Contract dispute dismissed; court upheld fixed price agreement over defendant's claim for actual work valuation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med pravdnima

strankama za gradnjo dogovorjeno plačilo po dejansko opravljenih

delih in ne "fiksna cena".

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o

izvršbi O. sodišča v L. opr. št. xy z dne 7.6.1999 ostane v celoti v

veljavi in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki

pravdne stroške v znesku 352.380,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dne 14.1.2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne

bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pritožila. V

pritožbi navaja, da je ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po

višini, saj je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne

21.6.1999 navedla, da bo morala tožeča stranka šele

dokazati, kako je izračunala znesek 1,476.656,50 SIT, ki je

predmet tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje to

dejstvo štelo za nesporno, je treba že iz tega razloga sodbo sodišča

prve stopnje razveljaviti. Pravi, da tekom pravde ni spreminjala

trditev o tem, kdo se je dogovoril o ceni, kot to ugotavlja sodišče

prve stopnje, saj se je gradnja izvajala na gostinskem objektu kot

družinska zadeva. Meni, da ne gre verjeti tožeči stranki, saj je ta

različno navajala, zakaj je prišlo do prestavitve gradnje, enkrat

zaradi neurejene dokumentacije in načrtov, drugič pa zaradi lastnih

pogodbenih obveznosti. Glede na to, da si je tožnik skoraj eno leto

ogledoval stavbo tožene stranke in ob sodelovanju njenega moža

sestavil skice, da je šlo za gradnjo do tretje gradbene faze, ki je

enostavna in predvidljiva, bi tožeča stranka lahko nedvomno ugotovila

obseg gradnje. To bi lahko sodišče ugotovilo že na podlagi izvedenih

dokazov, čeprav po drugi strani meni, da bi moralo sodišče prve

stopnje v celoti ugoditi vsem njenim dokaznim predlogom. Meni, da

formula material + 100 % ne odpove niti pri zemeljskih in rušitvenih

delih in da sodišče tega ne bi smelo uporabiti za utemeljitev svoje

odločitve. Pravi, da je bila tožeča stranka seznanjena z obsegom

gradnje, sicer bi ta zastajala in da tudi ni verjetno, da bi tožena

stranka šele po pričetku del pričela z zahtevami o širjenju gradnje

na obe strani stavbe. To dokazuje več kot enoletna priprava na

gradnjo ter zagotovljena sredstva in nujnost enotne gradnje, saj je

šlo za funkcionalno enoto, ki je bila vezana na odprtje gostinskega

lokala v maju 1998. Pravi, da po gradbenih pravilih pomeni tretja

gradbena faza groba gradbena dela vseh etaž in podstrešja, vključno s

streho, tožeči stranki pa je bil zato obseg gradnje dobro znan in

dogovorjen še pred pričetkom gradnje. To dokazuje tudi dejstvo, da je

bila že v pisnem delu pogodbe dogovorjena izgradnja fasade, ki ni

mogoča, če prej ni postavljena streha. Pravi, da sta se stranki

nedvomno dogovorili za ceno 80.000,00 DEM, saj je tožeča stranka

pričela z deli na celotni gradnji. Ker je očitno kasneje tožeča

stranka ugotovila, da se mu ne splača več delati, je gradbišče

skrivaj zapustila brez primopredaje del. Ni verjetno, da bi tožeča

stranka sploh začela z deli, če ne bi bilo soglasja o ceni. Cena je

bila dogovorjena deloma pisno deloma ustno, ne pa šele izračunana po

zaključku del na podlagi dejanskih izmer. Ker je bil tožeči stranki

tako obseg del dobro znan, je imela možnost dogovoriti se za pravo in

veljavno pogodbeno ceno. Pravi, da določba 9. člena pisne pogodbe

velja nedvomno tudi za ustno dogovorjen del pogodbe, sicer bi tožeča

stranka zahtevala sestavo dodatne pisne pogodbe. Pravi tudi, da je v

nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje ugovarjala vsem

opominom tožeče stranke, na vsak opomin je odgovorila in ves čas

zatrjevala enako. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo, da je

toženka naročnica tesarskih in krovskih del za ostrešje, ki ga je

napravil S. Ž.. Priča je povedala, da ga je poklicala tožeča stranka,

s katero se je poznal že pred tem in še vedno sodelujeta, kar pa

predstavlja naročilo tožeče stranke za gradnjo strehe. Opozarja, da

je tožeča stranka kupila strešnike, da so njeni delavci pa pomagali

pri gradnji strehe in da je tudi kasnejšo reklamacijo uveljavljala

tožeča stranka. Pravi, da če bi bila sama naročnica teh, bi se o ceni

del predhodno dogovorila. Sodišče prve stopnje je nekritično sprejelo

pojasnilo tožeče stranke o tem, da je kupila material za toženko, ker

ni bila zavezanec za plačilo davka. Pravi, da iz dobavnice št. 4724/1

z dne 26.3.1998 izhaja, da je bil obračunan 10 % davek in da zato ni

jasno, katerega davka naj bi bila tožeča stranka oproščena. Meni, da

tožeča stranka ni ravnala profesionalno in da dokumentacija, ki jo je

predložila tožeča stranka, ne more imeti nikakršne dokazne vrednosti.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni

