High Court dismisses liability claim against school for improper use of sports equipment as dangerous object.

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna

plačati tožeči stranki škodo v znesku glavnice 5.000.000,00 SIT z

zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v

roku 15 dni pod izvršbo in ji povrniti pravdne stroške z zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje".

2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne

stroške v višini 125.000,00 SIT v 15 dneh.

[JEDRO]

Športni rekvizit, ki se ga uporablja v skladu z njegovim namenom pri

športni vzgoji osnovnošolskih otrok ali pri njihovi igri, ni mogel

predstavljati nevarne stvari, saj nevarnost ne izvira iz same stvari,

kot to terja zakon. V konkretnem primeru je predmet postal nevaren

šele z uporabo, ki je v nasprotju z njegovim namenom oziroma z

nepravilno uporabo. Nastala škoda pa v takšnih primerih ni

realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena

objektivna odgovornost.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini

5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni pod

izvršbo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki

povrniti njene pravdne stroške v višini 827.866,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka

izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne

uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno

vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da

objektivna odgovornost, ki se po sodbi očita osnovni šoli, ne izhaja

iz opravljanja dejavnosti šole, ampak zgolj iz posesti t.i. športnega

rekvizita, ki se je skupaj z drugimi športnimi rekviziti nahajal v

večnamenskem prostoru šole. Športni rekvizit pa sam po sebi ne more

biti nevarna stvar, saj je namenjen vzgoji in izobraževanju otrok. V

konkretni preurejeni obliki pa še toliko manj, saj je šlo za

sestavljenko kovinske palice in dveh lesenih okroglih plošč. Stvar

oziroma rekvizit sicer lahko postane v določenih posebnih okoliščinah

nevaren. Če bi kot takšne šteli tudi konkretne okoliščine, ko je bil

rekvizit uporabljen kot stol, pa je treba poudariti, da šola na te

posebne okoliščine ni imela nobenega vpliva. Vpliv je imel kvečjemu

pevski zbor v smislu prenosa odgovornosti ali še bolj oškodovanec

sam, ki je rekvizitu določil funkcijo stola. Povedano drugače,

konkretni rekvizit je lahko postal nevaren zaradi spremembe njegove

funkcije, pri čemer pa šola ni mogla predvideti, da bodo udeleženci

pevskih vaj spreminjali funkcijo uporabe stvarem, ki jih ima v

posesti. Nesprejemljivo je, da šola odgovarja zgolj zaradi posesti

predmeta, ki mu je oškodovanec določil funkcijo stola, čeprav je na

prvi pogled povsem jasno, da predmet ni stol. Vrednotenje sodišča je

bilo nekritično, kar je mogoče sklepati tudi iz prisojenega zneska

odškodnine, saj je zahtevku ugodilo v celoti.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor v skladu z določbo

prvega odstavka 344. člena ZPP, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pojma nevarne stvari zakon ne definira. V 154. členu Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v

konkretnem primeru uporabiti glede na določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zakon le določa, da se

za škodo od stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost,

odgovarja ne glede na krivdo. Ta pojem torej pomeni pravni standard,

ki ga mora sodnik v vsakem primeru posebej opredeliti. Pritožbeno

sodišče se v konkretnem primeru strinja s pritožbo, da je sodišče

prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko je štelo predmet

(sestavljen športni rekvizit) za nevarno stvar. Sodišče je namreč

zmotno ocenilo, da je glede na okoliščine primera sestavljen športni

rekvizit predstavljal nevarno stvar v smislu določbe drugega odstavka

154. člena ZOR. Športni rekvizit, ki se ga uporablja v skladu z

njegovim namenom pri športni vzgoji osnovnošolskih otrok ali pri

njihovi igri, ni mogel predstavljati nevarne stvari, saj nevarnost ne

izvira iz same stvari, kot to terja zakon. V konkretnem primeru je

predmet postal nevaren šele z uporabo, ki je v nasprotju z njegovim

namenom oz. z nepravilno uporabo. Namen konkretnega športnega

rekvizita namreč ni v tem, da se na njem sedi, pa čeprav na prvi

pogled njegova oblika spominja na stol. Nastala škoda pa v takšnih

primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila

uzakonjena objektivna odgovornost. Pri tem je zmotna navedba sodišča

prve stopnje, da se od športnih rekvizitov predpostavlja določena

trpežnost oz. obstojnost, zaradi česar tožeča stranka upravičeno ni

dvomila v trdnost in primernost obravnavanega predmeta za sedenje. Od

športnega rekvizita se namreč lahko pričakujejo le tiste lastnosti,

ki so potrebne glede na namembnost predmeta, konkretni predmet pa ni

bil namenjen sedenju (še toliko bolj, ker je nastal med igro

osnovnošolskih otrok). Tudi, če bi bil ta športni rekvizit v

konkretnem primeru namenjen sedenju, tožeča stranka v tožbi izrecno

ne zatrjuje, da je navedenemu predmetu namembnost spremenila ravno

zavarovanka tožene stranke (pri čemer pa je tožena stranka

neprerekano navajala, da so si stole za pevske vaje priskrbeli člani

zbora sami in se stoli niso zagotavljali vnaprej). Ker tožeča stranka

v tožbi utemeljuje tožbeni zahtevek zgolj na objektivni odgovornosti

zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarne stvari, saj sicer

tožeča stranka ne navede, v čem naj bi bila podana krivda zavarovanke

tožene stranke, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Utemeljeni pritožbi je bilo treba zato ugoditi ter zaradi nepravilne

uporabe materialnega prava spremeniti sodbo sodišča prve stopnje

tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (4. točka 358. člena

ZPP).

Sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovnega izreka

(drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v pravdi

izgubila, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške sodnih taks v

skupni višini 125.000,00 SIT (za odgovor na tožbo v višini 25.000,00

SIT in pritožbo v višini 100.000,00 SIT). Ostalih priglašenih

stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj tožena stranka ni

izkazala, da so ji ti stroški dejansko nastali (stroške pričnin in

administrativnih stroškov).