Court of Appeal quashes first-instance costs ruling due to missing reasons on partial withdrawal and success assessment under ZPP. Verdict: partially_allowed

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka,

saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, v

kakšnem delu je tožeča stranka umaknila tožbo in tudi o tem, ali in v

kolikšnem delu bi tožeča stranka z zahtevkom, v primeru če tožbe ne

bi umaknila, uspela, o odločilnih dejstvih, o tem, ali je tožena

stranka v celoti izpolnila zahtevek tožeče stranke, pa tudi obstaja

nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o

vsebini navedenih listin in med samimi temi listinami. Navedena

dejstva so bistvenega pomena za samo odločitev o stroških pravdnega

postopka, saj je tožeča stranka v primeru umika tožbe upravičena

terjati od tožene stranke povrnitev pravdnih stroškov le, če je tožbo

umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odst.

158. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 320.761,20 SIT pravdnih

stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča

prve stopnje do plačila.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kakšno legitimacijo ima

tožeča stranka, čeprav je ves čas postopka zatrjevala, da do tožeče

stranke nima nobenih neporavnanih obveznosti iz citirane posojilne

pogodbe, da je obvestila iz posojilne pogodbe prejemala izključno od

Banke K. d.d., iz teh pa ni bilo razvidno, da bi bila v kakršnikoli

zamudi ter da v nobenem določilu posojilne pogodbe ni navedeno,

katera od posojilodajalk je v primeru iz 9. člena te pogodbe

upravičena izterjati celotno zapadlo posojilo od toženca. Pravi, da

je nerazčiščeno vprašanje, ali je bila sploh dolžnik tožeče stranke

in ali je dejansko kršila določbo 9. člena pogodbe, in da je zato

nerazčiščeno tudi vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po

temelju. Pravi, da ni razvidno, za kakšen del dolga je tožeča stranka

na obravnavi dne 8.6.2005 sploh umaknila svoj zahtevek in da navedena

dejstva nasprotujejo ugotovitvi sodišča v izpodbijanem sklepu, da je

tožeča stranka poplačana v celoti in da je s svojim zahtevkom tudi v

celoti uspela. Meni, da bi bilo potrebno ugotoviti uspeh ene in druge

stranke v pravdi. Pojasnjuje, da svojih obveznosti ni izpolnila

zaradi tožbe same, ampak skladno s pogoji iz posojilne pogodbe. Ker

sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 154. in 155. člena ZPP, je

podana relativna bistvena kršitev določb postopka. Nadalje pravi, da

je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov vzelo kot vrednost spora

višino dolga iz tožbe, to je 3,835.126,80 SIT, in po tej vrednosti

odmerilo vse nadaljnje stroške pripravljalnih vlog tožeče stranke

ter pristope na naroke. Ker je tožeča stranka tekom postopka svoj

zahtevek večkrat skrčila, se je spreminjala tudi vrednost spornega

predmeta. Meni, da bi moralo sodišče pri odmeri pravdnih stroškov

vsako storitev tožeče stranke ovrednotiti po vsakokratni spremembi

vrednosti spornega predmeta. Pri tem se sklicuje na določilo 3. odst.

4. člena in 2. odst. 14. člena Odvetniške tarife. Pripominja tudi, da

izrek izpodbijanega sklepa ni v skladu z določbo 313. člena ZPP, saj

ne vsebuje roka za plačilo pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da do tožeče stranke

nima nobenih neporavnanih obveznosti iz posojilne pogodbe št.

20083905 z dne 3.7.1998, ker da je obvestila iz posojilne pogodbe

prejemala izključno od Banke K. d.d. Iz navedene posojilne pogodbe

jasno izhaja, da kot posojilodajalca na podlagi te pogodbe nastopata

tako tožeča stranka kot tudi Banka K. d.d., oba pa sta zato tudi po

presoji pritožbenega sodišča upnika tožene stranke.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe o tem, da ni jasno, za kakšen del

dolga je tožeča stranka na obravnavi dne 8.6.2005 umaknila svoj

zahtevek. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8.6.2005 izhaja, da

je tožeča stranka "iz razlogov ekonomičnosti postopka in v izogib

postavitvi izvedenca in upoštevaje njen predlog za poravnavo ter

dejstvo, da je celoten znesek toženec poravnal po vložitvi tožbe,

umaknila tožbo za preostali del glavnice z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, torej za razliko med kreditom po določilih pogodbe in

zapadlosti celotnega kredita, vztrajala pa je pri povračilu celotnih

pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe

sodišča 1. stopnje do plačila". Prvostopenjsko sodišče je nato na tem

naroku izdalo sklep, da se delni umik vzame na znanje in se postopek

v umaknjenem delu ustavi, pravdni stranki pa sta se odpovedali

pismenemu odpravku tega sklepa. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz

navedenega ni jasno, ali je tožeča stranka na naroku dne 8.6.2005

tožbo umaknila v celoti, ali pa le delno, to je le za dejansko plačan

del njenega zahtevka, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa o tem

