Court partially allows appeal on default interest rates for foreign currency debts post-2002 under OZ.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v

točki 1. izreka, in sicer v odločitvi o obrestnem delu zahtevka,

spremeni tako, da je dolžan prvi toženec plačati tožeči stranki od

zapadlosti posameznih, na prvi stopnji prisojenih zneskov, pa do

31.12.2001 zamudne obresti po obrestni meri, ki jo plačuje katerakoli

od poslovnih bank v Kopru za devizne hranilne vloge v ATS oz. EUR na

vpogled, a ne več kot 15 %, medtem ko je dolžan prvi toženec tožeči

stranki od 1.1.2002 dalje do plačila plačati zamudne obresti po 8 %

letni obrestni meri, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju

Banke Slovenije na dan plačila.

V ostalem se pritožba tožeče stranke, pritožbi prvega toženca in

druge toženke pa v celoti, zavrnejo, in se v nadaljnjem izpodbijanem,

a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvi toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene

stroške pritožbenega postopka v višini 34.064,00 SIT (štiriintrideset

tisoč štiriinšestdeset 00/100 tolarjev) skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do

plačila.

Druga toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede višine obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti, izražene v

tuji valuti, od 1.1.2002 v slovenskem pravnem redu ni več pravne

praznine, zato gredo upniku v primeru, ko obrestna mera zamudnih

obresti ni bila dogovorjena, od tega dne dalje zamudne obresti po 8 %

letni obrestni meri, kot jo določa 2. odstavek 378. člena OZ, in ne

več po obrestni meri, kot jo je določal 3. odstavek 399. člena ZOR,

na določbo katerega se je v takšnih primerih, skladno z načelnim

pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1993, sklicevala

sodna praksa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora prvi

toženec tožeči stranki plačati 9.987,63 EUR z zamudnimi obrestmi po

obrestni meri, ki jo plačuje katerakoli poslovna banka v Kopru za

devizne hranilne vloge na vpogled, a ne več kot 15%, in ki tečejo od

zapadlosti posameznih zneskov, navedenih v 1. točki izreka, do

plačila, vse v tolarski protivrednosti na dan plačila po srednjem

tečaju Banke Slovenije (1. točka izreka), medtem ko je višji tožbeni

zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (2. točka izreka). Drugi

toženki pa je naložilo, da je dolžna priznati, da je tožeča stranka

upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 9.987,63 EUR s

15% letnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje do plačila, iz zastavljene

nepremičnine v z.k. vl. št. X k.o. D., parc. št. 2729, vpisane v

zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v D., in dopustiti poplačilo te

terjatve z izvršbo na to nepremičnino s tem, da je druga toženka

svoje obveznosti prosta, če to terjatev, vključno s pripadajočimi

obrestmi, plača tožeči stranki do višine 1.540.000,00 ATS oziroma

111.916,16 EUR zastavljene nepremičnine, po srednjem tečaju Banke

Slovenije na dan plačila, svoje obveznosti pa je prost tudi prvi

toženec, do višine plačane obveznosti druge toženke. Druga toženka pa

je obveznosti prosta tudi, če terjatev v višini 9.987,63 EUR s 15%

letnimi obrestmi od 26.1.1999 do plačila v celoti poravna prvi

toženec (3. točka izreka), medtem ko je tudi v tem delu višji tožbeni

zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Tožencema je naložilo tudi

povračilo na 243.248,00 SIT odmerjenih pravdnih stroškov tožeče

stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2002 dalje do

plačila (5. točka izreka).

Proti zavrnilnemu delu sodbe (2. in 4. točki izreka) se pritožuje

tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku(Ur.l. RS, št. 36/04, drugo

uradno prečiščeno besedilo; ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Kar zadeva odločitev glede prvega

