Court quashes interim judgment for procedural error regarding liability determination in damages case.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Sodišče z vmesno sodbo odloči le o podlagi tožbenega zahtevka, zato

se mora tako glasiti tudi izrek vmesne sodbe in vanj ne sodi

odločanje o obstoju oziroma veljavnosti poravnave, kar je v

obravnavani pravdni zadevi res predhodno vprašanje. Izrek vmesne

sodbe je treba oblikovati tako, da bo ugotovljena odškodninska

odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, bodisi v celoti,

bodisi delno.

[OBRAZLOŽITEV]

V tej odškodninski pravdi je sodišče prve stopnje izdalo vmesno sodbo

z vsebino, ki podrobno izhaja iz njenega izreka.

Proti sodbi se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient na

njeni strani, uveljavljata vse tri pritožbene razloge in sodišču

druge stopnje predlagata spremembo sodbe s stroškovno zavrnitvijo

tožbenega zahtevka, podrejeno pa predlagata njeno razveljavitev.

Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po

14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v nasprotju z izvedenimi

dokazi zaključek sodišča o tem, da soproga tožnika ne bi imela

pooblastila za podpis poravnave. To potrjujeta izpovedbi tožnikove

soproge in priče odvetnika C., ki ju pritožba v nadaljevanju delno

povzema. Tožnik je bil v času uveljavljanja odškodnine ustrezno

zastopan po strokovnjaku (odvetniku C.), ki je imel v skladu s

fancoskimi predpisi ustrezno pooblastilo za zastopanje. Poravnalno

ponudbo je pooblaščeni odvetnik naslovil na tožnika, odškodnina po

sklenjeni poravnalni ponudbi (100.000,00 FRF aprila 1997) pa je bila

izplačana na tožnikov račun. Morebitni nesporazum med francoskim

odvetnikom in tožnikom ter njegovo soprogo ne more biti razlog za

napačno odločitev sodišča.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne

obstaja izvensodna poravnava, ki je bila sklenjena med G. W. V. in P.

F. za znesek 100.000,00 FRF v zvezi s škodnim dogodkom z dne

4.3.1995, in je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, nastalo v

zvezi s prometno nezgodo z dne 4.3.1995.

Po določbi 315. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče z

vmesno sodbo odloči le o podlagi tožbenega zahtevka. Zato se mora

tako glasiti tudi izrek vmesne sodbe in vanj ne sodi odločanje o

obstoju oziroma veljavnosti poravnave, kar je v obravnavani pravdni

zadevi res predhodno vprašanje (podrobneje glej Jože Juhart, Civilno

procesno pravo FLRJ, stran 426; Ude, Civilno procesno pravo, stran

303, načelno pravno mnenje VSS, Poročilo 1/93). Če bo prvo sodišče

vnovič izdalo vmesno sodbo, bo moralo izrek sodbe oblikovati tako, da

bo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo

škodo bodisi v celoti bodisi delno.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev prvega sodišča o tem,

da tožnik sporne poravnave ni podpisal in obširni razlogi zanjo. Ni

pa sodišče obrazložilo svoje odločitve o odgovornosti tožene stranke

za tožniku nastalo škodo. Tožena stranka, ki sicer svoji pasivni

legitimaciji ni oporekala, je namreč ugovarjala tožnikovo sokrivdo za

nezgodo oziroma nastalo škodo, zato bi moralo sodišče tudi do tega,

čeprav zgolj pavšalnega ugovora (list. št. 12, tč. 1) zavzeti svoje

stališče. To pomanjkljivost, ki predstavlja absolutno bistveno

kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na

obstoj katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP), bo moralo zato v ponovljenem postopku

sodišče odpraviti.

Predhodno vprašanje, ki ga mora rešiti prvo sodišče v tej pravdi, je

vprašanje, ali zapis listine (A4) predstavlja za tožnika obvezujočo

poravnavo. Ker je nesporno, da francoski odvetnik R. C. te poravnave

ni podpisal, podpisala pa jo je tožnikova žena (pritožbeni pomisleki

tožene stranke o tem v njenem odgovoru na tožbo in v nadaljnjih

navedbah nje in stranskega intervenienta nimajo podlage in dokazov),

vprašanje pooblastilnega razmerja med tožnikom in odvetnikom C. ni

pravno pomembno. Pač pa je pravno pomembno vprašanje, ali je

poravnava, ki jo je podpisala tožnikova žena, zavezujoča za tožnika.

Ker pa gre v obravnavani pravdi za spor z mednarodnim elementom, bo

za presojo o tem potrebno uporabiti pravo v skladu z Zakonom o

mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/). Pri tem

se glede na podatke v spisu (tožnik je francoski in hrvaški

državljan, od leta 1997 je živel na Hrvaškem ...) in glede na

dejstvo, da je pooblastitev enostranski pravni akt, v zvezi z

določbami 2., 10., 28. člena ZMZPP nakazuje na uporabo takrat

veljavnih predpisov Republike Hrvaške (takrat v hrvaški pravni red

prevzete določbe Zakona o obligacijskih razerjih).

Nima pa sodišče druge stopnje glede na podatke v spisu nobenih

pomislekov o dejanskih ugotovitveh prvega sodišča o tem, da tožnik

poravnave ni podpisal, marveč jo je podpisala njegova žena, ki za

sklenitev poravnave ni imela posebnega pooblastila (4. odstavek 91.

člena ZOR), tožnik pa poravnave ni posebej odobril.

Zaradi povedanega je sodišče pritožbi tožene stranke in stranskega

intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo z napotki, ki

so vsebovani v tem sklepu (1. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških tožene stranke in stranskega intervenienta v

zvezi s pritožbo temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.