Appeal partially allowed; first-instance judgment reversed on specific items and remanded for retrial.

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v tistem

delu, s katerim je tožencu naloženo, da je dolžan izročiti tožnici:

15 skodelic, čajni komplet, kavni komplet, kasete audio in video, 100

knjig ( leksikon, pravopis, Ljudje in zemlja, romani, strokovna

literatura, Biblija, šolske knjige, zdravstvena literatura), 10 parov

damskih čevljev, smučarske hlače, trikrat bundo, osebno garderobo,

higienske pripomočke, pijačo po izbiri (whisky, stock, vino, kerner),

kozarce, skodelice za kavo, bižuterijo, 1300 l kurilnega olja, in v

tistem delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke, da ji

mora tožena stranka izročiti: barometer, 4 krat zlati prstani,

jedilni pribor ter se v tem obsegu in glede odločitve o povrnitvi

pravdnih stroškov zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v nerazveljavljenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Z izjavo na listini je toženec pristopil k dolgu. Tožnik je imel

pravni interes, da plača dolg, ker je bila njegova nepremičnina

obremenjena s hipoteko, dolg pa je zapadel.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo v pretežni meri ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna

izročiti stvari, naštete v točkah I. do XI. točke 1. izreka, ki se

nahajajo v toženčevi hiši V. 37a, S. in ji plačati sodno odmerjene

stroške v znesku 334.554,00 SIT, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar je

zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in tožena stranka. Tožeča

stranka se ne strinja z odločitvijo v zavrnilnem delu sodbe. Navaja,

da je njen zahtevek za vrnitev stvari upravičen v celoti. Dejstvo, da

priči R. F. in S. O. nista potrdila vseh v tožbi naštetih predmetov,

ne more vplivati na to, da je sodišče zahtevek za del predmetov

zavrnilo. Obe priči sta povedali, da je bila hiša opremljena za

bivanje, da je bila kuhinja lepo opremljena, zato je normalno

razumeti pričanje v tem smislu, da v to spada tudi jedilni pribor.

R. F. je povedala, da se spomni barometra, kipa nekega svetnika, da

je bil v tožničini sobi tepih in da je imela tožnica telefon oziroma

dva, da je imela prstane in verižice ter da ni odnesla iz hiše

ničesar, ker ni mogla. Tudi priča S. O. pove, da se spominja kipa

svetnika. V zvezi s plačilom uporabnine za pohištvo in druge

predmete, ki so ostali v hiši, je bilo na samem ogledu ugotovljeno,

da del teh predmetov uporabljajo najemniki. Res je, da tožena stranka

v hiši ni živela in da predmetov ni uporabljala direktno, je pa

nesporno, da je hišo skupaj s predmeti oddajala in da je torej od

uporabe teh predmetov imela korist, saj je za njihovo uporabo

dobivala najemnino. Dejstvo je, da je tožena stranka uporabljala

predmete v tem smislu, da je to njej prinašalo koristi (najemnino),

tožeči pa škodo. Poleg tega je ravnala nepošteno, zato ni razloga, da

ne bi vse koristi, ki jo je pridobila, vrnila in poravnala tudi

nastalo škodo.

Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe, sklicuje se

na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev sodbe ter

zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti ali pa ponovno odločanje.