zahtevek pa kot neutemeljen zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo

izvršilne in pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 14.1.2005 dalje od plačila ali da izpodbijano sodbo

razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka navedla, da pri

navedbah o tem, zakaj je bila gradnja preložena, ne gre za

nasprotujoča dejstva, saj je tožeča stranka navedla, da je

do predložitve gradnje prišlo zato, ker je imel tožnik druge

pogodbene obveznosti in dela z drugimi naročniki in ker mu

ni bilo predloženo gradbeno dovoljenje. Pravi, da

dokazovanje tožene stranke o dogovoru za izgradnjo fasade v

pisnem delu pogodbe nima nobene podstati, saj niti pisna

pogodba, niti predračun, rekapitulacija in popis del ne omenjajo

fasade kot dela gradnje. Pravi da ji kot kupcu strešnikov ni bil

zaračunan 10% prometni davek kot to zatrjuje tožena stranka, to pa je

na dobavnici z dne 26.3.1998 tudi napisano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo

materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene

kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne

dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da

je bilo med pravdnima strankama za gradnjo dogovorjeno

plačilo po dejansko opravljenih delih in ne "fiksna cena",

kot to zatrjuje pritožnica. Zatrjevanja pritožnice o tem, da

ne gre verjeti izpovedi tožeče stranke samo zato, ker naj bi

protislovno izpovedala o tem, zakaj je prišlo do preložitve gradnje,

ne morejo omajati izčrpno obrazložene dokazne ocene izpovedi strank

in prič ter zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da gre verjeti

predvsem tožeči stranki. Sicer pa navedbe tožeče stranke v dopisu z

dne 16.12.1998 niso v nasprotju s tem, kar je tožeča stranka

izpovedala na zaslišanju, saj je v obeh primerih navedla, da je do

preložitve gradnje prišlo tudi zato, ker tožena stranka zanjo ni

imela ustrezne dokumentacije.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bi tožena stranka

dokazala svoje trditve o tem, da je šlo v konkretnem primeru za

enostavno in predvidljivo gradnjo, da si je tožeča stranka pred

pričetkom del skoraj eno leto ogledovala stavbo, da ji je tožena

stranka predložila vse potrebne skice in da bi zato tožeča stranka

kot izkušen gradbenik lahko ugotovila vnaprej izmerljiv in

predvidljiv obseg gradnje, s temi dejstvi še ne bi izkazala, da sta

se pravdni stranki dogovorili za ceno s klavzulo "ključ v roke".

Pomembno je, kako je tožeča stranka pred gradnjo dejansko ocenila

predvidljivost gradnje in za kakšen dogovor o plačilu se je na

podlagi tega odločila, ne pa kako podrobno bi gradnjo kot izkušen in

skrben gradbenik lahko predvidela. Tudi po zaključkih pritožbenega

sodišča gre pri tem verjeti tožeči stranki, saj je logično, da se je

zaradi pomanjkljive dokumentacije in le laičnih skic tožene stranke v

zvezi z gradnjo odločila raje za dogovor o ceni po dejansko

opravljenih delih in ne za fiksno ceno, kot je to predlagala tožena

stranka. Nadalje tudi dejstva, da je tožena stranka imela za celotno

gradnjo zagotovljena denarna sredstva in da je šlo za enotno gradnjo,

ne izkazujejo neposredno dogovora pravdnih strank o "fiksni ceni", po

drugi strani pa tudi ne izključujejo dogovora med pravdnima strankama

o ceni po dejansko opravljenih delih, kot ga je ugotovilo sodišče

prve stopnje. Pritožnica tudi ne pojasni, kako je formula določanja

cene material + 100 % uporabna pri rušitvenih in zemeljskih delih

oziroma zakaj sodišče prve stopnje nasprotnega zaključka ne bi smelo

uporabiti za utemeljitev svoje odločitve.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da je bila že

v pisnem delu pogodbe dogovorjena izgradnja fasade in

ostrešja, saj to niti iz pisnega dela pogodbe, niti iz

predračuna z dne 3.2.1998 ne izhaja. Takšna dejstva pa tudi

ne bi mogla neposredno dokazovati, kakšna cena je bila za

celotno gradnjo med pravdnima strankama dogovorjena.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da se določba

