Appeal dismissed: Tenant lost right to buy apartment after moving to larger unit under Housing Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Materialnopravni okvir odločanja zarisuje predvsem 117. člen stanovanjskega zakona z nekaterimi sledečimi določbami. Pravico do odkupa stanovanj so imeli (z nekaterimi izjemami) le imetniki stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (prvi odstavek 117. člena). Ta pravica (uporabnikov stanovanja bodisi kot imetnikov stanovanjske pravice ali pa najemnikov v takih stanovanjih) ni smela prenehati do sklenitve kupoprodajne pogodbe oziroma niso smeli biti podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov (drugi odstavek 128. člena SZ). Čim je tako razmerje prenehalo, jim lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja. Prejšnji imetniki stanovanjske pravice oziroma najemniki so lahko v takih primerih pridobili le nekatere druge pravice kot na primer pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja (po prvem odstavku 126. člena SZ) oziroma le do njene razlike, če so se preselili v manjše stanovanje na podlagi zamenjave (drugi odstavek 126. člena SZ), kolikor niso bile podane ovire po 148. členu SZ. Navedeni materialnopravni okvir odločanja, ki ga daje stanovanjski zakon, tako potrjuje pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo tudi podrejen tožnikov tožbeni zahtevek. Za navedeno odločitev je bila tako odločilna okolnost, da tožnik ni bil več imetnik stanovanjske pravice ali pa najemnik stanovanja, za katerega je zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe po določilih 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna na podlagi 117. člena stanovanjskega zakona prodati dvosobno stanovanje št. 3 na V. v površini 61,06 m2, ugodilo pa je njegovemu podrejenemu zahtevku, da mu je toženka dolžna prodati enosobno stanovanje v isti hiši v izmeri 37,61 m2 za skupno ceno 289.414,72 SIT, vključno z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tudi podrejen tožnikov tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter je predlagal, da naj se pobijana sodba razveljavi in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Revident meni, da je sodišče druge stopnje prezrlo nekatera odločilna dejstva. Med temi dejstvi so ta, da toženka doslej ni prostovoljno prodala niti enega stanovanja, da je izrabila tožnikovo stanovanjsko stisko in mu dodelila večje stanovanje v uporabo, da se tožnik ni nikoli odrekel pravici do odkupa stanovanja enega ali drugega in da njegova stanovanjska pravica na večjem stanovanju izvira iz stanovanjske pravice na prejšnjem enosobnem stanovanju. Ocenjuje, da je v neenakopravnem položaju glede na druge občane ter sedanja situacija ni rezultat njegove želje ampak želje toženke, ki je kot močnejša stranka izkoristila svoj položaj. Iz razlogov pravičnosti in zakonitosti je potrebno upoštevati ta dejstva in zadevo bolj skrbno obravnavati.

V skladu z določilom tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), je bila revizija vročena toženki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo. Revizija ni utemeljena.

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju, na na V., da je 18.8.1992 glede tega stanovanja sklenil najemno pogodbo s toženko, da je 8.7.1993 podal zahtevo toženki za odkup tega stanovanja, da je zatem 4.10.1993 sklenil najemno pogodbo za dvosobno stanovanje v isti stavbi in se vanj takoj tudi preselil in da je 14.10.1993 vložil zahtevo za odkup tega večjega stanovanja.

Navedeno dejansko stanje po presoji sodišča druge stopnje ni dajalo podlage za uporabo določb 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona (naprej SZ), ki predpisujejo pogoje za privatizacijo stanovanj in je zato tožnikov tožbeni zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe zavrnilo ter s tem spremenilo drugačno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Materialnopravni okvir odločanja zarisuje predvsem 117. člen stanovanjskega zakona z nekaterimi sledečimi določbami. Pravico do odkupa stanovanj so imeli (z nekaterimi izjemami) le imetniki stanovanjske pravice, ki so to pravico imeli na dan uveljavitve stanovanjskega zakona (prvi odstavek 117. člena). Ta pravica (uporabnikov stanovanja bodisi kot imetnikov stanovanjske pravice ali pa najemnikov v takih stanovanjih) ni smela prenehati do sklenitve kupoprodajne pogodbe oziroma niso smeli biti podani pogoji za prenehanje stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov (drugi odstavek 128. člena SZ). Čim je tako razmerje prenehalo, jim lastnik ni bil dolžan prodati stanovanja. Prejšnji imetniki stanovanjske pravice oziroma najemniki so lahko v takih primerih pridobili le nekatere druge pravice kot na primer pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja (po prvem odstavku 126. člena SZ) oziroma le do njene razlike, če so se preselili v manjše stanovanje na podlagi zamenjave (drugi odstavek 126. člena SZ), kolikor niso bile podane ovire po 148. členu SZ. Navedeni materialnopravni okvir odločanja, ki ga daje stanovanjski zakon, tako potrjuje pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo tudi podrejen tožnikov tožbeni zahtevek. Za navedeno odločitev je bila tako odločilna okolnost, da tožnik ni bil več imetnik stanovanjske pravice ali pa najemnik stanovanja, za katerega je zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe po določilih 117. in naslednjih členov stanovanjskega zakona. Materialno pravo na drugi stopnji je bilo zaradi povedanega pravilno uporabljeno in ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Samo revizijsko sodišče pa ob preizkusu pobijane sodbe ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je moralo neutemeljeno revizijo tožnika zavrniti (člen 393. ZPP).