Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for unclear rejection of primary claim.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

V primeru uveljavljanja primarnega in podrejenega tožbenega

zahtevka mora biti v izreku sodbe določno opredeljena vsebina

primarnega zahtevka, ki ga sodišče zavrača, sicer je izrek

nerazumljiv.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v

zapuščino znesek 2.181.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

29.3.1999 do vrnitve v zapuščino in je tožena stranka dolžna

dopustiti njegovo vrnitev v zapuščino (1. odstavek izreka sodbe). V

2. odstavku njenega izreka je zavrnilo, kar je tožeča stranka

zahtevala več. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi

stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 25.850,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da spada kupnina iz

izkupička od prodaje delnic v zapuščino in jo je toženka, ki je z njo

razpolagala, dolžna vrniti v zapuščino, saj bi bila sicer

neupravičeno obogatena po 1. odstavku 210. člena takrat veljavnega

Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se je

pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da

višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi v

celoti primarnemu tožbenemu zahtevku z ustrezno stroškovno posledico.

Toženka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in

predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbene zahtevke tožnika zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa,

da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču

v ponovno odločanje.

Tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče ugoditi primarnemu

dajatvenemu zahtevku. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugodilo

primarnemu tožbenemu zahtevku, ker je menilo, da predstavlja predlog

za delitev zapuščine, o čemer lahko odloča samo zapuščinsko sodišče.

Izraža nestrinjanje s tem stališčem in je mnenja, da je dajatveni

zahtevek mogoč in pravilen, saj se je v dokaznem postopku ugotovilo,

da si je denarna sredstva last zapustnice brez kakršnekoli podlage

prisvojila in jih porabila tožena stranka. Razloguje o tem, da pri

denarnih sredstvih lahko samo dajatveni zahtevek pomeni ustrezno

pravno varstvo. Poudarja, da so dediči trije, da poteka spor med

dvema in da tožeča stranka zahteva samo svoj delež od tožene stranke,

ki si je denarna sredstva neutemeljeno prisvojila v celoti. Graja

tudi napačno stroškovno odločitev, saj sodišče prve stopnje ne bi

smelo upoštevati, da so bili postavljeni trije zahtevki in da je tako

uspeh tožeče stranke le do 1/3. Primarni in podrejeni zahtevek se

izključujeta in uspeh enega pomeni neuspeh drugega, zato ju je treba

gledati kot stroškovno celoto. V ponovljenem postopku se je odločalo

le o denarnih sredstvih in ne več o nepremičninah, zato so bili vsi

stroški povzročeni le v zvezi z denarnim delom zahtevka. Ker je z

njim tožeča stranka uspela v celoti, bi se ji morali priznati stroški

ponovljenega sojenja v celoti, stroški prejšnjega postopka pa do 1/2.

Toženka v pritožbi opozarja na sporazum o odpovedi še

neuvedenemu dedovanju med F. K. kot pravno naslednico ter toženko in

tožnikom kot potomcema, ki sta dne 31.7.1996 s svojimi pravicami

smela prosto razpolagati. Navaja, da pokojna F. K. v trenutku

sklepanja izročilne pogodbe z dne 31.7.1996 ni bila lastnica nobenega

vrednostno omembe vrednega premičnega premoženja, zaradi česar

premično premoženje v izročilni pogodbi tudi ni specificirano. Poleg

nepremičnin je bila mati lastnica oziroma imetnica le še lastninskega

certifikata, glede katerega je toženka izrecno izpovedala, da ga je

želel pridobiti brat pravdnih strank F. K., s čemer se ni strinjala.

Opozarja na svojo izpovedbo, ko je povedala, da je notarka strankam

pri sklepanju izročilne pogodbe pojasnila, da bo certifikat označila

kot premičnine. Glede na neobstoj kakšnih drugih vrednejših

premičnin, bi sicer k izročilni pogodbi ne pristopila kot

pogodbenica, ki pridobiva premično premoženje, temveč le kot stranka

sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju glede nepremičnega

premoženja, ki ga je mati s pogodbo namenila bratu pravdnih strank.

Tožnik se neuvedenemu dedovanju v zvezi s premičnim premoženjem tudi

ne bi odpovedal, če mu ne bi bilo prav dobro znano, da se za

premičnim premoženjem skriva lastninski certifikat. V nadaljevanju

postopka pojasnjuje, da je poskrbela za vnovčitev lastninskega

certifikata preko delnic Krke in zakaj ni štela za potrebno, da bi z

materjo sklepala ponoven posel, na podlagi katerega bi se v uradnih

evidencah iz lastninskega certifikata nastale delnice, vknjižile na

njeno ime. Poudarja, da je v nadaljnjem dogovoru z materjo lahko že

na podlagi ustnega dogovora razpolagala s kupnino pridobljeno ob

prodaji delnic Krke, Tovarne zdravil, d.d. Ustni dogovor in pisno

pooblastilo za razpolaganje z denarnimi sredstvi na bančnem računu

matere v svojo korist, je zadostna pravna podlaga za razpolaganje z

denarnimi sredstvi. Ugotavlja, da se je tožnik, ko je pridobil

podatek o višini kupnine premislil in uveljavljal zahtevke zoper njo,

čeprav je, ko je odšel od doma, izjavljal, da noče nič od doma.

