Appeal dismissed; testament invalid due to mistake of fact regarding suicide guilt. Plaintiff failed to prove testator's motive.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Oporoka je neveljavna (tudi tedaj), če je oporočitelj oporoko

napravil, ker je bil v zmoti, med drugim tudi v zmoti o dejstvih, ki

so ga nagnila k takim razpolaganjem. V konkretnem primeru bi morala

tožnica dokazati, da je bil pokojni v zmoti glede okoliščine, ki ga

je nagnila, da je sklenil oporočno razpolagati v korist oporočnega

dediča (toženca). Tožničnine trditve, da oporočitelj oporoke ne bi

napravil (v tem primeru bi bila tožnica zakonita dedinja do 1/2

zapuščine) oziroma bi jo napravil v celoti v njeno korist, če ne bi

(zmotno) mislil, da je tožnica kriva za samomor njenega očeta, brata

oporočitelja, ne more pripeljati do ugoditve tožbenemu zahtevku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev, da je oporoka pokojnega F. L. K., z dne 31.3.1999,

skupaj s tremi aneksi z dne 6.4.1999, 6.4.1999 in 9.4.1999,

neveljavna. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi

stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 373.560,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2004 dalje do plačila, v 15

dneh.

Proti sodbi se tožeča stranka pravočasno pritožuje "iz vseh

pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku

ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje, oboje s stroškovnimi

posledicami. Sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev dejanskega

stanja ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kolikor se v

izpodbijani sodbi navaja, da naj bi oporočitelj hotel z izpodbijano

oporoko predvsem poskrbeti za svojo mater, ne pa izključiti tožeče

stranke iz dedovanja. Po mnenju tožeče stranke je takšna ugotovitev,

glede na izvedene dokaze, očitno napačna, sodišče prve stopnje pa je

s tako ugotovitvijo opustilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza

posebej in vseh dokazov skupaj, s čimer je bistveno kršilo pravila

postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožnica tudi

meni, da je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje očitno nerazumna

in arbitrarna, saj dokazi na katerih temelji takšen zaključek sodišča

prve stopnje tega ne utemeljujejo, še manj pa v povezavi z drugimi v

postopku izvedenimi dokazi. Tako sta na primer oporočni priči skladno

izpovedali, da oporočitelj ob podpisovanju oporoke ni omenjal ničesar

v zvezi s svojimi nagibi za sestavo oporoke. Oporočna priča

B. je sicer izpovedala, da naj bi bila glavna skrb oporočitelja, kaj

bo po njegovi smrti z njegovo mamo, vendar gre le za laično sklepanje

o nagibih oporočitelja s strani osebe, ki slednjega sploh ni dobro

poznala. Tudi vsebina oporoke s katero je oporočitelj res tožencu

poleg naklonitve premoženja določil tudi številne obveznosti in

naloge v zvezi s skrbjo za mater, ne more pomeniti, da je bil njegov

motiv prav v tem, da poskrbi za svojo mater. Upoštevati je namreč

treba, da je bila mati oporočitelja v času naprave oporoke

zdravstveno, materialno in finančno popolnoma sposobna za samostojno

življenje. Če bi bil oporočiteljev namen res zagotoviti preživljanje

svoje matere, potem bi prav njo določil za oporočno dedinjo ali pa

oporoke sploh ne bi naredil, saj bi kot zakonita dedinja podedovala

polovico stanovanja. Sodišče prve stopnje je v celoti zanemarilo

pričanje V. L., ki je jasno izpovedala, da je oporočitelj hotel

razdediniti tožnico ter da je prav z namenom, da tožnica ne bi

podedovala spornega stanovanja, tudi napravil izpodbijano oporoko.

Takšen namen dokazujejo še drugi izvedeni dokazi (pričanje J. D.,

tožničine matere, M. B.). To izhaja tudi iz pričanja J. K., za katero

celo sodišče samo ugotavlja, da tožnici ni naklonjena. Priča je na

zastavljeno vprašanje odgovorila, da je oporočitelj naredil oporoko,

kakršno je, zato, ker je izgubil zaupanje do tožnice, ker naj bi ta

izsiljevala svojega očeta za denar. Pritožba v nadaljevanju opozarja

na nejasne in celo očitne neresnične ostale izjave priče J. K..