toženca, tožeča stranka graja prvostopno odločitev o delni zavrnitvi

obrestnega dela zahtevka. Sodišče v obrestni del zahtevka v prvi

vrsti sploh ne bi smelo posegati zato, ker prvi toženec terjatvi po

višini ni ugovarjal. Tudi sicer pa je zmotno stališče prvostopnega

sodišča, češ da ni upravičena do obresti v zahtevani višini 15%, saj

je zahtevala celo manj, kot bi glede na višino obrestne mere

zakonskih zamudnih obresti lahko zahtevala. Kar zadeva odločitev

glede druge toženke, pa graja odločitev sodišča prve stopnje glede

zapadlosti terjatve, saj je zmotno odločilo, da tečejo 15% zamudne

obresti šele od dneva vložitve tožbe dalje. Takšna odločitev je v

prvi vrsti zmotna iz razloga, ker bi moralo sodišče prve stopnje kot

pravno relevanten datum upoštevati datum pisnega opomina

kreditojemalcu, ne pa drugi toženki kot zastavni dolžnici; pa tudi iz

razloga, ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožeča stranka

glede tega vprašanja ni zadostila trditvenemu bremenu, saj je v tožbi

navedla, da je kreditojemalca opominjala, v dokaz svojih trditev pa

je tudi predložila več povratnic in opominov.

Prvi toženec in druga toženka pa se pritožujeta proti obsodilnemu

delu sodbe. Prvi toženec vlaga obširno laično pritožbo, v kateri

smiselno izpodbija prvostopno odločitev po 1. točki izreka.

Pritožbenih razlogov izrecno sicer ne uveljavlja, bistvo njegovih

pritožbenih navedb (prim. 1. odstavek 360. člena ZPP) pa predstavlja

očitek tožeči stranki, zakaj se ni že pred časom odločila za

realizacijo hipoteke, ki je bila ustanovljena v zavarovanje njene

terjatve, namesto da je pustila, da je dolg zaradi dodatno nateklih

obresti še naraščal. Formalnega pritožbenega predloga prvi toženec ni

ponudil.

Druga toženka pa izpodbija prvostopno odločitev po 3. točki izreka,

in sicer uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga obsegu

izpodbijanja ustrezno spremembo napadene sodbe oziroma podredno njeno

razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Graja postopanje prvostopnega sodišča, ki ni upoštevalo njenega

temeljnega ugovora, ki ga je uveljavljala tekom prvostopnega

postopka, da je namreč tožeča stranka zavarovalnino kreditodajalcu

neutemeljeno izplačala, saj je bila glede na določbo 6. člena

zavarovalne pogodbe kljub nastanku zavarovalnega primera prosta svoje

obveznosti, ker je banka brez njenega soglasja spremenila pogoje

kreditne pogodbe. Ker je zastavna pogodba akcesorne narave, ima

takšne ugovore pravico uveljavljati, saj je bila zastavna pogodba

sklenjena za zavarovanje točno določene, čeprav bodoče terjatve. V

nadaljevanju pritožbe druga toženka ponavlja svoje videnje o tem,

zakaj meni, da je banka pogoje kreditne pogodbe spremenila.

Tožeča stranka je na pritožbo druge toženke odgovorila. Poudarja, da

je bistveno le, k čemu se je druga toženka zavezala v zastavni

pogodbi ter da je tako ustanovljena hipoteka tudi vknjižena v

zemljiški knjigi. Zato njena pritožbena izvajanja ne morejo biti

upoštevna. Predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev izpodbijane

sodbe v tem delu.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožbi

prvega toženca in druge toženke nista utemeljeni.

1. O zahtevku do prvega toženca:

Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah se je prvi toženec v

kreditni pogodbi z dne 10.7.1992, sklenjeni med banko S. G. kot

kreditodajalcem in družbo A., d.o.o., L. kot kreditojemalcem, ki je

bila zavarovana pri tožeči stranki, zavezal kot pristopnik k dolgu.

Ker niti kreditojemalec niti prvi toženec obveznosti po kreditni

pogodbi nista v celoti izpolnila, je nastopil zavarovalni primer in s

tem obveznost tožeče stranke, da kreditodajalcu skladno s sporazumom

o zavarovanju kreditov z dne 26.11.1991 ter zavarovalno polico z dne

10.7.1992 izplača zavarovalnino, katero je v zneskih, katerih

povračilo zahteva od prvega toženca, tudi poravnala v rokih, od

katerih dalje zahteva tudi plačilo 15% zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu

ugodilo, le zamudnih obresti ji ni priznalo v vtoževani višini,

čeravno jim prvi toženec ni ugovarjal, in sicer iz razloga, ker so

bile 15% zamudne bresti dogovorjene le v zastavni pogodbi, sklenjeni

med tožečo stranko in drugo toženko, zato za prvega toženca, ki ni

bil pogodbena stranka, ne morejo veljati. Ker tožeča stranka in prvi

toženec glede vtoževane obveznosti nista v pogodbenem razmerju,

temveč temelji terjatev tožeče stranke na samem zakonu (zakonska

subrogacija), je tožeči stranki od zapadlosti vtoževanih valutnih

terjatev dalje priznalo obresti po obrestni meri, kot jo določa 3.

odstavek 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št.

29/78, 39/85 in 57/89; ZOR), to je po obrestni meri, ki jo plačujejo

poslovne banke v kraju izpolnitve za devizne hranilne vloge na

vpogled, sklicujoč se pri tem na sprejeto sodno prakso, temelječo na

načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 22.6.1993 (prim.

Poročilo VSS 1/93 str. 23).

Pritožbeno sodišče mora v zvezi z vprašanjem materialnopravne

pravilnosti izpodbijane sodbe v tem delu (na kar je dolžno skladno z

določbo 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti) najprej

opozoriti, da so vse pravice banke kot kreditodajalca nasproti prvemu

tožencu z izplačilom zavarovalnine sicer res prešle na tožečo stranko

na podlagi samega zakona, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar

pa se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo 939. člena ZOR,

ki se nanaša na pogodbe o premoženjskem zavarovanju, med katere

pogodba o zavarovanju kredita ne sodi. Gre za inominatno pogodbo,

zato se lahko sodišče pri presoji pravnega razmerja, ki iz takšne

pogodbe izvira, opre le na določbe splošnega dela ZOR, v tem primeru

na 300. člen ZOR, po katerem preide ob izpolnitvi na tistega, ki je

izpolnil obveznost upniku in ima pri tem kakšen pravni interes,

upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami po samem zakonu.

Vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost

odločitve v tej zadevi ni vplivala.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sodišče prve stopnje tožeči

stranki utemeljeno ni priznalo zamudnih obresti v vtoževani višini,

temveč je pravilno, glede na to, da višina zamudnih obresti s prvim

tožencem pogodbeno ni bila dogovorjena, ugotavljalo, kakšne zamudne

obresti gredo tožeči stranki na podlagi samega zakona. Gre za

vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato so pritožbeni

očitki, češ da prvostopno sodišče v obrestni del odločitve ob

odsotnosti konkretnih ugovorov prvega toženca ne bi smelo posegati,

neutemeljeni. Zmotno je nadalje tudi pravno naziranje v pritožbi, da

bi bila tožeča stranka upravičena uveljavljati celo plačilo zakonskih

zamudnih obresti, torej obresti, ki jih je predpisoval Zakon o

obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92; ZOMZO/92)

oziroma kasneje Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in

temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/1995 s spr: ZPOMZO/95)

oziroma ki jih predpisuje sedaj veljavni Zakon o predpisani obrestni

meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 56/2003 s spr.; ZPOMZO 1).

Skladno s sprejeto sodno prakso, ki temelji na načelnem pravnem

mnenju Vrhovnega sodišča RS iz leta 1993, na katerega se prvostopno

sodišče pravilno sklicuje, se ti zakoni za obveznosti, izraženi v

tuji valuti, ne uporabljajo, temveč je višina obrestne mere zamudnih

obresti pri valutnih obveznostih na podlagi tega pravnega mnenja

enaka najvišji dopustni pogodbeni obrestni meri, ki jo določa 3.

