Appeal dismissed; court held voucher was proof of agency contract, not travel organizer status.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Listina, ki jo tožena stranka označuje z izrazom "voucher", izhajajoč

iz njene vsebine, ni turistična nakaznica (voucher), ampak potrdilo,

s katerim je turistična agencija kot posrednik prevzela obveznost, da

bo z organizatorjem potovanja sklenila pogodbo o organiziranju

potovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena

stranka tožeči stranki plačati 54.882,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

od 8.12.1997 do plačila in ji povrniti 80.220,00 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2005 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je zaradi bistvenih kršitev določb

Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava

pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem

delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodba v izpodbijanem delu nerazumljiva. Ni res, da je

podana odgovornost tožene stranke, saj je G. C. izpovedal, da tako

garancijo, kot je voucher, lahko izda le organizator potovanja,

sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da je originalni voucher

izdala agencija M.. Tožena stranka sploh ni kontaktirala s tožnikoma,

ampak ji je njuni imeni sporočila agencija M.. Tožnikova izpoved je v

nasprotju s prvotnimi trditvami tožeče stranke, da je bila obveščena

o skrajšanju potovanja za en dan.

Pritožba ni utemeljena.

Ker tožena stranka ni konkretizirala, v čem naj bi bila absolutna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče

preverilo le, ali je podana katera od absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. čl. ZPP). Ugotovilo je, da take kršitve sodišče prve

stopnje ni zagrešilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določb, ki urejajo pogodbo o

organiziranju potovanja in posredniško pogodbo o potovanju,

materialnopravno pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka v

spornem pravnem razmerju vlogo organizatorja potovanja. S pogodbo o

organiziranju potovanja se organizator potovanja zavezuje, da bo

priskrbel potniku skupek storitev, ki jih sestavljajo: prevoz,

bivanje in druge storitve, ki so z njima povezane, potnik pa se

zavezuje, da bo organizatorju za to plačal skupno (pavšalno) ceno

(859. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Tisti subjekt, ki

je s posameznimi ponudniki storitev v svojem imenu in na svoj račun

sklepal pogodbe o storitvah, je bila v konkretnem primeru tožena

stranka. Nasprotno pa je turistična agencija M., d.o.o. za tožeči

stranki našla le ponudnika organiziranega potovanja - toženo stranko.

Listina, ki jo tožena stranka označuje z izrazom "voucher" (priloga

B7), izhajajoč iz njene vsebine, ni turistična nakaznica (voucher),

ampak potrdilo, s katerim je turistična agencija M., d.o.o. kot

posrednik prevzela obveznost, da bo z organizatorjem potovanja

sklenila pogodbo o organiziranju potovanja (primerjaj z 881. čl.

ZOR). V potrdilu je jasno navedeno, da je organizator potovanja

tožena stranka. Če bi bila organizator potovanja turistična agencija

M., d.o.o., tožena stranka pa le ponudnik posamezne storitve,

potrditev rezervacije s strani tožene stranke preko telefaksa, ki je

razvidna iz samega potrdila, ne bi bila potrebna.

Ker je bila tožena stranka organizator potovanja, je bila dolžna

nuditi tožeči stranki vse potrebne informacije, vezane na potovanje

(primerjaj z 864. čl. ZOR). V okvir njene notifikacijske dolžnosti

nedvomno spadajo tudi podatki o točnem času odhoda in spremembi tega

časa. Ker tožena stranka tožnikov ni obvestila o spremembi odhoda,

odgovarja za škodo, ki jo je s tem povzročila potnikoma - tožeči

stranki (866. čl. ZOR).

Ni povsem jasno, na kateri pritožbeni razlog meri tožena stranka s

trditvami, da je bila tožnikova izpoved v nasprotju s prvotnimi

tožbenimi navedbami. Relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega

zahtevka je le vprašanje, ali je bila seznanjena z zgodnejšim

odhodom, kot je bil sprva predviden, ali ne, obveščenost o drugih

pogojih potovanja za odločitev o sporu ni pomembna.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni

pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).