Appeal dismissed; negligence in sports rules does not equal tort liability without fault.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tudi v primeru, če je dejanje nasprotnega igralca prekršek, to samo

po sebi še ne pomeni protipravnega ravnanja nasprotnega soigralca.

Kot se je sodna praksa že izrekla, so sestavni del igre tudi kršitve

pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali nešporten

način in pri pretirano grobi igri (česar tožnik ni zatrjeval).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek

4.306.000,00 SIT ter ji povrniti pravdne stroške, oboje z zakonskimi

zamudnimi obrestmi po čl. 277/I ZOR, tekočimi od dneva izdaje

prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo

izvršbe (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi

stranki njene pravdne stroške v višini 1.434.633,30 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 18.5.2004, vse v 15 dneh (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v

celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno

obravnavanje. Navaja, da je tožnik med služenjem vojaškega roka na

športnih igrah dne 19.7.1994 moral igrati rokomet. Njegovo

sodelovanje je bilo obvezno in torej ni imel proste izbire, ali

igrati rokomet ali ne. Načelo volenti non fit inuria, po katerem

udeleženec privoli v morebitne poškodbe, ki bi jih lahko zadobil v

športni dejavnosti, za katero se je prosto odločil in so posledica

običajnih kršitev pravil športne igre, v konkretnem primeru ne more

veljati. S tem v zvezi se tožnik v celoti sklicuje na vse svoje

dosedanje navedbe, predvsem pa na navedbe v pripravljalni vlogi z dne

10.5.2004, v kateri obširno pojasnjuje, zakaj je toženka v celoti

odgovorna za njegovo poškodbo pri igranju rokometa. Z izpodbijano

sodbo je sodišče prve stopnje sledilo napotilu Vrhovnega sodišča RS

in se ukvarjalo samo z vzročno zvezo med neogrevanjem in nastankom

poškodbe, o gornjih pa tudi vseh navedbah tožnika v njegovi

pripravljalni vlogi z dne 10.5.2004 pa se sploh ni opredelilo, čeprav

jih je povzelo med navajanjem. S tem je zagrešilo absolutno bistveno

kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.

člena ZPP, ker v sodbi ni obrazložilo bistvenih razlogov, s katerimi

utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Istočasno je sodišče z izpodbijano

sodbo tožniku kršilo ustavno pravico iz 22. člena ustave. Poudarja,

da ni prostovoljno služil vojaškega roka niti ni prostovoljno igral

rokometa. Nerazumljivo je stališče tako Vrhovnega sodišča RS kot tudi

sodišča prve stopnje, da navedeno ni temelj za izključno odgovornost

toženke. V nadaljevanju je tožnik toženki tudi očital, da jih ta ni

seznanila s pravili rokometne igre. Ta so specifična in v ničemer

niso podobna košarkaškim, kot to poskuša prikazati sodišče. Splošno

je znano, da je rokomet zelo groba igra in da pri njej praviloma

prihaja do težkih poškodb, predvsem kolenskih sklepov. Dokaz za to

sta tudi poškodbi slovenskih rokometnih reprezentantov. Tožnik je

prepričan, da je toženka tudi krivdno, ne samo objektivno, odgovorna

za nastalo nezgodo, saj tožnika in njegovih soigralcev (od katerih ga

je nekdo poškodoval), ni poučila o pravilih rokometne igre, ni jim

zagotovila ogrevanja pred tekmo, ni omogočila ogrevanja rezervnim

igralcem (ki morajo imeti na voljo primeren prostor in čas), ni jim

zagotovila kvalificiranega sodnika, ki bi vodil srečanje, ni jim

zagotovila primerne obutve, ipd. Glede vzročne zveze, ki jo je

ugotavljalo sodišče, med neogrevanjem, za katerega je odgovorna

toženka, in poškodbo tožnika, se slednji v izogib ponavljanju prav

tako sklicuje na svojo vlogo z dne 10.5.2004. Na tem mestu poudarja,

da je organizator vsake športne prireditve dolžan priskrbeti primeren

čas in prostor za ogrevanje. Po izpeljanem dokaznem postopku se je

izkazalo, da toženka ni poskrbela za ogrevanje med srečanjem.