odst. 399. člena ZOR. To stališče pa ne velja le za pristne valutne

terjatve, temveč tudi za t.i. nepristne valutne terjatve, pri katerih

je tuja valuta pri določitvi predmeta obveznosti uporabljena samo kot

merilo vrednosti, medtem ko je denarno obveznost treba izpolniti v

domačem denarju (t.i. valutna klavzula). Razlog za takšno sodno

prakso je bil namreč v preprečitvi dvojne valorizacije, saj to

funkcijo opravlja tako valutna klavzula, kot tudi zakonske zamudne

obresti, kot sta jih urejala ZOMZO/92 in ZPOMZO/95, saj sta obrestno

mero zamudnih obresti vezala na stopnjo rasti cen na drobno v

preteklem mesecu. Po sedaj veljavni ureditvi pa zakonske zamudne

obresti sicer nimajo več valorizacijske funkcije (prim. 2. člen

ZPOMZO 1), vendar pa ZPOMZO 1 v 1. členu jasno določa (kot je sicer

določal že ZPOMZO/95, prim. 1. člen), da velja predpisana obrestna

mera zamudnih obresti le za denarne obveznosti v domačem denarju. To

je razlog, da tudi od njegove uveljavitve dalje tožeči stranki od

vtoževane valutne terjatve v njem predpisane zamudne obresti ne

gredo.

Kljub vsemu navedenemu pa prvostopna odločitev v obrestnem delu ni v

celoti materialnopravno pravilna: ZOR v 1. odstavku 277. člena glede

višine obrestne mere zamudnih obresti napotuje na uporabo vsakokrat

veljavnega zakona, ki to predpisuje. Kar zadeva obrestno mero

zamudnih obresti za obveznosti v domačem denarju, ni dvoma, da je

glede te treba uporabiti obrestno mero, ki jo določa vsakokrat

veljavni ZPOMZO. Ravno iz razloga, ker po drugi strani obrestnih mer

zamudnih obresti za obveznosti v tuji valuti ni določal noben predpis

in je obstajala v našem pravnem redu pravna praznina, pa je Vrhovno

sodišče RS s sprejetjem že citiranega načelnega pravnega mnenja to

pravno praznino zapolnilo z analogno uporabo 3. odst. 399. člena ZOR.

Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da pravna praznina na tem

področju od 1.1.2002 v našem pravnem redu ne obstaja več.

Obligacijski zakonik (Ur.l. RS, št. 83/01; OZ) namreč v določbi 2.

odstavka 378. člena predpisuje, da znaša obrestna mera zamudnih

obresti 8% letno, če poseben zakon ne določa drugače. Ker predpisuje

ZPOMZO 1 za denarne obveznosti, izražene v domači valuti, drugačno

obrestno mero, velja 8% letna obrestna mera ravno za obveznosti,

izražene v tuji valuti (seveda le, če stranke višine obrestne mere

niso drugače dogovorile). Ker torej ni več pravne praznine, tudi ni

več razlogov za uporabo načelnega pravnega mnenja in bi moralo

sodišče prve stopnje tožeči stranki od 1.1.2002 dalje priznati

zamudne obresti po 8% letni obrestni meri. V tem delu je bilo torej

na prvi stopnji materialno pravo zmotno uporabljeno, zato je bilo

treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo v

točki 1. izreka temu ustrezno spremeniti (4. točka 358. člena ZPP). V

ostalem delu pa je bilo treba pritožbo tožeče stranke, kolikor se

nanaša na prvostopno odločitev glede prvega toženca, kot neutemeljeno

zavrniti in v nadaljnjem izpodbijanem, a nespremenjenem delu,

potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Kot neutemljeno pa je bilo treba zavrniti tudi pritožbo prvega

toženca. Ta svojih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe, ki jih

vtožuje tožeča stranka v tej zadevi, niti ni zanikal, zato ga je

sodišče prve stopnje pravilno obsodilo na njihovo plačilo. Edini

ugovor, ki ga izpostavlja v pritožbi, pa za odločitev v tej zadevi ne

more biti pravno relevanten. Na njegovo obveznost namreč ne more

vplivati okoliščina, kdaj se je tožeča stranka odločila realizirati

hipoteko, saj je stvar upnikove odločitve, ali se bo za realizacijo

hipoteke sploh odločil, medtem ko lahko (neodvisno od tega) od

osebnega dolžnika vedno zahteva izpolnitev njegove obveznosti.

2. O zahtevku do druge toženke:

Po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah je druga toženka s tožečo

stranko dne 18.6.1992 sklenila zastavno pogodbo, s katero je tožeča

stranka z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini druge

toženke, parc. št. 2729, vpisani pri vl. št. X k.o. D., zavarovala

svojo bodočo terjatev, ki bi ji nastala v primeru nastanka

zavarovalnega primera.

