Appeal dismissed; special ZPP rule prevails over general cost allocation when creditor reasonably relies on land registry.
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed, confirming the first-instance court's decision that each party bears its own litigation costs. The court held that the creditor reasonably relied on the land registry's data, believing no third-party rights existed on the debtor's co-ownership share. Although the appellant claimed prior evidence of condominium ownership, the court found no specific legal acts or agreements supporting this claim in the record. Consequently, the special provision of the Civil Procedure Act regarding cost allocation in exclusion proceedings took precedence over general cost rules.
Legislator headnote
AI generateds. 160(1) ZPP; When a creditor in an execution proceeding reasonably relies on land registry data to believe no third-party rights exist, the special provision of s. 160(1) ZPP applies, requiring each party to bear their own costs, thereby excluding the general cost allocation rules of s. 154 and s. 156 ZPP.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi odločitev o stroških prvostopnega
postopka (II. točka izreka sodbe).
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo specialno določbo 1.
odstavka 160. člena ZPP, po kateri v primeru, če se v izločitveni
pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče
ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku
utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih,
odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. V konkretnem
primeru je sodišče prve stopnje s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo
tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe (izločitvena pravda),
svojo odločitev pa oprlo na zaključek, da je upoštevaje podatke
zemljiške knjige in načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige
prvotožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno
mislila, da na dolžnikovi, drugotoženčevi solastninski pravici do
1/10 pri vl.štev. 120, k.o. N. ne obstajajo pravice drugih. Takšen
dejanski zaključek prvostopnega sodišča poskuša sicer pritožnica
izpodbiti s trditvijo, da je v izvršilnem postopku že predložila
ustrezne dokaze o etažni lastnini stanovanj, pri čemer pa sicer ne
pojasni, katere ustrezne dokaze je v tej smeri predlagala. Takšen
ustrezen dokaz pa bi lahko predstavljal le ustrezen pravni posel oz.
sporazum vseh solastnikov o delitvi solastnine v etažno lastnino na
stanovanjski hiši, v kateri se nahajajo tudi prostori pravdnih
strank, ali pa ustrezna odločba sodišča, na podlagi katerih bi se
lahko v zemljiško knjigo vpisala etažna lastnina (primerjaj določbe
107. 108 in 110. člena SPZ in določbo 3. odstavka 133. člena ZZK-1).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano stroškovno odločitvijo
odločilo, da prvotožena stranka R. S. nosi sama svoje stroške
postopka in nadalje, da je drugotožena stranka A. G. dolžan tožnikoma
povrniti pravdne stroške v znesku 266.451,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh, pod
izvršbo.
Zoper navedeno stroškovno odločitev vlagata pritožbo tožnika.
Uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega
postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da se
pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da se za
stroške postopka obremeni tudi prvotoženo stranko in ji naloži tudi
stroške pritožbenega postopka. Poudarjata, da je prva tožena stranka
na ugovor tožnikov o nedopustnosti izvršbe na njuno nepremičnino
podala odgovor, zaradi katerega je sodišče napotilo tožnika na
pravdo. Tožnika sta bila zato prisiljena vložiti tožbo. Če bi prva
toženka nasprotovala sklepu o napotitvi na pravdo in vložila pritožbo
zoper ta sklep ali umaknila izvršilni predlog na nepremičnine obeh
tožnikov, pravda ne bi bila potrebna. Ker je ostala pasivna, izvršbe
pa ni utesnila in je reagirala šele na vloženo pritožbo, je na
podlagi 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške. Ob upoštevanju te
določbe in smiselno določbe 156. člena ZPP drugih določb ni mogoče
uporabiti. Vzrok za tožbo je bilo ravnanje prvotožene stranke in
njeno vztrajanje pri izvršbi kljub v ugovoru jasno predloženim
dokazom o etažni lastnini. Zato bi morala tudi prvotožena stranka
odgovarjati za stroške postopka. Ker sodišče ni pravilno uporabilo
določb zakona o povrnitvi stroškov, tožnika predlagata, da sodišče
druge stopnje spremeni odločitev in naloži prvi toženki plačilo
priznanih stroškov postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo specialno določbo 1.
odstavka 160. člena ZPP, po kateri v primeru, če se v izločitveni
pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče
ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku
utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih,
odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. V konkretnem
primeru je sodišče prve stopnje s sodbo na podlagi pripoznave ugodilo
tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe (izločitvena pravda),
svojo odločitev pa oprlo na zaključek, da je upoštevaje podatke
zemljiške knjige in načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige
prvotožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno
mislila, da na dolžnikovi, drugotoženčevi solastninski pravici do
1/10 pri vl.štev. 120, k.o. N. ne obstajajo pravice drugih. Takšen
dejanski zaključek prvostopnega sodišča poskuša sicer pritožnica
izpodbiti s trditvijo, da je v izvršilnem postopku že predložila
ustrezne dokaze o etažni lastnini stanovanj, pri čemer pa sicer ne
pojasni, katere ustrezne dokaze je v tej smeri predlagala. Takšen
ustrezen dokaz pa bi lahko predstavljal le ustrezen pravni posel oz.
sporazum vseh solastnikov o delitvi solastnine v etažno lastnino na
stanovanjski hiši, v kateri se nahajajo tudi prostori pravdnih
strank, ali pa ustrezna odločba sodišča, na podlagi katerih bi se
lahko v zemljiško knjigo vpisala etažna lastnina (primerjaj določbe
107. 108 in 110. člena SPZ in določbo 3. odstavka 133. člena ZZK-1).
Ker takšnih ustreznih pravnih aktov pritožnika ne omenjata, navedene
ugotovitve prvostopnega sodišča ne moreta omajati. Pritožbeni očitek,
da je sodišče zmotno uporabilo določbi 154. člena in 156. člena ZPP o
povrnitvi stroškov torej ni utemeljen. Navedeni določbi v spornem
primeru nista uporabljivi, saj je ta, kot že pojasnjeno, urejen z
zgoraj citirano specialno zakonsko določbo. Glede na povedano so
neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da bi morala prvotožena stranka
v izvršilnem postopku utesniti predlog za izvršbo in ne bi smela
odgovoriti na ugovor tretjih, tožnikov ali pa vsaj s pritožbo
izpodbijati sklep o zavrnitvi ugovora tretjih in napotitvi na pravdo
za nedopustnost izvršbe. Upnica je svoj predlog za izvršbo uperila na
dolžnikov solastninski delež na nepremičnini, kot je vpisan v
zemljiški knjigi in je utemeljeno mislila, da pravic drugih na
dolžnikovem solastninskem deležu ni, takšno njeno subjektivno
prepričanje pa se je v izvršilnem postopku ob neizkazanih ustreznih
dokazih o obstoju etažne lastnine odrazilo tudi v njenih nadaljnjih
procesnih dejanjih predvidenih z določbami ZIZ.
Izpodbijani sklep je tako dejansko in materialnopravno pravilen.
Sodišče druge stopnje je še po uradni dolžnosti preverilo ali ima
izpodbijani sklep kakšne kršitve procesnega značaja iz 2. odstavka
350. člena ZPP. Ker takšnih kršitev ni ugotovilo, je moralo ob
povedanem stroškovno zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve
stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom
ZPP ter 15. členom ZIZ).