Stališče toženke in sodišča, da bi se moral tožnik ves čas

samoiniciativno ogrevati, je nelogično, saj za to ni imel na voljo

primernega prostora, ker je na igrišču potekala tekma. V zvezi z

ogrevanjem bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati izvedenca

ustrezne stroke, kot tudi ne bi samo smelo sprejeti zaključka, da bi

tožnik poškodbo utrpel celo, če bi se ogrel. Sodišče nima strokovnega

znanja za takšno sklepanje in bi moralo za odgovor na takšno

vprašanje angažirati izvedenca ustrezne stroke, ne pa da je o tem

samo sprejelo zaključke.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v skladu z določbo prvega

odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na katere navedbe iz pripravljalne

vloge z dne 10.5.2004 sodišče prve stopnje ni odgovorilo, pritožba ne

pojasni, zgolj pavšalno sklicevanje na vloge, ki jih stranka vloži

tekom postopka, pa ne zadostuje. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da

je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, ki so

potrebna za odločitev v tej pravdni zadevi, in z izčrpnim povzemanjem

dosedanjega postopka odgovorilo tudi na vse bistvene navedbe tožeče

stranke. Sodišče prve stopnje pa tudi sicer ni dolžno odgovarjati na

komentarje tožeče stranke v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča RS.

V skladu z določbo 18. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Ur.l. RS,

št. 15/91) ima pripadnik oboroženih sil, ki se pri opravljanju nalog

poškoduje, pravico do povračila škode. Vendar pa tožena stranka

odgovarja za škodo, povzročeno oz. nastalo med opravljanjem vojaške

dejavnosti, po splošnih odškodninskih predpisih. Zgolj obvezno

služenje vojaškega roka (in v okviru tega obvezno igranje športnih

iger) tako nima za posledico objektivne odgovornosti države za škodo,

ki jo je v konkretnem primeru utrpel vojak pri igranju rokometa. Take

odgovornosti slovenski pravni red namreč ne pozna. Materialnopravno

napačno je zato stališče pritožbe, da bi morala država odgovarjati za

vsako škodo, ki jo naborniki utrpijo med služenjem vojaškega roka,

kolikor škode ni povzročil nabornik sam s tem, ker je kršil predpise.

Tudi samo služenje vojaškega roka ni nevarna dejavnost, nevarne so

lahko le posamezne dejavnosti, ki jih morajo vojaki izvajati, pri

čemer pa igranje rokometa ni nevarna dejavnost. Strinjati se je sicer

s stališčem pritožbe, da je lahko rokomet tudi groba igra in da pri

igranju tega lahko pride tudi do težjih poškodb. Vendar do teh

poškodb, na katere opozarja pritožba, prihaja pri profesionalnem

igranju športa, ki pa seveda ni popolnoma primerljiv z rekreacijskim

igranjem rokometa. Rekreacijski rokomet ne zahteva posebnih znanj in

izkušenj ter usposobljenosti, ki bi presegala tista, ki jih mora

imeti vsak povprečni vojak med služenjem vojaškega roka, in so

poškodbe pri igranju rekreacijskega rokometa, na katere opozarja

pritožba, bolj izjema kot pravilo. Poleg tega pa tožnik niti ni

zatrjeval, da bi toženo stranko opozoril, da ne pozna pravil igranja

rokometa oz. da je na to opozoril tudi igralec, ki je tožnika

poškodoval (pri čemer se lahko predpostavlja, da igralci, ki se

določenega športa udeležijo, osnovna pravila poznajo). Od tožene

stranke zato ni mogoče zahtevati, da bi morala posebej preverjati,

ali so vojaki usposobljeni za rekreacijsko igranje rokometa, oziroma

ali imajo dovolj znanja in izkušenj ter usposobljenosti, ki bi

presegala tista, ki jih mora imeti povprečen vojak. Da pa lahko pride

do poškodb tudi v primeru, če igralci dobro poznajo pravila,

ugotavlja pritožnik tudi sam v pritožbi (z navajanjem poškodb

slovenskih reprezentantov). Vprašljiva torej postane tudi vzročna

zveza med opustitvijo seznanitve s pravili in nastalo poškodbo.