Sodišče prve stopnje ugovora druge toženke, češ da je tožeča stranka

kreditodajalcu zavarovalnino neupravičeno izplačala, ni upoštevalo, z

obrazložitvijo, da iz zastavne pogodbe ne izhaja, da bi druga toženka

kot zastavna dolžnica kakorkoli omejila vrsto terjatve, glede katere

je bila ustanovljena hipoteka.

Pritožbeno sodišče se s takšnim pravnim naziranjem prvostopnega

sodišča sicer ne strinja, vendar pa ugotavlja, da je odločitev kljub

temu pravilna.

Z zastavno pogodbo, po kateri se je zavezala druga toženka, je bila

namreč ustanovljena maksimalna hipoteka, za katero je značilno, da se

v zemljiško knjigo vpisuje s točno določenim najvišjim zneskom, ki

pomeni zgornjo mejo, do katere hipoteka še daje realno jamstvo (prim.

146. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur.l. RS, št. 87/2002; SPZ). V

času njene ustanovitve slovenski pravni red takšne hipoteke sicer ni

poznal, saj je nista urejala niti Zakon o temljnih lastninskopravnih

razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 s spr.; ZTLR) niti Zakon o zemljiški

knjigi (Ur.l. RS, št. 33/95; ZZK), vendar pa se je ta v praksi kljub

temu pojavljala kot instrument zavarovanja bodočih in pogojnih

terjatev in jo je sodna praksa tudi dopuščala (prim. sklep VSK I Cp

26/2003 z dne 8.4.2003), opirajoč se pri tem na analogno uporabo

določbe 2. odstavka 37. člena ZZK, ki je poznal maksimalno zaznambo

vrstnega reda hipoteke, ter upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je

bila maksimalna hipoteka urejena že v pravnem pravilu paragrafa 14

Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije (Ur.l. FLRJ, št.

86/46, 105/46 in 96/47; ZZKKJ). Pravilnost takšne sodne prakse po

oceni pritožbenega sodišča ne more biti vprašljiva, še posebej ob

upoštevanju dejstva, da maksimalno hipoteko SPZ ponovno ureja.

Za maksimalno hipoteko je značilno, da se z njo običajno zavaruje

plačilo bodočih in pogojnih terjatev, ki nastanejo oziroma bodo

nastale do višine določenega zneska iz določenega temeljnega

razmerja, zaradi te specifičnosti pa je pri njej načelo specialnosti,

ki sicer velja za klasično hipoteko, zelo omehčano. V zemljiški

knjigi zato ni potrebno določiti resnične višine zavarovanih

terjatev, temveč samo najvišji znesek zavarovane terjatve, zato iz

zemljiškoknjižnih podatkov niti ni razvidno, če in v kolikšni višini

je nepremičnina resnično obremenjena. Ravno iz teh razlogov pa je

treba po prepričanju pritožbenega sodišča hipotekarni dolžnici v

takem primeru v hipotekarni pravdi tudi dopustiti ugovore, ki sicer

pri klasični hipoteki ne bi bili dopustni, s katerimi ugovarja bodisi

da pogojna terjatev zaradi neizpolnite pogoja sploh ni nastala bodisi

da njena odgovornost še ni nastopila. Zato je treba upoštevati tudi

ugovor druge toženke, kot ga je podala v tej zadevi, saj z njim

smiselno zatrjuje, da pogoj za nastanek terjatve, za katero je bila

hipoteka ustanovljena, ni izpolnjen.