Navaja, da tožnica ob svojem odhodu iz najete hiše na naslovu

V. 37a ni pustila vseh stvari, katerih izročitev je zahtevala s svojo

tožbo. Tiste stvari, ki so nedvomno last tožnice in jih pritožnik v

nadaljevanju našteva, pa lahko tožeča stranka kadarkoli prevzame in

odpelje. Toženec je po izselitvi tožnice poskrbel za fotografiranje

vseh prostorov, vse prostore v hiši si je ogledala tudi sodnica, ki

je opravila ogled na kraju samem. V sodbi niso jasno in precizno

navedene tožničine stvari, ki jih mora izročiti toženec. Dolžan naj

bi bil tudi stvari, katerih obstoj sploh ni dokazan in jih sodišče ob

ogledu na kraju samem ni našlo. Tožnica ni ponudila dokaza o tem, da

bi v stanovanju pustila 1300 litrov kurilnega olja in nedoločeno

količino pijače po izbiri, sodišče pa tudi ni ugotovilo, ali se

navedena količina kurilnega olja in kakšna pijača sploh nahaja v

toženčevi hiši. Sodbe sploh ni mogoče izvršiti v celoti, saj so

stvari, ki so predmet sodbe, v nekaterih primerih nedoločene, kot 100

knjig, osebna garderoba, higienski pripomočki, garnitura kristalnih

kozarcev, čajni in kavni komplet, pijača po izbiri, bižuterija,

čeprav ne gre za generične oziroma nadomestne stvari, v nekaterih

primerih pa je nedoločeno število oziroma količina stvari (skodelice

za kavo, kozarci, avdio in video kasete, krožniki iz keramike).

Pritožnik opozarja, da lahko izroči tožnici samo tiste stvari, ki se

še vedno nahajajo v hiši V. 37a, ne pa tistih, ki jih nima v posesti.

Zato je ravnalo sodišče napačno, ko je zavezalo toženca tudi k

vrnitvi tistih specificiranih stvari, ki jih ob ogledu na kraju samem

ni našlo in navedlo v zapisniku in torej ni dokazov za to, da bi še

vedno obstajale. Očitno je tožnica ob svojem odhodu iz najete hiše

pustila zgolj neuporabne stvari ali stvari neznatne vrednosti, edina

izjema je oprema kuhinje, ki je bila povsem uporabna, pa je toženka

ob izselitvi očitno ni imela kam prenesti, in jo je zato pustila v

hiši, ko pa je toženec namestil dodatno ključavnico na vhodna vrata

hiše, pa je ni več mogla odpeljati. Kuhinjsko opremo, ki je tudi po

ugotovitvi sodišča nesporno last tožnice, bi lahko ta že davno

prevzela od tožnika, če bi le želela.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožeča stranka v tej zadevi z lastninsko tožbo (37. člen Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, ki ga je treba

uporabiti na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika) zahteva

vrnitev stvari oziroma predmetov od tožene stranke. Za predmete trdi,

da so njena last, vendar jih je toženec zadržal brez pravnega

naslova. Gre za večje število predmetov (pohištvo, druga oprema

stanovanja, osebni predmeti in ostalo), ki so se po trditvi tožnice

nahajali v toženčevi stanovanjski hiši, potem ko je morala sama kot

najemnica hišo zapustiti zaradi nedopustnega ravnanja toženca.

Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, ali je toženec dejansko

onemogočil tožnici vstop v hišo in ji s tem preprečil, da bi

odpeljala svoje pohištvo in druge svoje stvari. Na podlagi izvedenih

dokazov (izpovedi pravdnih strank ter zaslišanih prič) je ugotovilo,

da je toženec onemogočil tožnici dostop v hišo in ji s tem tudi

onemogočil prevzem stvari, saj je vračilo pogojeval s plačilom

visokega zneska (računa za telefon). Pritožbeno sodišče ne vidi

razlogov za dvom v pravilnost teh dejanskih ugotovitev. Med pravdnim

postopkom sta se stranki sicer dogovarjali, da bi tožnica prevzela

sporne predmete, vendar do tega ni prišlo, kot ugotavlja sodba, tudi

zaradi ravnanja toženca. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da

bi tožnica že zdavnaj lahko odpeljala svoje stvari iz toženčeve hiše,

pa tega do sedaj ni hotela.

Bistveno vprašanje je, kot se je v nadaljevanju pravilno opredelilo

sodišče prve stopnje, obseg stvari, ki jih je tožnica pustila v

toženčevi hiši in vrnitev katerih je od toženca upravičena zahtevati.