9. člena pisnega dela pogodbe nanaša tudi na ustne dogovore

med strankama, saj se ta določba jasno nanaša le na plačilo za dela

dogovorjena v pisnem delu pogodbe, poleg tega pa ta določba tudi ne

pomeni, da je bila za dela, dogovorjena v pisnem delu pogodbe, med

strankama dogovorjena fiksna cena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče

prve stopnje kaže na to tudi določba 4. člena pisnega dela pogodbe, v

kateri je določeno, da se plačilo za vsa dodatno naročena dela v

dodatku k tej pogodbi določi plačilo na podlagi dejansko opravljenih

ali naročenih del. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da

med strankama ni moglo biti dogovora o ceni po dejansko opravljenih

delih, saj naj bi tudi tožeča stranka priznavala, da je bila cena

dogovorjena deloma pisno deloma ustno, ne pa šele izračunana po

zaključku del na podlagi dejanskih izmer. Dogovor o ceni po dejansko

opravljenih delih ne pomeni, da se pravdni stranki za plačilo ob

začetku gradnje nista dogovorili, ampak da je dogovor o ceni med

strankama obstajal ob začetku gradnje, pri čemer pa sta si bili

stranki soglasni, da se to plačilo izračuna po dejansko opravljenih

delih.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da niso utemeljene pritožbene

navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane

sodbe protispisno navedlo, da tožena stranka ni ugovarjala opominom

tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane

sodbe navedlo, da tožena stranka ni ugovarjala postavkam iz obsežne

dokumentacije tožeče stranke, ne pa njenim opominom. Pri tem pa je

tudi pravilno ugotovilo višino terjatve tožeče stranke, saj je

pravilno zaključilo, da je tožeča stranka z obsežno gradbeno

dokumentacijo v celoti izkazala višino svoje terjatve. Ker tožena

stranka nobeni od postavk na rekapitulacijah (priloge v spisu pod A17

in A18) ni ugovarjala, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo,

da so bila vsa v njih navedena dela opravljena in da gre zato tožeči

stranki po enotni ceni v celoti plačilo zanje.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da plačilo

zneska 855.600,00 SIT tesarju S. Ž. ne predstavlja plačila tožeči

stranki. Samo dejstvo, da ga je k delu k toženi stranki poklicala

tožeča stranka, s katero je že prej sodeloval, še ne predstavlja

naročila tožeče stranke tesarju za opravo tesarskih del na strehi pri

toženi stranki, kot to zatrjuje pritožnica. Sodišče prve stopnje je

prepričljivo obrazložilo, da sta bila glede na to, da se je tožena

stranka dogovarjala neposredno s tesarjem in da je bilo plačilo za

njegovo delo izvršeno neposredno njemu, tožena stranka in tesar

S. Ž. v samostojnem pogodbenem razmerju. Takšnemu zaključku ne

nasprotuje dejstvo, je strešnike za streho za toženo stranko kupila

tožeča stranka, pritožbene trditve o tem, da je tožeča stranka pri

nakupu teh strešnikov plačala prometni davek, pa ne držijo, saj iz

dobavnice št. 4724 z dne 26.3.1998 izhaja nasprotno. Pripombe tožeče

stranke o tem, da je tesar toženi stranki zaračunal tudi dela, ki naj

bi jih opravili njegovi delavci, pa ni mogoče šteti za reklamacijo,

ki bi izkazovala pogodbeno razmerje med tožečo stranko in tesarjem,

pač pa kaže takšna izjava na nasproten zaključek, kar je pravilno

obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno

kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo vseh s strani

tožene stranke predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti le

tiste dokaze, ki so pomembni za odločbo (1. odst 287. člena ZPP), pri

čemer pa je dolžno navesti, zakaj je izvedbo predlaganih dokazov

zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi prepričljivo

utemeljilo, zakaj ni postavilo izvedenca gradbene stroke in ta

dokazni predlog tudi utemeljeno zavrnilo. Tudi pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je že z običajnim splošnih znanjem mogoče ugotoviti, da

iz skic, ki jih je predložila tožniku tožena stranka, niso mogli biti

znani vsi elementi gradnje in zato tega vprašanja ni bilo potrebno

reševati z izvedencem gradbene stroke. Sicer pa tudi ni pomembno, ali

bi tožnik kot izkušen gradbenik glede na listine spisa lahko določil

vse elemente gradnje, ampak je pomembno le, kako je tožnik

predvidljivost gradnje pri toženi stranki dejansko ocenil, česar pa

izvedenec gradbene stroke ne bi mogel ugotavljati, saj lahko o tem

izpove le tožeča stranka. Izvedenca gradbene stroke tudi ni bilo

potrebno imenovati zato, da bi ugotovil dejansko opravljeno količino

del, saj tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje,

niti ne v pritožbi ne zatrjuje, da tožeča stranka katerega izmed del,

za katere vtožuje plačilo, ni opravila oziroma da ga ni opravila v

obsegu kot izhaja iz rekapitulacij in zato niti ni jasno, katera

dejstva naj bi tožena stranka z izvedencem gradbene stroke

dokazovala. Tudi zaslišanje prič S. V., R. M. in B. Š. po ugotovitvah

pritožbenega sodišča ni bilo potrebno in je zato sodišče prve stopnje

utemeljeno zavrnilo tudi ta dokazni predlog. Te priče naj bi

izpovedale le o tem, kar so izvedele od drugih, predvsem od oseb, ki

so bile v tem postopku zaslišane, saj ob dogovorih tožnika s S. V.

niso bile prisotne, ter tudi o samem poteku gradnje, kar pa za

odločitev ni bistveno.

Ker je pritožba neutemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP) je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa

potrdilo.