Opozarja, da je tožnik uveljavljal primarni tožbeni zahtevek na

plačilo 727.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter podrejeni

zahtevek na ugotovitev, da znesek 2.181.960,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi spada v zapuščino, pri čemer v podrejenem zahtevku

ni opredelil začetka teka zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje bi

moralo kot neutemeljen zavrniti primarni tožbeni zahtevek in nato

odločati o podrejenem zahtevku, glede obresti pa le o obrestih za čas

od postavitve takšnega zahtevka dalje. Za odločanje o podrejenem

tožbenem zahtevku glede na znesek 2.181.960,00 SIT ni bilo pristojno

in bi moralo po pravnomočni zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka

zadevo odstopiti v pristojno odločanje stvarno pristojnemu okrožnemu

sodišču. Zaključuje, da zapuščina predstavlja le premoženje, ki ga

ima zapustnik v trenutku svoje smrti. V trenutku materine smrti

denarna sredstva v višini 2.181.960,00 SIT na njenem bančnem računu,

kot njena denarna sredstva, niso obstajala. Mati je lahko denarna

sredstva toženki podarila in bi smel tožnik uveljavljati le ustrezen

zahtevek iz naslova danega darila. Glede na že pravnomočno razsojeni

del tožnikovega tožbenega zahtevka v delu, ko se je le ta nanašal na

uveljavljanje pravice do nujnega deleža na nepremičninah pa je

razvidno, da je toženka glede na oskrbo, ki jo je materi nudila, tudi

s temi denarnimi sredstvi ne bi prejela nikakršnega darila in ji zato

v zapuščino ni treba nič vračati.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih

pritožbenih razlogov, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je

podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti sodišče druge

stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). V

zavrnilnem delu izreka sodbe ni naveden tožbeni zahtevek, ki ga je

sodišče prve stopnje zavrnilo. Izrek sodbe je nerazumljiv, preizkus

sodbe ni mogoč. Po določbi 3. odstavka 324. člena ZPP izrek sodbe

obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki

se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je

zavrnilo. To pomeni, da mora sodišče vsebino zahtevka (ki mu ugodi

ali ga zavrne) povzeti v izrek sodne odločbe. Določno opredelitev

zahtevka, ki se mu ugodi ali se ga zavrne, narekujejo tudi pravila

pravnomočnosti, saj je le v tem primeru možen preizkus, da se ne

začne pravda o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno

(2. odstavek 319. člena ZPP). Pravnomočen postane le izrek sodbe (1.

odstavek 319. člena ZPP). Na pravnomočno sodbo sta vezani stranki in

sodišče (320. člen ZPP), sodišče pa mora ves čas med postopkom po

uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2.

odstavek 319. člena ZPP). V obravnavanem primeru, glede na to, da je

tožeča stranka uveljavljala primarni in podrejeni tožbeni zahtevek,

bi bila določna opredelitev zahtevka, ki mu sodišče ni ugodilo, v

izreku sodbe, še toliko bolj nujna. Sodišče lahko o podrejenem

zahtevku odloča, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred

njim, ni utemeljen (3. odstavek 182. člena ZPP). Sodišče prve stopnje

je očitno štelo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen (izrecno

tega ni zapisalo) in je delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku,

kar pa iz izreka zavrnilnega dela sodbe: "Kar zahteva tožeča stranka

več se zavrne", ni razvidno. Kot je sodišče druge stopnje že

obrazložilo, postane pravnomočen le izrek sodbe, zato bi moral biti v

primeru, kot je uveljavljan (eventuelna objektivna kumulacija

zahtevkov), v izreku (zaradi vprašanja pravnomočnosti) določno

naveden (primarni) tožbeni zahtevek, in del podrejenega, ki ga je

sodišče zavrnilo.

Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je

na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP narekovala razveljavitev sodbe

v celoti. Dokler primarni tožbeni zahtevek ni zavrnjen, ni podlage za

odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku, 3. odstavek 182. člena

ZPP). Na druge pritožbene trditve sodišče zato ne odgovarja in jih bo

moralo pri ponovnem odločanju kritično upoštevati sodišče prve

stopnje. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na že obrazloženo

niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z določbo 3.

odstavka 182. člena ZPP ponovno odločati o tožbenih zahtevkih in v

izreku sodbe upoštevati določbo 3. odstavka 324. člena ZPP.

Posledično, zaradi odločitve o glavni stvari, je sodišče druge

stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških in bo o njih ter o

pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo

(4. odstavek 165. člena ZPP).