Nekateri predmeti so tudi po navedah tožene stranke, ponovljenih v

pritožbi, nesporno last tožnice in se nesporno v toženčevi hiši še

vedno nahajajo. To so: v kuhinji vsi elementi viseči in stoječi,

električni štedilnik s pečico, kombiniran hladilnik Gorenje,

pomivalni stroj Gorenje, miza s stekleno ploščo in petimi stoli, v

spalnici dvojna omara z drsnimi vrati, kotna omara, francoska

postelja z jogijem, v drugi spalnici francosko ležišče pliš, v dnevni

sobi trikrat bela omara, v kleti gorilec za peč, v sobi za goste šank

z vsemi stoječimi elementi ter nekaj oblačil, posteljnine in

malenkosti. Toženec v pritožbi zatrjuje, da glede večjega števila

ostalih stvari, ki jih zahteva tožnica, njihov obstoj ni dokazan

oziroma ni ugotovljen in jih zato ni dolžan vrniti. Gre za sledeče

stvari: multipraktik, mikser za juice, toaster, kuhinjska posoda

rostfrei 15 kom., 30 krožnikov (18 francoski porcelan, ostalo

keramika), tri garniture kozarcev, (črno vino, belo vino, konjak),

glasbeni stolp Sony z dvema zvočnikoma, viderekorder Orion, dva TV

sprejemnika Nordmende ekran 42 cm in Goldstar ekran 42 cm, likalna

deska, likalnik na paro, smuči Elan RC, smučarske palice in smučarski

čevlji, sintisajzer namizni šivalni stroj, sesalec Electrolux, pralni

stroj Gorenje WA 512 s sušilcem za perilo, umetna novoletna jelka,

1899 bombažnih prtov z novoletenim motivom, šank, marmornato stojalo

za pršut, telefon Panasonic s tajnico, dve vazi z likom laboda, slike

hčerke, konja, mostu v Benetkah in zadnje večerje (skulpture), krznen

plašč, dve plastični mizi, 7 plastičnih stolov (s terase) in

plafonirke. Toženec vrnitev naštetih stvari zavrača s trditvijo, da

jih sodišče ob ogledu na kraju samem ni našlo. Pritožbeno sodišče pa

najprej poudarja, da sodišče prve stopnje ob ogledu ni bilo dolžno

iskati naštetih predmetov, niti tega ni storilo. Iz zapisnika o

ogledu hiše V. 37a z dne 2.12.2003 je razvidno, da si je sodišče

sicer natančno ogledalo prostore v hiši, v kateri sedaj bivajo drugi

najemniki, pri tem pa je ugotovilo, da se večina stvari, ki so

predmet tožbenega zahtevka, v hiši nahaja, vendar je vse neurejeno in

nepregledno, ker so bile nekatere stvari nepregledno nametane v

škatlah ali po tleh v različnih prostorih. Kljub temu iz zapisnika

izhaja, da je tožeča stranka (poleg opreme kuhinje) kot svoje

prepoznala veliko stvari, ki so predmet zahtevka. Sodišče prve

stopnje je zato dokazno oceno o tem, katere posamezne stvari last

tožnice so ostale v toženčevi hiši in katere ji je dolžan vrniti,

gradilo skladno z določbo 8. člena ZPP in v razlogih sodbe tudi

obrazložilo, v kolikšnem obsegu in zakaj je tožnica dokazala

utemeljenost svojega zahtevka. Pri tem je dokazno oceno oprlo na

izpovedbe zaslišanih strank in prič. Zlasti priči R. F. in S. O., ki

sta tožnico večkrat obiskovala, sta izpovedovala o tem, katere

predmete last tožnice sta videla v hiši. Toženec sam pa se zaslišan

kot stranka glede posameznih predmetov (spornih) ni opredelil,

povedal pa je, da so v hiši ostale stvari last tožnice, pri čemer je

nekatere znosil v klet in jih tam shranil, večje stvari pa so ostale

tam, kjer so bile.