Kljub opisanemu pravnemu naziranju pa pritožbeno sodišče ugotavlja,

da druga toženka z ugovorom, kot ga je podala v tej zadevi, ne more

uspeti. Druga toženka namreč trdi, da obveznost tožeče stranke ni

nastala, ker je banka spremenila kreditne pogoje, kar je sicer res

eden od primerov izključitve odgovornosti tožeče stranke po

zavarovalni pogodbi, vendar pa so takšne njene ugovorne navedbe

očitno neutemeljene glede na njeno nadaljnje utemeljevanje, zakaj je

šteti, da je banka kreditne pogoje spremenila. Z zatrjevanjem o

nepravilni oziroma nejasni izpolnitvi vnaprej natisnjene kreditne

pogodbe namreč druga toženka, ne glede na pravilnost takšnih očitkov,

s svojim ugovorom ne more uspeti, saj je za presojo utemeljenosti

njenega ugovora pravno odločilno le, da je tožeča stranka za

konkretno kreditno pogodbo, takšno, kot se glasi (ne glede na

nejasnosti v njej), izdala zavarovalno polico, druga toženka pa niti

ne trdi, da bi banka zatem pogoje te (po prvostopnih ugotovitvah

sicer res delno nejasne) kreditne pogodbe spreminjala. Po povedanem

je bilo treba pritožbo druge toženke kot neutemeljeno zavrniti in v

tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Kar zadeva pritožbo tožeče stranke, pritožbeno sodišče najprej kot

nerazumljive zavrača pritožbene očitke, češ da je pri presoji teka

zamudnih obresti važno, kdaj je tožeča stranka opominjala

kreditojemalca, ne pa drugo toženko, saj drugega sodišče prve stopnje

v razlogih izpodbijane sodbe niti ni zapisalo. Nadalje pa je treba

kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene očitke, naperjene zoper

prvostopni zaključek, da tožeča stranka zgolj z navedbo, da je

kreditojemalca opominjala, ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem prvostopnega

sodišča, da tožeča stranka, upoštevaje razpravno načelo kot eno izmed

temeljnih načel pravdnega postopka (prim. 7. člen ZPP), ne more

zahtevati od sodišča, da iz predloženih dokaznih listin pravno

relevantna dejstva samo ugotavlja. Stališče prvostopnega sodišča pa

je pravilno še posebej ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v

tej zadevi banki zavarovalnine ni izplačala v enkratnem znesku, kar

bi terjalo le en opomin kreditojemalcu (in le v takšnem primeru bi

zadostovala trditev tožeče stranke, da je kreditojemalcu poslala

opomin), temveč s sukcesivnimi plačili v razdobju skoraj dveh let,

kar je terjalo večkratno opominjanje kreditojemalca, zato zgolj s

predložitvijo večjega števila opominov ob odsotnosti konkretnejše

trditvene podlage trditvenemu bremenu ni zadostila (212. člen ZPP).

Po povedanem je bilo treba v tem delu zavrniti tudi pritožbo tožeče

stranke in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

3. O stroških postopka:

Pritožbeno sodišče kljub delno drugačnemu izidu zadeve na pritožbeni

stopnji v prvostopno odločitev o stroških postopka ni posegalo, saj

se iz tega razloga uspeh tožeče stranke v pravdi (glede na to, da

obrestni del zahtevka tudi ni zajet v vrednosti spornega predmeta) ni

bistevno spremenil (prim. 154. člen ZPP).

Je pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo povračilo

pritožbenemu uspehu (ki ga je glede na to, da je s pritožbo zoper

drugo toženko v celoti propadla, s pritožbo zoper prvega toženca pa

delno uspela, ocenilo na 25%) sorazmernega dela pritožbenih stroškov

v višini 34.064,00 SIT, ki ji jih je dolžan povrniti prvi toženec

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15

dnevnega paricijskega roka (prim. 2. odst. 313. člena ZPP) dalje do

plačila (prim. 1. odst. 299. člena v zvezi s 1. odst. 378. člena OZ).

Tako prisojeni stroški obsegajo nagrado za sestavo pritožbe ter

obvestilo stranki, katero je sodišče odmerilo skladno z veljavno

Odvetniško tarifo (Ur.l. RS, št. 67/03), ter sodno takso za pritožbo,

odmerjeno skladno z Zakonom o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 1/90 s

spr; ZST), njihova podrobnejša specifikacija pa je razvidna iz

stroškovnika na list. št. 63 spisa. Pritožbeno sodišče pa tožeči

stranki ni priznalo priglašenih stroškov za vložitev odgovora na

pritožbo druge toženke, ker za to pravdo niso bili potrebni (1. odst.

155. člena ZPP).

Ker druga toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama kriti stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154.

člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških prvega toženca pa je

odpadla, ker jih ta ni priglasil (prim. 1. odst. 163. člena ZPP).