VSL sklep II Cp 2975/05 · Assignee sues at agreed court; assignment proves jurisdiction; appeal dismissed under ZOR 440.1(4). (Višje sodišče v Ljubljani)

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the defendant's appeal, upholding the first-instance court's decision on territorial jurisdiction. The plaintiff, acting as an assignee, sued based on a contractual agreement between the bank and the defendant designating the local court for all disputes arising from the loan contract. The court ruled that a valid assignment of claims, evidenced by an assignment statement, creates a close connection to the original contractual jurisdiction clause, making the assignee entitled to sue at the agreed forum under ZOR 440.1(4). Consequently, the defendant's argument that the insurance policy was required to establish jurisdiction was rejected as unnecessary for the assignment to be valid.

Legislator headnote

AI generated

ZOR 440.1(4); ZPP 365.2, 366: An assignee may sue at the court agreed upon by the cedent and cessionary for disputes arising from the original contract, as the assignment of claims preserves the territorial jurisdiction established in the initial agreement.

Keywords

AI generated

assignment of claims territorial jurisdiction contractual forum selection assignee standing ZOR 440.1(4) assignment statement appellate review

Cited Legislation

AI generated

ZOR 440.1(4)

ZPP 22

ZPP 365.2

ZPP 366

AI generated

VDSS sklep Pdp 1448/2014

Appeal allowed: Reservist injured during training is treated as an employee; labor court has jurisdiction.

VSC sklep Cp 660/2008

Appeal granted; construction permit documentation dispute is contractual, not copyright infringement. Court reversed lower court's jurisdiction ruling.

VSL Sklep II Cp 2311/2017

Insurance dispute dismissed; court upheld jurisdiction based on contract location and clarified mediation is optional.

VSL sklep I Cp 751/2011

Appeal dismissed; plaintiff failed to state claim value required for jurisdiction in cohabitation dispute.

VSL Sklep I Cp 470/2018

Appeal dismissed; exclusive venue by immovable property rules applies to marital property division disputes.

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker sta banka in tožena stranka s pogodbo dogovorili pristojnost

prvostopnega sodišča za vse spore, ki bi izvirali iz te pogodbe,

torej tudi za spor, kakršen je predmetni, ko na podlagi citirane

pogodbene določbe namesto banke tožeča stranka kot cesionar

uveljavlja terjatev zaradi neporavnanih pogodbenih obveznosti tožene

stranke, je tožeča stranka upravičeno vložila tožbo pri pogodbeno

dogovorjenem sodišču.

Bistveno je, da je s cesijsko izjavo izkazan nastanek cesijskega

razmerja, predvidenega tudi v kreditni pogodbi, na podlagi katerega

tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Zaradi

takšnega prenosa pravic iz pogodbenega razmerja v konkretnem primeru

ni mogoče zanikati tesne povezanosti med prenešeno terjatvijo in

pogodbenim dogovorom o krajevni pristojnosti sodišča, ki ga izraža

tudi določba 1. odstavka 440. člena ZOR (veljavnega v času nastanka

spornega razmerja), po kateri ima prevzemnik (cesionar) nasproti

dolžniku (cesusu) povsem enake pravice, kot jih je imel do odstopa

nasproti njemu odstopnik (cedent).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je

Okrajno sodišče v L. krajevno pristojno za odločanje v tem sporu.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka. Predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči, da je za

pravdo pristojno Okrajno sodišče v P. ali da sklep razveljavi in

zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je

sodišče odločilo že o samem temelju zahtevka. Meni, da ne gre za

regresni zahtevek, saj je kredit zavarovala ona in ne banka. Banka in

zavarovalnica nikakor nista mogli odstopiti oziroma zavarovati

terjatev s cesijo. Zavarovalnica še vedno ni predložila v spis

zavarovalne police oziroma pogodbe o zavarovanju kredita. Po kreditni

pogodbi bi morala banka skleniti zavarovanje v njenem imenu in za

njen račun. Z njo ima povezavo lahko le tista zavarovalna polica

oziroma zavarovalna pogodba, iz katere mora biti razvidno, da je

zavarovanje plačala ona. Tega pa zavarovalnica noče predložiti. V

kreditni pogodbi piše, da ona zavaruje kredit in velja zato določba o

pristojnosti le, če bi bila ona v sporu z banko in ne z

zavarovalnico. Sodišče ne upošteva dveh njenih ključnih dokazov, iz

katerih je razvidno, da terjatev zavarovalnice ni upravičena. Sodišče

pa je že kar v odločitvi o pristojnosti odločilo, da ima

zavarovalnica pravico do cesije, kar pa ni res. Vsa dopolnilna

obrazložitev se nahaja v njenih dosedanjih vlogah.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da naj bi sodišče prve stopnje že kar

odločilo o temelju tožbenega zahtevka. Iz izreka odločitve, ki je

edini pomemben za presojo o tem, kakšna je vrsta in vsebina

odločitve, povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo

le o ugovoru krajevne pristojnosti in o ničemur drugem. Sodišče prve

stopnje bi sicer lahko tudi presojo o tem toženkinem ugovoru, ki je

procesnega značaja, prihranilo za razloge končne (meritorne)

odločitve, saj ZPP ne predvideva posebej izdaje sklepa o ugotovitvi

pristojnosti sodišča, pri katerem se je pravda pričela (primerjaj

določbo 22. člena ZPP, ki predvideva le izdajo sklepa o krajevni

nepristojnosti sodišča).

Sodišče prve stopnje pa je že v tej fazi postopka imelo v

tožbenih trditvah, podkrepljenih s priloženo listinsko

dokumentacijo, ustrezno podlago za svojo ugotovitev, da

tožeča stranka terja od tožene stranke znesek neplačanega

kredita na podlagi cesije, ki je izpričana s tožbi priloženo

cesijsko izjavo. Iz v izpodbijanem sklepu ocenjene cesijske

izjave z dne 14.6.2001 je povsem jasno razvidno, da je

tožeča stranka kreditodajalki Volksbank Ljudska banka d.d., Ljubljana

izplačala znesek odškodnine zaradi neporavnanih obveznosti iz sporne

kreditne pogodbe, banka pa ji je zato odstopila vse pravice iz sporne

kreditne pogodbe proti toženi stranki, izrecno tudi pravico da sodno

uveljavlja svoje pravice, ki izvirajo iz kreditne pogodbe. Takšen

prenos terjatve je povsem v skladu z določbo 14. člena pogodbe, po

katerem je tožena stranka pooblastila banko, da sklene zavarovanje

posojila, banka pa se zavezuje, da bo tožeči stranki v primeru

plačila škode odstopila svojo terjatev, s čemer je bila tožena

stranka seznanjena. Ker sta banka in tožena stranka s pogodbo

dogovorili pristojnost prvostopnega sodišča za vse spore, ki bi

izvirali iz te pogodbe, torej tudi za spor, kakršen je predmetni, ko

na podlagi citirane pogodbene določbe namesto banke tožeča stranka

kot cesionar uveljavlja terjatev zaradi neporavnanih pogodbenih

obveznosti tožene stranke, je tožeča stranka upravičeno vložila tožbo

pri pogodbeno dogovorjenem sodišču. Ob povedanem za presojo

pravilnosti izpodbijanega sklepa tudi ni nobene potrebe, da bi tožeča

stranka nastanek cesijskega razmerja dokazovala še z zavarovalno

polico oziroma zavarovalno pogodbo, za kar se zavzema pritožnica.