Appeal dismissed: Property seized under AVNOJ Order cannot be returned via ZIKS Art. 145 if criminal confiscation followed.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po Odloku Avnoja z dne 21.11.1945 podržavljeno premoženje ne more

biti predmet vrnitve istega premoženja na pravni podlagi 145. člena

ZIKS, če je bila kasneje razveljavljena kazen zaplembe premoženja

izrečena po 6.2.1945 (datum uveljavitve Odloka).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrnilo predlog

predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja pok. P. M., in

sicer nepremičnin, ki so bile v času zaplembe vpisane v vl. št. 62

k.o. H. in premičnin, popisanih v komisijskem zapisniku Iz 13/45 z

dne 25.10.1945, na pravni podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju

kazenskih sankcij.

Proti sklepu se pritožujejo predlagatelji, uveljavljajo pritožbena

razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe

materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagajo spremembo

sklepa tako, da zahtevku predlagateljev stroškovno ugodi. Navajajo,

da je v približno istem času Okrajno sodišče v Š. na osnovi istega

temelja zahtevku ugodilo, zato se postavi vprašanje o pravni varnosti

v naši državi. Odlok AVNOJ ni imel lastnosti in moči, na podlagi

katerega bi bilo možno nekomu odvzeti lastninsko pravico. Odlok

AVNOJ je postal zakon šele v februarju 1946. Takrat M. niso imeli več

nobenega premoženja, ker jim je bilo s sodbo Vojaškega sodišča

odvzeto. Odločba Okrajne zaplembene komisije 82ZM/225 se ni mogla

vročiti lastniku, marveč skrbniku. To sodišča ne zanima. Sodišče se

je ukvarjalo le z napačnimi vpisi v zemljiški knjigi, prezrlo pa

komisijski zapisnik št. Iz 113/95, dopis načelnika Splošnega oddelka

Gradskemu narodnemu odboru Zagreb z dne 11.10.1945, potrdilo

Predsedstva Vojaškega sodišča v Ljubljani SOD 1504/45 z dne 11.

oktobra 1945, ni vpogledalo zaplembenega spisa. Vse te listine

dokazujejo, da je bilo premoženje P. M. zaplenjeno s kazensko sodbo.

P. M. tudi ni oseba, ki bi spadala med tiste osebe, ki jih našteva 1.

in 2. točka 1. člena odloka AVNOJ, saj je poljskega rodu, nikjer ni

ugotovljeno, da naj bi bil P. M. oseba nemške narodnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sprejema kot popolne in pravilne dejanske

ugotovitve prvega sodišča in na podlagi njih tudi kot pravilen njegov

materialnopravni sklep o tem, da je zahtevek predlagateljev za

vrnitev zaplenjenega premoženja P. M. na pravni podlagi 145. člena

Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), neutemeljen. Na

dejanske ugotovitve prvega sodišča se, da jih ne bi ponavljalo,

pritožbeno sodišče tudi sklicuje, in v zvezi s pritožbenimi navedbami

še dodaja:

Na pritožbeni očitek, da Odlok AVNOJ pred februarjem 1946 ni bil

pravni akt, na podlagi katerega bi bilo mogoče odvzeti nekomu

lastninsko pravico, je na tretji strani odgovorilo že prvo sodišče,

na zmotno naziranje pritožbe pa je že odgovorilo tudi Ustavno sodišče

Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-60/94 z dne 13.4.1995:

"Odlok, ki ga je izdalo Predsedstvo AVNOJ, ki je bilo za to

pooblaščeno, je bil potrjen najprej avgusta 1945 na zasedanju

AVNOJ, ki se je takrat preimenoval v Začasno ljudsko skupščino DFJ,

zatem pa še z odločitvijo izvoljene Ustavodajne skupščine dne

1.12.1945. Navedeni organi, ki so izdajali v okviru pooblastil odloke

in zakone oziroma so jih potrjevali, so opravljali funkcijo tedanjih

organov zakonodajne oblasti. Zato je bil Odlok takrat veljaven

predpis. Po sprejemu Ustave FLRJ, je bil odlok potrjen in spremenjen

z Zakonom in je od tedaj veljal kot ZRPP". Skratka: Zakonodajno

funkcijo v Jugoslaviji je izvrševal AVNOJ in zato je odlok izdal

pristojni organ, potrjen pa je bil z odločitvijo Ustavodajne

skupščine.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa podrobno

navedlo svoje ugotovitve o vpisih v zemljiški knjigi pri vl. št. 62

k.o. H. pod Dn. št. 216/45 in podlaga zanje. Ne glede na te pravilne

ugotovitve je ključnega pomena, da je s klavzulo pravnomočnosti

opremljena Odločba Okrajne zaplembene komisije št. 297 z dne 5.9.1945

(tudi B 3) po svoji pravni naravi ugotovitvena odločba, izdana na

pravni podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21.1.1944.

Gre za zaplembo vsega premoženja P. M., roj. 24.9.1879, nemškemu

državljanu (iz citirane pravnomočne odločbe). V pritožbi ponovljena

trditev predlagateljev, da P. M. ni bil nemški državljan ter da v

zaplembenem postopku ni sodeloval, so zato brez pomena, iz citirane

odločbe pa jasno izhaja, da se nanaša prav na premoženje P. M. in ne

J. M..

Opustitev pregleda zaplembenega spisa Iz 13/45 Okrajnega sodišča v

K. pritožba prvemu sodišču neutemeljeno očita (prim. 3. in 4. stran

razlogov izpodbijanega sklepa), da je bila s sodbo Vojaškega sodišča

Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani SOD 1504/45-14 z dne

23.8.1945 P. M. izrečena tudi kazen zaplembe celotnega premoženja (z

omejitvami), pa je prav tako nesporno in je sklicevanje pritožbe na

potrdilo Predsedstva Vojaškega sodišča v Ljubljani pod isto opr. št.

z dne 11.10.1945 za to odločitev prav tako brez pomena.

Premoženje, odvzeto po 1. ali 2. točki 1. člena Odloka AVNOJ z dne

21.11.1944 o prehodu sovražnega imetja v državno last (Ur. l. DFJ,

št. 2/45), je prešlo v državno last z uveljavitvijo citiranega Odloka

AVNOJ 6.2.1945, ne glede na to, kdaj je bila izdana odločba, ki ima,

kot je že navedeno, le ugotovitveno naravo (Odlok je bil po sprejetju

Ustave FLRJ z Zakonom o potrditvi in spremembah Odloka, Ur. l. FLRJ,

št. 63/46 potrjen in spremenjen, pri čemer je dobil tudi novo ime:

Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in

sekvestraciji premoženja odsotnih oseb). Zato ob izreku kazenske

sodbe P. M. ni bil več lastnik premoženja in zahtevek predlagateljev

na pravni podlagi 145. člena ZIKS ni utemeljen. Po določbi 1.

odstavka 145. člena ZIKS se namreč vrača le premoženje, zaplenjeno na

podlagi kazni zaplembe premoženja, ki je bila kasneje razveljavljena.

Končno je potrebno v zvezi s pritožbenim opozarjenjem na drugačno

sodno prakso povedati, da je novejša sodna praksa v primerjavi z le

delno podobno odločitvijo v zadevi II Ips 148/2001 Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije, argumentirano in zato sprejemljivo drugačna,

drugačna odločitev Okrajnega sodišča v Š. v zadevi "Z" N 28/2004 z

dne 2.112.2004 pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne

1.6.2005, opr. št. II Cp 320/2005, spremenjena z zavrnitvijo predloga

z dne 28.12.1995 za vrnitev zaplenjenih nepremičnin vložka št. 232

k.o. S. (Š., Š.).

Zaradi povedanega je sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje po določbi 2. točke 365. člena

ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

Odločitev o pritožbenih stroških predlagateljev je zajeta v

zavnrilnem izreku sklepa (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek

165.člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).