nima razlogov. Iz navedb tožeče stranke na naroku dne 8.6.2005 in iz

njene vloge z dne 20.5.2005 nadalje izhaja, da ji je tožena stranka

plačala le del njenega zahtevka, to je kredit po rednih pogodbenih

pogojih, kot če ne bi v celoti zapadel v plačilo, kar pomeni, da je

bilo tožeči stranki plačano manj kot pa je zahtevala s tožbo v tej

zadevi (plačilo celega zneska kredita na dan 1.8.2002 v višini

3,835.126,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve

tožbe dne 26.9.2002 do plačila). Sodišče prve stopnje pa je v

izpodbijanem sklepu v nasprotju z navedenim zaključilo, da je tožeča

stranka poplačana v celoti in da je prav zato s svojim zahtevkom v

celoti uspela. Tožena stranka nadalje utemeljeno opozarja, da je

ostalo nerazčiščeno, ali je kršila določbo 9. člena pogodbe in s tem

tudi vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Glede na

to, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da s

posameznimi plačili izpolnjuje le svoje redne obveznosti po posojilni

pogodbi, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tudi, ali je

zahtevek tožeče stranke in odstop tožeče stranke od posojilne pogodbe

utemeljen. Šele na podlagi ugotovitve o utemeljenosti tožbenega

zahtevka bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka plačevala tožeči

stranki njeno terjatev po zahtevku v tej pravdi zaradi vložene tožbe

in ali so bili zato tožba in stroški postopka potrebni, ali pa je

plačevala le redne obroke po posojilni pogodbi kot so izhajali iz

obvestil Banke K. d.d. ne glede na vloženo tožbo. Utemeljene so tudi

pritožbene navedbe o tem, da v nobenem določilu posojilne pogodbe ni

navedeno, katera od posojilodajalk je v primeru iz 9. člena te

pogodbe upravičena izterjati celotno zapadlo posojilo od toženca in

da zato ni jasno, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od

tožene stranke izpolnitev njene celotne obveznosti po posojilni

pogodbi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v posojilni pogodbi ni bila

dogovorjena solidarnost obeh upnikov, sodišče prve stopnje pa tudi ni

ugotavljalo, ali je tožeča stranka morebiti na kakšni drugi pravni

podlagi upravičena zahtevati od tožene stranke plačilo celotnega

dolga. Ta dejstva so namreč pomembna za odločitev o utemeljenosti

zahtevka tožeče stranke, s tem pa tudi za odločitev o stroških

postopka.

Utemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče

prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati spremenjeno vrednost

spornega predmeta, saj je tožeča stranka tekom postopka svoj zahtevek

večkrat skrčila. Sodišče prve stopnje je sicer šele na naroku dne

8.6.2005 izdalo sklep o delni ustavitvi pravdnega postopka, vendar pa

je takšen sklep le deklaratorne narave. Izjava o (delnem) umiku tožbe

ima namreč neposreden učinek, tako da je pravda z umikom (delno)

končana, če so zanj izpolnjene predpostavke dopustnosti (npr.

nenasprotovanje tožene stranke umiku tožbe). Sodišče prve stopnje bi

zato moralo odmerjati stroške tožeče stranke, to so predvsem stroški

zastopanja po odvetniku, glede na spremenjeno vrednost spornega

predmeta po posameznih delnih umikih s strani tožeče stranke.

Utemeljene so še pritožbene navedbe o tem, da izrek izpodbijanega

sklepa ni v skladu z določbo 313. člena ZPP, saj ne vsebuje roka za

plačilo pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z navedenimi kršitvami bistveno kršilo

določbe pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj

manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, v

kakšnem delu je tožeča stranka umaknila tožbo in o tem, ali in v

kolikšnem delu bi tožeča stranka z zahtevkom, v primeru če tožbe ne

bi umaknila, uspela. Poleg tega pa o odločilnih dejstvih, o tem, ali

je tožena stranka v celoti izpolnila zahtevek tožeče stranke, obstaja

tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa

o vsebini listin, predvsem o vsebini zapisnika z dne 8.6.2005 in

samim tem zapisnikom. Navedena dejstva so bistvenega pomena za samo

odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v

primeru umika tožbe upravičena terjati od tožene stranke povrnitev

pravdnih stroškov le, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena

stranka izpolnila zahtevek (1. odst. 158. člena ZPP; Zakon o pravdnem

postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004).

Zaradi navedenih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke

365. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek.

V novem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče najprej ugotoviti,

v kakšnem obsegu je tožeča stranka na naroku dne 8.6.2005 umaknila

tožbo. Nato bo moralo ugotoviti, ali in v kakšnem delu je bil

zahtevek tožeče stranke utemeljen ter ali je bila in v kakšnem obsegu

je bila terjatev tožeče stranke po tožbi v tej zadevi plačana. Zato

bo moralo ugotoviti tudi, ali je tožena stranka s posameznimi plačili

izpolnjevala terjatev tožeče stranke po tožbi v tej zadevi ter tudi,

ali je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke plačilo

celotnega njenega dolga iz posojilne pogodbe ali pa je glede na

določbo 4. odst. 312. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih,

Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami, ki se

za razmerja nastala pred 1.1.2002 uporablja na podlagi določbe 1060.

člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št.

83/2001) in tudi določbo 312. člena ZOR upravičena zahtevati od

tožene stranke izpolnitev le svojega dela tega dolga. Toženi stranki

pa bo naložilo v plačilo, pred odločitvijo o morebitnem preostalem

neumaknjenem delu tožbe, stroške pravdnega postopka tožeče stranke,

le sorazmerno tistemu delu zahtevka, za katerega bo izkazano, da bi z

njim tožeča stranka v pravdi uspela, če tožbe ne bi umaknila in ki ga

je tožena stranka tožeči stranki tekom postopka tudi plačala. Pri

odmeri stroškov postopka bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati

spremenjeno vrednost spornega predmeta po posameznih delnih umikih

tožbe in v izreku sklepa v skladu z določbo 313. člena ZPP obsojeni

stranki določiti tudi paricijski rok.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo

vrnilo v nov postopek, je na podlagi določbe 3. odst. 165. člena ZPP

odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.