Denationalization claim allowed for late-filed parcels; compensation valuation upheld for partially accessible land.

Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. točki

izreka razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek.

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka potrdi.

[JEDRO]

Čeprav v vlogi z dne 10.5.1993 sporne parcelne številke niso

zapisane, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča predlagtelj v

pravočasni dopolnitvi s predložitivjo dokumentacije tudi glede

obravnavanih treh parcel v zadostni meri izkazal, da se njegov

predlog za denacionalizacijo nanaša tudi na navedene parcele. Če je

namen ZDen poprava krivic, ki so bile storjene z nacionalizacijo,

tedaj je tudi procesna pravila v zvezi z vložitvijo zahteve za

denacionalizacijo treba razlagati v skladu s tem namenom.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo

predlog za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 899/8,

1530 in del 881/1, vse k.o. K.. Hkrati je sklenilo, da se

denacionalizacijskemu upravičencu J. B. za podržavljeno nepremičnino

s parc. št. 911, vl. št. X k.o. K., prizna odškodnina v obliki

obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d. v višini 141.167,048

DEM, oziroma preračunano 72.177,56 EUR. Hkrati je nasprotni

udeleženki naložilo, da mora predmetne obveznice v treh mesecih od

pravnomočnosti tega sklepa izročiti denacionalizacijskemu upravičencu

s pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996 dalje.

Proti sklepu sta se pravočasno pritožila oba udeleženca.

Predlagatelj izpodbija sklep prvostopnega sodišča v delu, s katerim

je slednje zavrglo njegov predlog za denacionalizacijo nepremičnin

parc. št. 899/8, 1530 in del 881/1, vse k.o. K. (1. točka izreka).

Meni, da je bila njegova zahteva pravočasna, čeprav v dopisu ni

izrecno navedel, da vlogo dopolnjuje, je pa to ustno pojasnil

uslužbencu upravne enote v roku za vložitev zahteve. Pravi, da se je

v tem postopku vedno ravnal po navodilih uslužbencev upravne enote,

ki jim je bilo znano, da je bila zahteva za denacionalizacijo

razširjena še na ostale parcele. Zato je uslužbencem, ki so bili

ustrezno izobraženi, tudi verjel, da je vloga pravno pravilno

vložena. Če bi ga opozorili, bi zahtevo še dodatno dopolnil.

Opozarja, da se je 26.9.2002 znova oglasil na upravni enoti, da bi se

pozanimal, kako je z njegovim zahtevkom in takrat je bil ponovno

pozvan na dopolnitev zahteve. Ker je bila manjkajoča dokumentacija

draga in zahtevna, je verjel, da bo zadeva pozitivno rešena.

Nasprotna udeleženka se pritožuje proti odločitvi sodišča prve

stopnje v 2. in 3. točki izreka zaradi napačne uporabe materialnega

prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da drugostopno sodišče

izpodbijani sklep v 2. in 3. točki izreka spremeni. Meni, da izračun

sodišča prve stopnje ni pravilen. Iz kopije katastrskega načrta je

razvidno, da se parcela št. 911 ne nahaja v celoti v 60 metrskem pasu

ob dovozni poti, zato bi moralo prvostopno sodišče tisti del parcele,

ki ni v tem pasu (2.540,50 m2), ceniti kot kmetijsko zemljišče,

skladno s 15. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti

podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Opozarja, da navodilo izrecno določa pogoj oddaljenosti samo za javni

vodovod in elektro omrežje, za cesto pa določa pogoj oddaljenosti v

60 metrskem pasu. Po njenem mnenju je zavezana le za 80.378,93 DEM.

Pritožba predlagatelja je bila vročena nasprotni udeleženki, ki nanjo

ni odgovorila. Predlagatelj pa je v odgovoru na pritožbo nasprotne

udeleženke navedel, da mu ni razumljivo, zakaj nasprotna udeleženka

ponovno zahteva stališče višjega sodišča. Sodišču druge stopnje

predlaga, da pritožbo nasprotne udeleženke zavrne in izpodbijani

sklep v 2. in 3. točki izreka potrdi. Hkrati ponovno opozarja, da je

iz dopisov z dne 19.11.1993 in 29.12.1993 razvidno, da je vložil

zahtevo za denacionalizacijo tudi glede parc. št. 911, 881/1 in

899/8, kar je tudi ustno pojasnil.

Pritožba predlagatelja je utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke

pa ni utemeljena.

K pritožbi predlagatelja:

Predlagatelj je pri upravnem organu 10.5.1993 vložil zahtevo za

denacionalizacijo, ki jo je 19.11.1993 dopolnil z zahtevano

dokumentacijo. Zahteva je bila vložena v roku, ki ga določa 64. člen

Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS št. 27/91 in sprem.; ZDen).

