža tožene stranke na celotni nepremičnini

upoštevalo dvoriščni objekt, na katerem streha nesporno ni bila

obnovljena, se pa v njem nahaja del prostorov tožene stranke.

Pritožnica je solastnica parcele št. 16/1, vl. št. 17 k.o. G., na

kateri stoji tako glavni kot dvoriščni objekt, stavbe pa so

funkcionalno povezane. Vse zgradbe po ugotovitvah izvedenca, ki jih

povzema sodba, tvorijo celoto, imajo skupno evidenco, hišno številko,

skupni vhod na parcelo, upravljanje in vzdrževanje. Tako dvoriščnega

objekta ni mogoče izločiti iz obravnave celotne nepremičnine, saj

idealni solastninski delež tožencev zajema tako delež na glavnem

objektu kot pomožnih objektih in je ugovor pritožnika v tej smeri

neutemeljen. Sodišče sicer soglaša, da je objektov s skupno hišno

številko, evidenco in upravljanjem veliko, vendar pa so deleži

posameznih lastnikov stanovanj običajno vpisani glede na posamezni

objekt ali kot etažna lastnina, za kar pa v konkretnem primeru ne

gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe ugotovilo,

da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija

prvostopno sodbo v glavni stvari, pa tudi ne razlogi, na katere mora

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je odločitev v 1.

in 2. točki izreka sodbe v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Obe pravdni stranki pa izpodbijata odločitev prvostopnega sodišča o

pravdnih stroških, zato je izračun teh pritožbeno sodišče opravilo

ponovno. Pri tem je upoštevalo, da se je celotni tožbeni zahtevek

tožeče stranke glasil na 1.082.077,00 SIT (razširitev dne 13.5.1997),

uspela pa je z zneskom 370.635,77 SIT, torej po višini s 34 %

tožbenega zahtevka. Vendar pa je potrebno nadalje upoštevati, da je

tožena stranka ves čas postopka ugovarjala tudi podlagi tožbenega

zahtevka, glede katere pa je tožeča stranka v celoti uspela. Skupen

uspeh tožnikov v pravdi je tako sodišče ocenilo na 67 %. Stroške obeh

pravdnih strank je odmerilo glede na predložene stroškovnike (list.

št. 121 in 122 spisa), pri čemer je tožeči stranki priznalo 1620

Odvetniških točk, povečanih za nastale materialne stroške, DDV,

upoštevalo pa je tudi plačilo sodnih taks, tako da skupno odmerjeni

stroški tožeče stranke znašajo 350.322,00 SIT, glede na uspeh pa

235.135,00 SIT. Toženi stranki pa je priznalo 1725 Odvetniških točk,

povečanih za DDV, plačila sodne takse in stroškov izvedeniškega

mnenja, tako da odmera njenih stroškov znaša 345.741,00 SIT, glede na

uspeh v pravdi pa 113.680,00 SIT. Po pobotanju je dolžna tožena

stranka tožeči povrniti 121.455,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15

dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

sodišča prve stopnje do plačila.

Z novo odmero je tožeča stranka delno uspela s svojo pritožbo, ki se

nanaša le na pravdne stroške. Pri tem pa ni mogoče slediti njenim

navedbam, da zahtevka na začetku postopka po višini ni mogla

definirati. Sama je namreč v tožbi sprva zahtevala nižji znesek, nato

pa ga je neutemeljeno dvignila, češ da so solastniki solidarni

dolžniki za celotno obveznost, kar pa ne drži, kot ji je bilo že

pojasnjeno z odločbo V P 377/96, ki je v zavrnilnem delu postala

pravnomočna. Tako je uspeh tožnice v pritožbenem postopku le 35 %

(celotni odmerjeni stroški 350.322,00 SIT, uspela s 121.455,00 SIT)

in v tem obsegu ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške

pritožbenega postopka, skladno z določilom 165. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, ZPP). Te je sodišče

odmerilo po priglasitvi v višini 375 odvetniških točk, povečanih za

20 % DDV in materialne stroške, upoštevajoč takso za pritožbo, tako

da skupaj odmerjeni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo

73.290,00 SIT, glede na njen 35 % uspeh pa 25.651,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna sama kriti stroške pritožbenega postopka,

saj v njem ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa je bil

nepotreben in ni prispeval k razjasnitvi stvari (154. in 155. v zvezi

s 165. členom ZPP).