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je

menilo, da bi morala tožnica dokazati, da je oporočitelj napravil

tako oporoko, kakršno je, z izključnim namenom razediniti tožnico. Za

uspeh tožnice bi moralo v skladu s 3. odstavkom 60. člena Zakona o

dedovanju (ZD) zadostovati že to, da je zmotna oporočiteljeva

predstava o določenih dejstvih, slednjega nagnila k temu, da je

napravil oporoko z določeno vsebino. Nesporno je, da je oporočitelj

tožnico namenoma izpustil iz oporoke, k čemur ga je nagnilo njegovo

prepričanje, da je kriva za dolgove in posledično za smrt pokojnega

J. K.. Nesporno sodišče ugotavlja, da je bil oporočitelj v tem svojem

prepričanju v očitni zmoti. Gre torej za kavzalno zmoto v smislu 3.

odstavka 60. člena ZD in sodišče prve stopnje bi moralo ob pravilni

uporabi materialnega prava, tožbenemu zahtevku ugoditi. Pritožnica

izpodbija tudi stroškovni del sodne odločitve. Navaja, da mora

sodišče pri odločanju o tem, katere stroške je treba povrniti,

upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo,

prizadevati pa si tudi mora, da se postopek opravi s čim manjšimi

stroški. Če bi vzdržale navedbe sodišča prve stopnje, da so za

odločitev v tej zadevi pomembne zgolj izpovedbe oporočnih prič in

J. K., potem bi moralo sodišče kot nepotrebno zavrniti zaslišanja

vseh ostalih prič. To pomeni, da bi bil narok z dne 11.2.2004

bistveno krajši, narok z dne 21.5.2004 pa bi v celoti odpadel.

Stroški za ta dva naroka torej niso bili potrebni za pravdo. Poleg

tega je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za

pripravo njene prve pripravljalne vloge, čeprav zatrjevanja v njej

niso bila potrebna, niti ni tožena stranka z navedbami v tej vlogi v

ničemer pripomogla h končni rešitvi zadeve. Enako velja za pregled

zapisnika. Pritožnica meni, da bi moralo sodišče toženi stranki

priznati za 1120 točk manj stroškov, z ustreznim zmanjšanjem DDV.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je oporoko pokojnega F. L. K. izpodbijala, ker naj le

ta ne bi bil oporočno sposoben, bil pa naj bi tudi v zmoti glede

nagiba, ki ga je vodil k sestavi oporoke. Sodišče prve stopnje je

tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključka sodišča prve stopnje, da je

pokojni bil opročno sposoben, pritožba ne izpodbija, zato ta ni

predmet pritožbenega preizkusa.

Vse pritožbene navedbe se nanašajo na zaključek sodišča prve stopnje,

da oporočitelj tudi ni bil v zmoti glede nagiba, ki ga je vodil k

temu, da je svoje premoženje z oporoko naklonil tožencu. Pritožbeno

sodišče v zvezi s tem, že pri preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti,

glede pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena

ZPP) ugotavlja, da je tožba v tem delu nesklepčna. Oporoka je

neveljavna (tudi tedaj) če je oporočitelj oporoko napravil, ker je

bil v zmoti, med drugim tudi v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k

takim razpolaganjem (1. in 3. odstavek 60. člena ZD). V konkretnem

primeru bi morala tožeča stranka dokazati, da je bil pokojni v zmoti

glede okoliščine, ki ga je nagnila, da je sklenil oporočno

razpolagati v korist oporočnega dediča V. T. (toženca). Okoliščine bi

se morale nanašati na oporočnega dediča. Ker je tožencu poleg tega,

da mu je zapustil svoje premoženje, naložil tudi precej skrbi za

svojo mater (kot ugotavlja tudi sama pritožba), bi bila to lahko na

primer zmota o okoliščini, da bi bil toženec naloženo mu obveznost

zmožen izpolniti. Možna je primerjava z zmoto v nagibu pri neodplačni

pogodbi (62. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih).

Upošteva se zmota pri darilni pogodbi, če se je darovalec zmotil

glede okoliščine, ki ga je nagnila, da je sklenil drugega obdarovati.

Tako na primer bi darovalec napačno menil, da obdarjenec zna voziti

avtomobil, zato mu avtomobil podari; če bi vedel za okoliščino, da

avtomobila ne zna voziti, mu vozila ne bi podaril. Stranka torej ne

sme biti v zmoti glede vzroka, ki jo je pripravil do tega, da se je

odločila nuditi drugi stranki neodplačno korist. Da bi bil

oporočitelj F. L. K. v zmoti v motivu, ki ga je vodil k temu, da je

oporočno razpolagal v korist V. T., pa tožba niti ne zatrjuje.

Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so

navedena v tožbi (prim. 3. točko 1. odstavka 318. člena ZPP). Ker je

bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je bilo torej materialno pravo

pravilno uporabljeno.

Tožničina trditvena podlaga je, da oporočitelj oporoke ne bi napravil

(v tem primeru bi bila tožnica zakonita dedinja do 1/2 zapuščine)

oziroma bi jo napravil v celoti v njeno korist, če ne bi (zmotno)

mislil, da je tožnica kriva za samomor njenega očeta J. K., brata

oporočitelja. Takšna trditvena podlaga kot povedano, ne more

pripeljati k ugoditvi tožbenemu zahtevku. Podrejeno pritožbeno

sodišče dodaja, da sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je

napravilo na podlagi obširnega dokaznega postopka, da je bil nagib

oporočitelja, ki ga je vodil k sestavi oporoke, skrb za ostarelo

mater, saj se je (glede na bolezen) zavedal, da bo umrl pred njo.

Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič in listinske dokaze (predvsem

vsebino oporoke) celovito, življenjsko sprejemljivo in logično

ocenilo in dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V

navedenem obsegu so bile ocenjene tudi izpovedbe prič V. L., J. D.,

M. P. K., M. B., v spornem obsegu J. K., ki naj bi po trditvah

pritožbe potrjevali, da je oporočitelj hotel "razdediniti" tožnico

ter da je prav z namenom, da tožnica ne bi podedovala spornega

stanovanja, tudi napravil izpodbijano oporoko. Navedene izpovedbe so

bile kritično ocenjene v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, pri

čemer je bilo kljub takim izpovedbam ugotovljeno, da je bila prav

skrb oporočitelja, kako poskrbeti za ostarelo mater, glavni nagib za

oporočno razpolaganje v korist toženca. Ocena je bila torej v skladu

s formalnimi okviri proste dokazne ocene (določba 8. člena ZPP), pa

tudi vsebinsko je popolnoma prepričljiva. Tudi navedba, da kolikor je

oporočitej res želel poskrbeti za svojo mater, ne bi napravil

oporoke, saj bi v tem primeru podedovala 1/2 stanovanja oziroma bi

naredil oporoko v njeno korist v smislu, da bi ji zapustil v last

stanovanje, ni prepričljiva in dokazne ocene sodišča prve stopnje

nikakor ne more omajati. Oporočitelj je bil ob svoji smrti v 56.

letu, torej je bila njegova mati nedvomno starejša oseba, za katero

je življenjsko logično pričakovati, da bo v doglednem času

potrebovala ustrezno nego, pomoč in oskrbo. Gola lastnina pa tega ne

prinese. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega

zahtevka je torej glede na vse povedano, pravilna in zakonita.

Pravilna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Stroški

glavnih obravnav z dne 11.2.2004 in 21.5.2004 so bili potrebni

pravdni stroški. Sodišče je razpisalo narok in na naroku zaslišalo

priče, ki sta jih predlagali pravdni stranki. Ni mogoče reči, da gre

v zvezi z razpisom teh narokov, za stroške, ki za pravdo niso bili

potrebni. Trditev, da gre za stroške, ki so posledica protipravnega

ravnanja sodišča, je nesprejemljiva in v zvezi z odločitvijo o tem,

kaj so pravdni stroški, ali so potrebni za pravdo in kdo jih po

načelu uspeha nosi, pravno neupoštevna. Glede na vsebino prve

pripravljalne vloge tožene stranke (list. št. 37) tudi pritožbeno

sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da gre pri priznanju

stroškov za to vlogo za pravdo potrebne stroške, saj so v njej

pravnorelevantna dejstva. Tožena stranka je upravičena tudi do

stroškov za pregled zapisnika z dne 24.3.2004, saj je šlo pri tem

zapisniku za prepis v diktafon narekovanega zapisnika glavne

obravnave izven sodišča, ki se je naknadno prepisal in bil poslan

pravdnima strankama. Pravdni stranki sta imeli vso pravico pregledati

tako prepisani zapisnik in je sodišče prve stopnje toženi stranki iz

tega naslova utemeljeno priznalo 50 točk.

Glede na vse povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo ni uspela, po načelu uspeha v pravdi, tožeča stranka

sama nosi svoje stroške pritožbe. Odločitev o tem je vsebovana v

odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.