Appeal dismissed; scholarship recipient cannot demand return of funds based on failed study completion.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Da je bila podlaga za plačevanje štipendije odločba o dodelitvi

štipendije tožeča stranka ne zanika. Prav tako ne zanika, da ta

odločba ni bila odpravljena ali razveljavljena. Na podlagi teh

dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlaga za

izplačilo štipendije še vedno obstoji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek

250.259,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne

stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04,

drugo uradno prečiščeno besedilo). Predlaga razveljavitev sodbe ali

pa takšno spremembo, da se izda zamudna sodba. Tožbeni zahtevek

temelji na neupravičneni obogatitvi, za katero je značilno, da nima

podlage v pogodbenem ali odškodninskem pravu. Iz odločbe o dodelitvi

štipendije izhaja, da je bila tožencu štipendija dodeljena za točno

določen namen, to je dokončanje šolanja oziroma pridobitev določenega

poklica. Šlo je za vzajemno obveznost, pri kateri je bila tožnica

dolžna plačati zneske štipendij, toženec pa se izšolati. Vrhovno

sodišče RS je v zadevi, opr. št. II Ips 367/2003 z dne 10.6.2004 v

zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 403/2003,

štelo za zmotno pravno razlago o ničnosti poravnave zaradi

pomanjkanja pravne podlage, ki bi določala vrnitev štipendije (1097.

člen ZOR) in odločilo, da mora štipendist, ki šolanja ni zaključil

štipendijo vrniti. Iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da ima

tožnikov vrnitveni zahtevek podlago v četrtem odstavku 210. člena

ZOR. Drugačna razlaga, po kateri bi bili štipendijo dolžni vrniti le

tisti štipendisti, ki so sklenili izvensodno poravnavo, bi pomenila

neenako obravnavo štipendistov, čeprav je bila štipendija vseh

izplačana iz javnih sredstev. Zaradi napačne uporabe materialnega

prava je sodišče prve stopnje prekršilo tudi določbo 7. točke drugega

odstavka 339.člena ZPP, saj bi moralo izdati zamudno sodbo, s katero

bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi, opr. št. II Ips 367/2003, na katero

se sklicuje tožeča stranka, res obravnavalo vprašanje, ali je

izvensodna poravnava, sklenjena med prejemnikom socialne štipendije

in štipenditorjem nična iz razloga, ker je bil z odločbo Ustavnega

sodišča RS, opr. št. U-I-10/99 razveljavljen 35. člen Pravilnika o

štipendiranju (Ur. l. RS, št. 29/93 do 81/97), ki je določal

obveznost vrnitve štipendije v primeru nedokončanja šolanja, pogodba

pa se je sklicevala na ta (razveljavljeni člen) pravilnik(a).

Neposredno pa Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi ni zavzelo dokončnega

stališča do vprašanja, ali je štipendist dolžan vrniti prejete zneske

štipendije tudi v primeru, ko pravdni stranki razmerja (potem, ko

štipendist šolanja ni dokončal) nista pogodbeno uredili, kar je

dejanska podlaga te pravde. Zato pritožbeno sodišče na očitke v zvezi

s tem stališčem Vrhovnega sodišča ne bo odgovarjalo.

Da je bila podlaga za plačevanje štipendije odločba o dodelitvi

štipendije (A2) tožeča stranka ne zanika. Prav tako ne zanika, da ta

odločba ni bila odpravljena ali razveljavljena. Na podlagi teh

dejstev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da podlaga za

izplačilo štipendije še vedno obstoji. Res je bil v odločbi naveden

namen dodelitve štipendije in res je tudi, da se ta namen ni

uresničil. Vendar je odločba o dodelitvi štipendije tožencu upravna

odločba, ki je po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče interpretirati

hkrati tudi kot pogodbo civilnega prava o štipendiranju. Seznanitev s

pogoji za vrnitev štipendije ob prejemu odločbe, torej naknadno, ali

pa v razpisnih pogojih, je le del izvedbe upravnega postopka, ki ne

more nadomestiti pravnoposlovne podlage. Ne glede na to (tudi, če bi

se odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot

močnejša (pogodbena) stranka, ne bi mogla zahtevati od tožene stranke

več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o

zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnbosti; ZZZBP (Ur. l.

RS, št. 5/91). Gre za specialni predpis, ki je, kadar gre za javna

sredstva, ki so bila dodeljena iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike

zaposlovanja ter iz sredstev iz naslova štipendiranja, kogentnega

značaja. Vrnitev štipendije v obravnavanem primeru torej nasprotuje

kogentnemu predpisu oziroma presega začrtan okvir iz 54. člena ZZZBP.

To izhaja tudi iz razlogov ustavne odločbe št. U-I-10/99-15 z dne

28.6.2001 (Ur. l. RS, št. 60/2001), po katerih mora biti obveznost

vrnitve izplačanih štipendij kot javnih sredstev izrazito socialne

narave (vnaprej) predpisana.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena

ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).