Appeal dismissed; debtor liable for default interest despite unpaid permanent order due to own inaction.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka vedela za višino in zapadlost svoje obveznosti

in je opazila, da trajni nalog ni bil realiziran in da zato

dogovorjeni obroki ob njihovi zapadlosti niso bili poravnani, svojega

dolga pa kljub temu ni poravnala, je ob zapadlosti vsakega

posameznega obroka kupnine prišla v zamudo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep

o izvršbi tega sodišča opr. št. XY z dne 7.6.2004 v veljavi v točki

1. izreka za zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT za čas od

28.9.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT

za čas od 28.10.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne obresti od

13.100,00 SIT za čas od 28.11.2002 do 24.6.2004, za zakonite zamudne

obresti od 13.100,00 SIT za čas od 28.12.2002 do 24.6.2004, za

zakonite zamudne obresti od 13.100,00 SIT za čas od 28.1.2003 do

24.6.2004, ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku

19.275,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 7.6.2004 do

plačila, ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

pravdne stroške v znesku 51.590,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi za čas od 13.5.2005 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Pravi, da ima

sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preiskusiti, saj nima

razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v

nasprotju. Meni, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po

pogodbi in da sodišče njene izjave v tem delu ni upoštevalo, prav

tako ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo potrdila N. d.d. z dne

3.3.2005, iz katerega je jasno razvidno stanje na njenem računu za

obdobje, za katero je bilo dogovorjeno plačilo preko trajnega naloga

in bi bili zato obroki po trajnem nalogu lahko poravnani. Meni, da

je prav okoliščina, da trajni nalog ni bil realiziran brez krivde

tožene stranke, bistvena za presojo konkretne zadeve. Dolžnost tožeče

stranke je bila, da pošlje trajni nalog na banko v realizacijo. Ker

tožeča stranka trajnega naloga ni poslala v realizacijo in je

prekršila sodelovalno dolžnost, je kot upnik prišla v zamudo, saj je

s svojim ravnanjem preprečila izpolnitev. V posledici upnikove zamude

toženec sploh ni prišel v zamudo, zaradi česar tožeča stranka ni

upravičena do plačila zamudnih obresti. Meni, da je prvostopno

sodišče zato napačno uporabilo materialno pravo, saj se sklicuje le

na določbo 299. člena OZ, spregledalo pa je določila 300. in 301.

člena OZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo

razveljavi in vrne prvostopnemu sodišče v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo pravi, da bi morala tožena

stranka, ko je na izpiskih videla, da dolg ni poravnan, preveriti pri

banki, zakaj ni prišlo do realizacije plačilnega naloga in sama

poravnati dolg, če je bilo to potrebno. V pogodbi med strankama je

bilo jasno določeno, kdaj zapadejo določeni obroki v plačilo.

Dejstvo, da banka obrokov ni trgala, še ne pomeni, da dolžniku dolga

ni potrebno plačati, še manj pa, da je upnik preprečeval dolžnikovo

izpolnitev. Pravi, da noben zakon ne nalaga obveznosti, da mora upnik

dolžnika na plačilo dolga opozarjati. Pritožbenemu sodišču predlaga,

da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži toženi stranki

povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje

odločbe dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in

popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in da je tudi pravilno

uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene

procesne kršitve. Pravilno je zaključilo, da so odločilna dejstva ta,

da je tožena stranka vedela za višino in zapadlost svoje obveznosti,

da je opazila, da trajni nalog ni bil realiziran in da zato

dogovorjeni obroki ob njihovi zapadlosti niso bili poravnani, tožena

stranka pa svojega dolga kljub temu ni poravnala. Neutemeljene so

zato tudi pritožbene navedbe, da se prvostopenjske sodbe ne da

preiskusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti

nejasni in med seboj v nasprotju. V pritožbi očitana bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP

torej ne obstoji.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve

stopnje ni upoštevalo izjave D. Š. z dne 12.2.2005, saj je prav na

podlagi te izjave zaključilo, da je tožena stranka vedela, da njena

obveznost ni poravnana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da

je sodišče prve stopnje vpogledalo tudi v dopis NLB d.d. Ljubljana z

dne 3.3.2005, ki za čas zapadlosti posameznih obrokov kupnine

izkazuje pozitivno stanje na računu toženca, vključno z limitom do

400.000,00 SIT, vendar pa sodišče prve stopnje tega dejstva ni štelo

za odločilnega, saj samo po sebi ne izkazuje upnikove zamude. Sodišče

prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko

svojega dolga ni poravnala kljub temu, da je vedela, da trajnik ni

bil realiziran, ob zapadlosti vsakega posameznega obroka kupnine

prišla v zamudo s plačilom po 1. odst. 299. členu OZ (Obligacijski

zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001). Obveznost dolžnika je, da

poskrbi, da bo upnikova denarna terjatev ob zapadlosti poplačana.

Tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila že s tem, ko je tožeči

stranki dala ustrezne podatke za ustanovitev trajnega naloga, ampak

šele, ko je tožeča stranka denar prejela (1. odstavek 293. člena OZ).

Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o tem, da je odločilno, da je

tožeča stranka kriva za to, da ni prišlo do plačila njene terjatve

oziroma da je s svojim ravnanjem izpolnitev tožene stranke

preprečila.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in ker niso podani razlogi, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP, Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo,

Uradni list RS št. 36/2004), je sodišče druge stopnje pritožbo na

podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča

prve stopnje pa potrdilo.

Na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154.

člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo,

da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča

stranka s pritožbo namreč ni uspela, odgovor tožene stranke na

pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben.