Appeal partially allowed correcting interest rates on damages for wrongful detention based on statutory interest rules.

1. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi ter se 1. in 3. točka

izpodbijane sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 13.7.2004

spremeni tako, da mora toženka plačati tožniku od prisojene

odškodnine (5.000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in

6.775.224,00 SIT za premoženjsko škodo) zamudne obresti za čas

od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani

za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 do plačila pa po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v

nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožba proti popravnemu sklepu se zavrne in se potrdi sklep

sodšča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožniku, ki je bil ob neupravičeni aretaciji študent, ni mogoče

odrekati njegove pravice, da po prestani kazni nadaljuje s

prekinjenim študijem in se nato zaposli v izbranem poklicu. Neumesten

je zato pritožbeni očitek, da bi se po prestani kazni lahko zaposlil

kot fizični delavec in s tem zmanjšal svojo škodo zaradi izgubljenega

zaslužka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku

5.000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi neupravičene

obsodbe in odvzema prostosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.1.2004 dalje (1. točka izreka). Prisodilo mu je tudi 6.775.224,00

SIT odškodnine za neizplačane štipendije in izgubo na zaslužku, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje (3. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženki pa naložilo, da mora

tožniku povrniti 36.612,00 SIT stroškov postopka z obrestmi od sodbe

dalje (5. točka izreka). Nato je s popravnim sklepom z dne 13.7.2004

odpravilo očitno pisno pomoto v 1. točki izreka sodbe, tako da

prisojene zamudne obresti pravilno tečejo od 1.1.2002 dalje.

Toženka se je proti 1., 3. in 5. točki izreka sodbe pravočasno

pritožila iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga, naj

pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zniža

prisojeno odškodnino. Meni namreč, da je ta previsoka. Toženka sicer

ne dvomi, da je tožnik zaradi neupravičene obsodbe prestajal hude

duševne bolečine, vendar bi bilo treba pri odmeri odškodnine

upoštevati časovno oddaljenost sodbe in dejstvo, da je kljub

neupravičeni obsodbi kasneje v življenju uspel. Odškodnina je

previsoka tudi glede na dolžino prestane kazni, zlasti ob upoštevanju

odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina

za izgubljeni zaslužek je bila tožniku neutemeljeno prisojena. Tožnik

je sicer izpovedal, da so bile vse njegove prošnje za dodelitev

štipendije po prihodu iz zapora zavrnjene, vendar ni navedel nobenega

konkretnega primera odklonitve. Izpovedal je tudi, da je takrat živel

pri materi in ni niti poskusil najti redne zaposlitve, čeprav bi se

lahko zaposlil kot fizični delavec, vendar je kot študent več

zaslužil z inštrukcijami. Tožnik torej ni dokazal, da zaposlitve ni

mogel dobiti zaradi neupravičene obsodbe. Tudi dohodke je očitno

imel, zato je napačna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bil

zaradi posledic neupravičene obsodbe dve leti prikrajšan na osebnem

dohodku. Tožnik ne more biti upravičen do odškodnine v višini

povprečne plače univ. dipl. inž. strojništva v Republiki Sloveniji.

Povprečne plače v Sloveniji so bile namreč leta 1950 za približno

12,8 % višje od povprečnih plač v Jugoslaviji. Poleg tega tožnik

takrat ni bil v Sloveniji, predvsem pa bi bilo treba odšteti znesek,

ki ga zaslužil z inštrukcijami. Nadalje toženka ugovarja še obrestni

meri prisojenih obresti. Sodišče bi te v skladu z načelnim pravnim

mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne

26.6.2002 za čas pred izdajo sodbe moralo zmanjšati za temeljno

obrestno mero.

Toženka se je pritožila tudi proti popravnemu sklepu. Navaja, da

popravi datuma ne ugovarja, sicer pa se sklicuje na iste razloge kot

v svoji pritožbi proti sodbi.

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih

je odvisna višina odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Pri

odmeri odškodnine je poleg stopnje in trajanja tožnikovih duševnih

bolečin zaradi neupravičene obsodbe in odvzema prostosti pravilno

upoštevalo tudi vse ostale okoliščine primera, ki jih je tožnik

podrobno in prepričljivo opisal v svoji izpovedi. Toženka dejanskim

ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s to škodo niti ne oporeka.

Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja prisojena odškodnina glede

na pomen prizadete dobrine, težo škodnega posega in njegove posledice

pravično zadoščenje za prestano tožnikovo duševno trpljenje. Toženka

s sklicevanjem na časovno oddaljenost obsodbe ne more opravičiti

predlaganega znižanja odškodnine. Tožnik je moral namreč več kot 50

let čakati na svojo rehabilitacijo oziroma moralno in denarno

zadoščenje. To je lahko kvečjemu razlog za višjo odškodnino kot

sicer, takšno pa je tudi splošno sprejeto stališče dosedanje sodne

prakse. Dejstvo, da je tožnik kljub neupravičeni obsodbi pozneje

dokončal prekinjeni študij, se zaposlil in si ustvaril družino, ne

more biti odločilno. Vse to bi tožnik, ki je bil ob aretaciji uspešen

študent, lahko pričakoval po normalnem teku stvari, zaradi

neupravičene obsodbe in njenih posledic pa je te cilje dosegel z

večletnim zamikom in z bistveno večjim trudom kot drugi njegovi

vrstniki. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožniku odvzeta

prostost za skupaj 32 mesecev. Primerjava s povprečno plačo na

zaposlenega v Republiki Sloveniji ob zaključku glavne obravnave (maja

2004: 163.205,00 SIT; Ur. l.RS,št.80/04) pokaže, da prisojena

odškodnina predstavlja protivrednost 30 sedanjih povprečnih plač, kar

pomeni, da je tožnik za vsak odvzema prostosti upravičen do manj kot

povprečne mesečne plače. Takšna odškodnina pa je na sami spodnji meji

odškodnin, ki jih sodišča v Republiki Sloveniji prisojajo v podobnih

primerih (Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba,

Ljubljana 2001, str. od 727 do 732). Potemtakem je sodišče prve

stopnje o tožnikovi nepremoženjski škodi odločilo v predpisanih

okvirih, ki jih določa 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89).

Brez dejanske in pravne podlage so tudi toženkini pritožbeni očitki,

ki se nanašajo na odškodnino za tožnikovo premoženjsko škodo. Razlogi

izpodbijane sodbe o tej škodi so jasni in prepričljivi. Sodišče prve

stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnik kot štipendist in uspešen

študent lahko upravičeno pričakoval, da bo štipendijo prejemal do

konca študija. Ker po aretaciji štipendije ni več dobival, je bil za

ta dohodek neutemeljeno prikrajšan, kar brez dvoma predstavlja pravno

priznano premoženjsko škodo. Njeno višino je sodišče prve stopnje

ugotavljalo z izvedencem finančne stroke, sicer pa toženka odločitvi

o tej vrsti tožnikove škode v pritožbi niti več opredeljeno ne

oporeka.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za

tožnikov izgubljeni zaslužek, ker se je zaradi neupravičene obsodbe

in njenih posledic pozneje zaposlil v svojem poklicu. Iz izpodbijane

sodbe je mogoče povzeti, da bi se tožnik po rednem teku stvari

zaposlil v januarju 1952, zaradi neupravičene obsodbe pa je lahko

nadaljeval s prekinjenim študijem šele po vrnitvi s prestajanja

kazni. Splošno je znano, da je bilo okolje v takratnih časih izrazito

nenaklonjeno takšnim obsojencem, kot je bil tožnik, zato povsem

zadošča njegova prepričljiva izpoved, da po vrnitvi iz zapora kljub

prošnjam ni mogel dobiti štipendije. Toženka v pritožbi določno ne

oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je tožnik zaradi

neupravičene obsodbe in njenih posledic zaposlil v svojem poklicu dve

leti kasneje, kot bi se sicer. Brez dvoma je zato v skladu s 189. čl.

ZOR upravičen do ustreznega denarnega nadomestila za tako izgubljeni

zaslužek. Neumesten je tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni niti

poskusil najti redne zaposlitve in da bi se lahko zaposlil kot

fizični delavec. Tožnik je bil ob neupravičeni aretaciji študent,

zato mu ni mogoče odrekati njegove pravice, da po prestani kazni

nadaljuje s prekinjenim študijem in se nato zaposli v izbranem

poklicu. Dejstvo, da je tožnik v tistem času imel dohodke od

inštrukcij, pa ni bistveno. Ti dohodki namreč niso bili redni,

toženka pa tudi ni dokazala njihove višine, zato ni utemeljen njen

pritožbeni očitek, da bi bilo od prisojene odškodnine treba odšteti

znesek, ki ga je tožnik zaslužil z inštrukcijami. Nenavsezadnje se

tožniku ne bi bilo treba preživljati z inštrukcijami, če ne bi bilo

neupravičene obsodbe, ampak bi lahko delal v svojem poklicu.

Izgubljeni zaslužek v obravnavanem primeru ne predstavlja čiste

premoženjske škode, zato ustaljena sodna praksa takim oškodovancem

kot odškodnino priznava denarno nadomestilo v višini povprečne plače

v ustreznem poklicu, ne pa dejanske plače ali njene protivrednosti,

ki bi jo oškodovanec dobil v času, ko je bil zaradi posledic

neupravičene obsodbe brez zaposlitve. Tako je brez pomena tudi

pritožbeni očitek, da so bile povprečne plače v Sloveniji leta 1950

višje od povprečnih plač v Jugoslaviji in da tožnik takrat ni bil v

Sloveniji. Sicer pa ni mogoče zanesljivo izključiti možnosti, da

tožnik po končanem študiju ne bi ostal v Sloveniji, če ne bi bilo

škodnega dejanja, za katerega odgovarja toženka. Na prvi očitek pa je

tožencu odgovorilo že sodišče prve stopnje s splošno znanim dejstvom,

da so bili tudi življenjski stroški v Sloveniji višji kot drugod v

Jugoslaviji in zato realno ni bilo razlik. Glede na vse navedeno je

tudi odločitev o višini tožnikove premoženjske škode in odškodnini

zanjo pravilna.

Pritožba delno utemeljeno izpodbija le zamudne obresti od prisojene

odškodnine. Ta je bila tako za nepremoženjsko škodo kot za

premoženjsko škodo odmerjena po cenah na dan izdaje sodbe, zato je

treba upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča

RS z dne 26.6.2002, po katerem pripadajo tožniku od 1.1.2002 dalje le

zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za

temeljno obrestno mero. Navedeno načelno pravno mnenje pa ni več

uporabno za čas od 28.6.2003 dalje, ko je začel veljati Zakon o

obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 26/03), ki je ukinil

prejšnji Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in

temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95, 83/01 in 109/01). Od

tedaj dalje tečejo od prisojene odškodnine zamudne obresti po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje je

zato ob pravilni uporabi materialnega prava toženkini pritožbi na

podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l.

RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 69/05) delno ugodilo in izpodbijano

sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da je prisojene zamudne

obresti za čas do 27.6.2003 znižalo za temeljno obrestno mero.

V preostalem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno

pravo, prav tako pa je v celoti in pravilno ugotovilo tudi dejansko

stanje. S čim naj bi kršilo pravila pravdnega postopka, toženka v

pritožbi ni pojasnila, prav tako ni obrazložila svojega

nezadovoljstva z odločitvijo o stroških postopka. Sodišče druge

stopnje se je zato v tem delu omejilo na uradni pritožbeni preizkus,

ki je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma

upoštevnih materialnih ali procesnih kršitev, zato je v preostalem

toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo prve stopnje v

nespremenjenem delu potrdilo.

Delna sprememba obrestnega dela zahtevka ni terjala drugačne

odločitve o stroških postopka, sploh ker gre za stransko terjatev.

Stroškov v zvezi s pritožbo pa toženka ni priglasila, zato je izrek o

pritožbenih stroških odpadel.

Pritožba proti popravnemu sklepu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom zgolj odpravilo očitano

pisno pomoto pri zapisu letnice v datumu, od katerega tečejo

prisojene zamudne obresti od ugotovljene nepremoženjske škode. Pravno

podlago za takšen sklep predstavlja določilo 328. člena ZPP v zvezi s

332. členom istega zakona. Toženka popravi niti ne oporeka, na

pritožbeno trditev o višini obrestne mere pa je sodišče druge stopnje

že odgovorilo.

Ker pritožbeni razlogi v zvezi s popravnim sklepom niso podani, je

sodišče to pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke

365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

Določila zveznega predpisa nekdanje SFRJ (ZOR) so bila uporabljena

pri odločanju na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za

izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti

Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).