Sestavni del tako dopolnjene zahteve je bila tudi dokumentacija za

vse tri sedaj sporne parcele št. 881/1 del, 899/8 in 1530, kar

potrjuje tudi zapisnik o ustni obravnavi zaradi razjasnitve

predlagateljeve vloge, sestavljen 4.2.2003 pri Upravni enoti L.

(priloga A1). Iz zapisnika je razvidno, da je upravni organ

predlagatelja po pregledu njegove zahteve 13.5.1993 pozval na

dopolnitev z listinami in podatki, čemur je predlagatelj sledil z

dopisom 4.6.1993. Predlagatelj je tako dopolnjeni zahtevi priložil

vse pogodbe, na podlagi katerih so mu bile sporne nepremičnine

odvzete, in ostalo dokumentacijo: zemljiškoknjižne izpiske,

identifikacijska potrdila in potrdilo o zemljiškokatastrskih

podatkih, vse tudi glede spornih nepremičnin. Enako je bilo

ugotovljeno tudi na ustni obravnavi pri upravnem organu, zato

odločitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljeva zahteva za

denacionalizacijo glede parc. št. 881/1 del, 899/8 in 1530 prepozna,

ni pravilna. Čeprav v vlogi z dne 10.5.1993 sporne parc. št. niso

zapisane, pa je po prepričanju pritožbenega sodišča predlagatelj v

pravočasni dopolnitvi s predložitvijo dokumentacije tudi glede

obravnavanih treh parcel v zadostni meri izkazal, da se njegov

predlog za denacionalizacijo nanaša tudi na navedene parcele. Če je

namen ZDen poprava krivic, ki so bile storjene z nacionalizacijo,

tedaj je tudi procesna pravila v zvezi z vložitvijo zahteve za

denacionalizacijo treba razlagati v skladu s tem namenom.

Iz povedanega se pokaže, da je pritožba predlagatelja utemeljena.

Zato ji je sodišče druge stopnje ugodilo, sklep v izpodbijani 1.

točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek (3. točka 365. člena in 1. odst. 355. člena ZPP v zvezi s

37. členom Zakona o nepravdnem postopku; ZNP). V ponovljenem postopku

bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila zahteva za

denacionalizacijo vložena pravočasno in da se je nanašala (tudi) na

nepremičnine parc. št. del 881/1 del, 899/8 in 1530, k.o. K..

Prvostopno sodišče bo moralo v novem postopku oceniti, ali so

izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, ugotoviti bo

moralo status in vrednost podržavljenih nepremičnin ter se opredeliti

glede oblike denacionalizacije.

K pritožbi nasprotne udeleženke:

Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju premoženja v

času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1.

odst. 44. člena ZDen). Slednja se za tista kmetijska zemljišča in

gozdove, ki so bila po planih stanovanjske in komunalne graditve že

med podržavljenjem opredeljena kot gradbena ali pa jim je to

namembnost določil nacionalizacijski predpis, ugotavlja kot za

nezazidana stavbna zemljišča, skladno z Navodilom o merilih za

ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij

oziroma premoženja (Ur. l. RS št. 23/92 in sprem.;Navodilo). Ker je

bila nepremičnina parc. št. 911, vl.št., k.o. K. podržavljena z

namenom zgraditve objektov perutninarske farme (primerjaj odločbo

Občinskega ljudskega odbora L. z dne 26.2.1958, priloga C1), jo je

sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nezazidano stavbno

zemljišče.

Pritožbeno stališče, da sporna nepremičnina ne more biti v celoti

ocenjena kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, ker

se ne nahaja v celoti v 60 metrskem pasu od dovozne poti, ni

utemeljeno. Skladno s 3. odst. 11. člena Navodila se šteje za

komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče tudi zemljišče, ki

ga je možno opremiti brez večjih stroškov, pri čemer je eden izmed

pogojev, da se zemljišče nahaja v 60 m pasu ob javni dovozni poti.

Ker predstavlja zemljiška parcela celoto, zadostuje za komunalno

opremljenost že javna potna povezava na enem koncu parcele in

oddaljenost javne dovozne poti od posameznih delov parcele ni

odločilna. Nasprotna razlaga bi pripeljala do tega, da bi se morala

tudi vrednost nezazidanih stavbnih zemljišč, na katerih so bile

zgrajene dovozne poti do same parcele, računati tako, kot predlaga

pritožnica, kar nedvomno ni bil zakonodajalčev namen.

Ker torej niso podani ne uveljavljani, ne tisti pritožbeni razlogi,

na katere je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je drugostopno

sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep v

izpodbijanih 2. in 3. točki izreka, na podlagi 2. točke 365. člena

ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, potrdilo.