Appeal court partially allowed claim by reducing fear damages due to insufficient intensity and duration. Fear damages require high intensity and prolonged duration under ZOR 200.1.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki v drugi

vrsti spremeni tako, da se znesek 1.250.000,00 SIT nadomesti z

zneskom 950.000,00 SIT (devetstopetdeset tisoč); v 4. točki se

izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 108.829,00 SIT v prvi

vrsti nadomesti z zneskom 85.408,00 SIT (petinosemdesettisoč

štiristoosem).

Sicer se pritožba zavrne in sodba v 1. in 4. točki potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Odškodnina za strah se prizna, če je strah dosegel določeno večjo

stopnjo intenzivnosti in je tudi dalj časa trajal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec

plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku

1.250.000,00 SIT, in sicer 950.000,00 SIT za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem in 300.000,00 za strah, medtem ko je v

preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora

toženec tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku

108.829,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje

do plačila, v petnajstih dneh. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino

za škodo, ki je tožniku nastala, ko ga je toženec udaril.

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi napačne uporabe materialnega

prava in predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče tožeči

stranki glede na ugotovljene posledice priznalo bistveno previsoko

odškodnino. Primerna odškodnina za telesne bolečine ne more biti

950.000,00 SIT, saj naj bi tožnik trpel hude telesne bolečine le en

dan. Zakaj naj bi bil izražen primarni strah zaradi bolečin ter

sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem, sodišče ne pojasni.

Odškodnine za strah ni mogoče vrednotiti s 300.000,00 SIT. Poleg tega

sodišče samo ugotavlja, da je bil tožnik zaradi istovrstnih izkušenj

že večkrat hospitaliziran, kar pomeni, da strah sploh ni mogel biti

prisoten.

Tožnik je odgovoril na pritožbo, predlagal, da jo pritožbeno sodišče

zavrne in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v okviru 2. odstavka 350. člena Zakona o

pravdnem postopku; ZPP je pokazal, da sodišče prve stopnje ni

napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da pa je

deloma napačno uporabilo materialno pravo, ko je določilo odškodnino

za strah.

Glede na datum nastanka škode je treba za ta primer uporabiti določbe

Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, ki se uporabljajo glede na

določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Iz 1. odstavka 200. člena ZOR izhaja, da ni pravno priznana vsaka

škoda, temveč le tista, pri kateri je podana (poleg ostalega) tudi

določena stopnja intenzivnosti in trajanja. V zvezi s strahom to

pomeni, da za vsak strah ne gre odškodnina, ampak le za takega, ki je

dosegel določeno večjo stopnjo intenzivnosti in je tudi dalj časa

trajal. Če se torej upošteva gornje izhodišče, tedaj ugotovitve

sodišča prve stopnje o tožnikovem strahu ne dajejo podlage za prisojo

te vrste odškodnine. Ugotovitve sodišča prve stopnje so: primarni

strah je bil le trenuten, pa še pri tem ni šlo za nepričakovan napad,

saj je tožnik toženca izzival. O pravno priznani škodi v zvezi s

strahom ob škodnem dogodku tako ni mogoče govoriti. Tudi strah zaradi

izida zdravljenja je bil le srednje hud, intenzivnost pa se je

manjšala (lahek sekundarni strah, srednje huda zaskrbljenost, lahka

zaskrbljenost). Ne gre niti za intenziven niti za dalj časa trajajoč

strah. Ugotovitve sodišča prve stopnje pa tudi ne kažejo, da bi

tožnik glede na naravo poškodbe objektivno sploh imel razloge za

strah. Torej tudi v zvezi s to vrsto strahu, torej v zvezi s strahom

za izid zdravljenja, ni podlage za odškodnino. Pritožbeno sodišče je

zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je

zahtevek za strah zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov glede odločitve sodišča

prve stopnje, ki je določilo odškodnino za telesne bolečine in

nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 950.000,00 SIT. Sodišče prve

stopnje je v zvezi s tem v izpodbijani sodbi navedlo jasne popolne in

prepričljive razloge o tem, zakaj šteje, da je določena odškodnina

primerna. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ob upoštevanju istega

člena, torej 1. odstavka 200. člena ZOR, ugotavlja, da je odškodnina

za to vrsto škode dosojena v skladu s to določbo. Okoliščine primera

ter stopnja bolečin in trajanja tako odškodnino utemeljujejo. Res je

sicer, da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžnik trpel hude

bolečine en dan. Pri tem pa je treba poudariti, da je bil tožnik kar

osem dni v bolnišnici, podvreči pa se je moral tudi vrsti pregledov,

tako da pritožbeno sodišče zlasti glede na obseg nevšečnosti med

zdravljenjem nima pomislekov proti odločitvi sodišča prve stopnje.

Odločitev je tudi v mejah odškodnin, ki jih sodišča dosojajo za

podobne primere, kar je mogoče ugotoviti iz Pregleda sodne prakse,

Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana

2001, mag. Dunja Jadek Pensa, poglavje Poškodbe glave in možganov).

Odločitev pritožbenega sodišča o spremembi sodbe temelji na 4. točki

358. člena ZPP, odločitev o potrditvi pa na 353. členu ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, mora po 2. odstavku

165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka.

Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče uporabilo izračun sodišča

prve stopnje, ker ni našlo razlogov za drugačen način odmere

stroškov. Pri tem je ugotovilo, da stroški tožnika znašajo skupaj

282.744,00 SIT (podrobneje odmera stroškov na list. št. 74). Stroški

toženca znašajo 236.560,00 SIT (odmera podrobneje na list. št. 75 s

tem, da je sodišče prve stopnje očitno napačno seštelo stroške in jih

ugotovilo v znesku 232.560,00 SIT namesto 236.560,00 SIT). Na enak

način kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa, upoštevaje, da je

bil zahtevek za strah zavrnjen, le s 24% (zahtevek 4.000.000,00,

uspeh 950.000,00). Njegov uspeh v pravdi torej znaša 62%, 38% pa je

uspeh toženca. Toženec mora torej povrniti tožniku 62% stroškov,

tožnik pa mora povrniti tožencu 38% stroškov. Upoštevaje zgoraj

navedeno odmero stroškov enega in drugega, torej znaša razlika

85.408,00 SIT, to pa je znesek stroškov, ki jih mora toženec povrniti

tožniku skupaj z obrestmi tako, kot je tožnik zahteval.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške

pritožbenega postopka, kajti v pritožbenem postopku je vsaka od

strank delno uspela (2. odstavek 154. člena ZPP).