Glede identitete predmetov je tožnica že tožbi priložila obširen

seznam stvari. V zvezi s tem pa pritožba utemeljeno opozarja, da

nekatere stvari sploh niso individualizirane, torej tako določene, da

ne more biti dvoma, za katero stvar gre, nekatere pa sploh niso

številčno opredeljene. Gre za sledeče stvari po seznamu, ki jih

izpostavlja tudi pritožba: 15 skodelic, čajni komplet, kavni komplet,

kasete audio in video, 100 knjig, 10 parov damskih čevljev, smučarske

hlače, 3 krat bunda, osebna garderoba, higienski pripomočki, pijača

po izbiri, kozarci, skodelice za kavo, bižuterija. V tem delu je

zahtevek tožeče stranke za vrnitev predmetov nedoločen (tudi glede

vrnitve knjig) in bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati, da

predmete opredeli tako, da bo njen zahtevek določen in izvršljiv

(108. člen ZPP). Nadalje pa se tožena stranka utemeljeno pritožuje

glede odločitve, da mora toženec izročiti 1300 litrov kurilnega olja.

Toženec je priznal, da je tožnica pustila v hiši približno polovico

cisterne kurilnega olja. O tem pa sodba nima razloga in ne pojasni,

zakaj verjame tožnici. Na drugi strani pa se tudi tožnica utemeljeno

pritožuje, da je sodišče z razlogi, ki so v nasprotju z izpovedbo

priče R.F., zavrnilo njen zahtevek za vrnitev barometra, prstanov ter

jedilnega pribora. Tudi glede teh predmetov pa bi morala tožnica

seveda najprej postaviti tožbeni zahtevek tako, da bi bile stvari

določljive, nato pa dokazati, da je njihova lastnica in da so ostali

v hiši toženca. Neutemeljeno pa se tožnica pritožuje glede kipa

svetnika, saj v njenem zahtevku tako opredeljenega predmeta ni

zaslediti, enako velja glede verižic,ki jih omenja v pritožbi. Za

"tepih v tožničini sobi" pa je sodišče glede na izvedene dokaze

zaključilo, da tožnica ni dokazala njegovega obstoja.

Ob taki situaciji in glede na trditveno in dokazno podlago ter

postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje materialnopravno

pravilno odločilo (37. člen ZTLR) o pretežnem delu zahtevka, le glede

zgoraj naštetih predmetov pa je bilo potrebno pritožbama ugoditi in

sodbo v tem delu razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje

v ponoven postopek (353. člen ZPP in 1. odst. 354. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče

stranke v tistem delu, v katerem zahteva, da ji je toženec dolžan

plačati odškodnino za uporabo in koriščenje lastne opreme in osebnih

stvari v hiši V. 37a za obdobje od 15.9.1999 dalje do izročitve po

ceni 30.000,00 SIT na mesec z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz tožbe

izhaja, da tožnica zahteva odškodnino zato, ker je toženec oddal v

najem hišo drugim osebam, ki uporabljajo vso njeno opremo. V postopku

je bilo dejansko ugotovljeno, da del predmetov, last tožnice,

uporabljajo tretje osebe, torej najemniki, ki jim je toženec oddal v

najem hišo. V pritožbi se tožnica sklicuje na plačilo uporabnine za

pohištvo in druge predmete, ki so ostali v hiši, češ da je imel

toženec od uporabe teh predmetov korist, saj je za njihovo uporabo

dobival najemnino. Podlaga zahtevka naj bi bila torej v neupravičeni

obogatitvi (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), ki naj

bi bila v tem, da se je toženec na račun tožničinega prikrajšanja

okoristil z uporabo njenih premičnin. O tem pa niti v tožbi niti

kasneje v postopku tožnica ni postavila ustreznih trditev in ni

navajala, niti dokazala, da naj bi tožnik dobival dodatno oziroma

višjo najemnino zaradi tega, ker je najemnikom oddajal tudi stvari

last tožnice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o tem delu

tožbenega zahtevka pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo

pritožbama pravdnih strank ter delno razveljavilo sodbo sodišča prve

stopnje, pri čemer naj sodišče v ponovljenem postopku o vrnitvi še

spornih predmetov ponovno odloči glede na napotke v obrazložitvi.

V ostalem pa je bilo potrebno pritožbi zavrniti in v

nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev

o stroških postopka pa je v skladu z določilom 3. odst. 165. člena

ZPP.