Appeal dismissed; court upheld that agricultural work under a cooperation agreement does not constitute a tort against possession.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec že od leta 2001

obdeluje sporno parcelo kot kooperant A. na podlagi sklenjene pogodbe

o medsebojnem sodelovanju in da očitani motilni poseg pomeni zgolj

izvrševanje na podlagi te pogodbe naročenih kmetijskih opravil. Zato

je materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ne

gre za dejanje motenja posesti, ki bi terjalo sodno varstvo,

kakršnega uveljavlja tožnik v tožbi, temveč za dopustno dejanje, ki

preprečuje sodno varstvo iz naslova motenja posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbene

zahtevke, in sicer: da naj se ugotovi, da je toženec motil tožnika v

posredni posesti nepremičnin parc.štev. 1024/1 in neposredni posesti

nepremičnine parc. štev. 1024/2, obe vl.štev. X k.o. Z. s tem, da mu

je dne 25.3.2003 na parceli štev. 21024/2 vozil in parkiral osebna

vozila, obdelovalne stroje in traktorje in vlečna vozila; da naj se

mu naloži, da preneha v roku 8 dni z dejanji motenja posesti; da naj

se mu v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati

v tožnikovo posest in da mu je dolžan nerazdelno povrniti vse stroške

tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa

do plačila.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene

razloge. Poudarja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek in

zmotno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi napačno uporabilo

materialno pravo. Toženec in A. D. namreč nimata v posesti parcele

1024/2 ampak le parcelo 1024/1 k.o. Z. in zato nimata nobenih pravic

obdelovati parcelo 1024/2 in še manj na njej parkirati vozila in

obdelovalne stroje. Sodišče ni v zadostni meri izvedlo dokazov v tem

postopku in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovoljeno in napačno

uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik prvič v pritožbi trdi, da toženec in A. D. nimata v posesti

parcele številka 1024/2. Takšna trditev je namreč v direktnem

nasprotju s trditvijo, ki jo je tožnik navedel v postopku pred

sodiščem prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 16.2.2005,

ko je navedel, da je sporna parcela v neposredni posesti zakupnika in

sicer A. d.o.o., D.. Ker torej toženec v pritožbi prvič zatrjuje, da

toženec pred motitvenim dejanjem ni imel posesti, uveljavlja s tem

nedopustno novoto, katere sodišče druge stopnje ne more upoštevati

pri presoji njegove pritožbe. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP

sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih

brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno

obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji

iz drugega odstavka 286. člena tega zakona. Pritožnik pa niti ne

poskuša pojasniti, zakaj sedaj navaja drugačno, novo dejstvo, ki bi

mu lahko prineslo, če bi se seveda izkazalo za resnično, uspeh v tej

pravdi.

Pritožnik tudi meni, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri

izvedlo dokazov, pri čemer niti ne pojasni, katerih dokazov sodišče

ni izvedlo in zakaj naj bi nezadostna izvedba dokazov pomenila lahko

nepopolno ugotovitev pravno odločilnih okoliščin oziroma katera

pravno odločilna dejstva zato niso bila ugotovoljena. Prav tako na

podlagi pritožbenih navedb ni jasno, zakaj naj bi bilo zaradi

premajhne dokazne aktivnosti sodišča zmotno uporabljeno materialno

pravo. Zato teh pavšalnih trditev pritožbeno sodišče tudi ni moglo

upoštevati (člen 7/1 ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na obseg pritožbenih trditev opravilo le

še uraden procesnopravni in materialnopravni preizkus izpodbijanega

sklepa, pri čemer pa materialnopravno nekoliko drugače opredeljuje

posestni status tožnika, kar pa na pravilnost odločitve sodišča prve

stopnje ne vpliva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec že

od leta 2001 obdeluje sporno parcelo kot kooperant A. na podlagi

sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju in da očitani motilni

poseg pomeni zgolj izvrševanje na podlagi te pogodbe naročenih

kmetijskih opravil. Zato je materialnopravno pravilen zaključek

prvostopnega sodišča, da ne gre za dejanje motenja posesti, ki bi

terjalo sodno varstvo, kakršnega uveljavlja tožnik v tožbi, temveč za

dopustno dejanje, ki preprečuje sodno varstvo iz naslova motenja

posesti. Situacija, kakršno ugotavlja sodišče prve stopnje ustreza

sicer situaciji soposestnega stanja, ko gre torej za več

soposestnikov, pri čemer temelji neposredna posest tožnika kot enega

od dedičev pokojnega denacionalizacijskega upravičenca ne na

dejanskem izvrševanju dejanske oblasti na stvari temveč na

neizpodbojni pravni fikciji, vzpostavljeni z določbo v izpodbijanem

sklepu citiranih 29. člena SPZ in 1. ter 2. odstavka 78. člena Zden,

po katerih v primeru dedovanja denacionaliziranega premoženja

pridobijo dediči ex lege (po sili samega zakona) posest v trenutku

pravnomočnosti odločbe o denacionalizacije (v spornem primeru dne

24.4.2001, primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), torej

ne glede na to, ali jim je denacionalizirana stvar tudi dejansko

izročena v posest. Toženec pa je ob dejanskih ugotovitvah sodišča

prve stopnje očitno detentor v smislu določbe 26. člena SPZ, saj ima

pogodbeno pravico do odplačnega obdelovanja zemljišč za potrebe

naročnika A. d.o.o., pri čemer se mora ravnati po navodilih naročnika

in tako le on realno izvršuje dejansko oblast na spornih parcelah, na

podlagi omenjene pogodbe sklenjene z neposrednim (so)posestnikom A.,

ki je svojo neposredno posest po dejanskih ugotovitvah prvostopnega

sodišča pridobila že v letu 1960. Ker sta A. in toženec opisano

dejansko oblast (prva kot neposredni posestnik drugi pa kot imetnik

oz. detentor, "podaljšana roka" neposrednega posestnika) imela tudi

pred motitvenim dejanjem, pa s spornim posegom tudi ni bila motena

soposest tožnika v smislu določbe 35. člena SPZ, torej samovoljno

spremenjen oziroma oviran dotedanji način izvrševanja posesti

tožnika, kot že rečeno, po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopnega

sodišča vzpostavljena zgolj abstraktno na podlagi navedenih zakonskih

določb.

Noben od pritožbenih razlogov torej ni izkazan. Ker sodišče druge

stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih bistvenih kršitev, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti, je ob povedanem moralo pritožbo

stroškovno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom

ZPP).