Tožnik je v zvezi s tem predlagal izvedenca športne vzgoje z vlogo z

dne 10.5.2004, vendar po oceni pritožbenega sodišča prepozno, v

nasprotju z določbo drugega odstavka 362. člena v zvezi s 383. členom

ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka res ni izvedla

predpisanega ogrevanja (stran 5 sodbe), da pa opustitev tožene

stranke ni mogla spremeniti teka dogodkov, ki so sledili začetku

tekme. Vzrok za tožnikovo poškodbo vidi sodišče prve stopnje

izključno v ravnanju nasprotnega soigralca in to, da se tožniku ni

bilo omogočeno pred vstopom v igro ogreti, nima nobene zveze z

nastalo poškodbo. V zvezi z očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje

ne bi smelo samo napraviti takega zaključka brez postavitve izvedenca

ustrezne stroke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka

tista, ki mora dokazati vzročno zvezo med opustitvijo ogrevanja in

nastankom škode. V pripravljalni vlogi z dne 9.1.2001 je tožnik v

zvezi z ogrevanjem predlagal zgolj svoje zaslišanje in dokaz "kot do

sedaj". Oba dokaza v zvezi z vzročno zvezo sta neprimerna. Prvi zato,

ker tožnik že sam ugotavlja, da je treba za ugotovitev tega dejstva

posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (torej tudi

tožnik ne), drugi pa zato, ker je nesubstanciran (tožeča stranka ne

pojasni natačno, s katerim dokazom naj bi se dokazovalo določeno

dejstvo). Tožeča stranka je izvedenca ustrezne stroke predlagala šele

v vlogi z dne 10.5.2004, kar je po oceni pritožbenega sodišča v

nasprotju z določbo drugega odstavka 362. člena v zvezi z 383. členom

ZPP. Vprašanje vzročne zveze med ogrevanjem in nastankom škode se je

namreč pojavilo že pred odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, zato ni

mogoče reči, da tožnik tega dokaza ni pravočasno predlagal brez svoje

krivde. Poleg tega tožnik niti ne pojasni, v kolikšnem času od

začetka igranja je prišlo do poškodbe, kar pa je po oceni

pritožbenega sodišča pomembno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem vzročne

zveze med neogrevanjem in nastankom poškodbe (po oceni pritožbenega

sodišča namreč obstaja razlika med tem, ali je prišlo do poškodbe v

prvih minutah igranja ali na koncu tekme, ko se igralec že ogreje med

samim igranjem). Nenazadnje je tožeča stranka na izrecno vprašanje

sodišča prve stopnje, ali trdi, da je podana vzročna zveza med

ogrevanjem oz. neogrevanjem tožnika in poškodbo, pojasnila, da

izrecno tega ne trdi. Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka

ravnala krivdno, ker igralcem ni zagotovila primerne obutve in jim ni

zagotovila kvalificiranega sodnika, ki bi vodil srečanje. Navedbi

predstavljata pritožbeno novoto, zato ju pritožbeno sodišče ne sme

upoštevati na podlagi določbe 337. člena ZPP.

Glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke bi bilo mogoče

v konkretnem primeru zaključiti le, da je do naleta igralca

nasprotnega moštva prišlo v okoliščinah, ki predstavljajo pričakovan

oziroma normalen del rokometne igre. Tudi v primeru, če je bilo to

dejanje nasprotnega igralca prekršek, samo po sebi po oceni

pritožbenega sodišča še ne pomeni protipravnega ravnanja nasprotnega

soigralca. Kot se je sodna praksa že izrekla, so sestavni del igre

tudi kršitve pravil, seveda če niso storjene na posebno predrzen ali

nešporten način in pri pretirano grobi igri (česar tožnik ni

zatrjeval). Zato v tem primeru tožena stranka ne odgovarja za

ravnanje naspotnega udeleženca, tudi če je bil vojaški obveznik, za

krivdno ravnanje katerega tožena stranka po sodni praksi sicer

odgovarja na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZOR.

Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, prav tako pa

niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter

izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).