Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 2315/2005 ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.2315.2005 AI generated

Appeal allowed: Partial judgment can be supplemented if requested timely; first instance court erred by missing deadline.

Case Number VSL sklep II Cp 2315/2005
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appeal court set aside the first instance court's ruling and rejected the request for a supplementary judgment. The opposing party argued the request for supplementation was untimely, while the appellants claimed the lower court failed to apply procedural deadlines correctly. The court ruled that a partial judgment is legally equivalent to a final judgment for procedural purposes and can be supplemented if requested within 15 days, but the request here was filed too late, making the first instance court's failure to reject it a significant procedural error.

Legislator headnote

AI generated

314. ust. 1 in 325. ust. 1 ZPP; 37. člen ZNP: A partial judgment is treated as a final judgment for procedural purposes and may be supplemented by a supplementary judgment upon timely request, but failure to reject a late request constitutes a significant procedural violation warranting the setting aside of the decision.

Keywords

AI generated
partial judgment supplementary judgment procedural deadline significant procedural violation civil procedure law request for supplementation setting aside decision

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se

razveljavi, predlog za izdajo dopolnilnega sklepa pa zavrže.

Nasprotna udeleženka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tudi delno sodbo je mogoče dopolniti z dopolnilno sodbo, če stranka

to pravočasno predlaga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dopolnilnim sklepom naložilo

nasprotni udeleženki, da mora v 15 dneh od popolne zahteve

predlagateljev plačati pravnim naslednikom upravičenca J. P. obresti

v skladu s 5. odstavkom 3. člena ZIOOZP od nominalnega zneska

69.753.795,00 SIT, ki tečejo od pravnomočnosti odločbe o

razveljavitvi kazni zaplembe premoženja do dneva pravnomočnosti

delnega sklepa z dne 8.12.1999.

Nasprotna udeleženka se je proti navedenemu sklepu pravočasno

pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče

sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa,

naj izpodbijani sklep spremeni in predlog za izdajo dopolnilnega

sklepa zavrže. Vztraja, da je bil predlog prepozno vložen.

Predlagatelji bi morali dopolnitev delnega sklepa predlagati v 15

dneh od njegovega prejema. Sicer pa je sodišče prve stopnje v delnem

sklepu odločilo o zamudnih obrestih. Ker se predlagatelji proti

delnemu sklepu niso pritožili, za izdajo dopolnilnega sklepa ni bilo

pogojev. Poudarja, da se šteje delna sodba, enako pa velja tudi za

delni sklep, glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno sodbo.

Sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa tega ni

upoštevalo. Sicer pa je tudi izrek sklepa neizvršljiv. Obdobje, za

katerega je sodišče nasprotni udeleženki naložilo plačilo zamudnih

obresti, ni določeno, saj nista navedena datum pravnomočnosti odločbe

o razveljavitvi kazni niti datum pravnomočnosti delnega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep se opira na napačno razlago pravil o delni in

dopolnilni sodbi iz 314. člena in 325. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04), ki se po 37.

členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86 in

2o/88 ter Ur.l. RS, št. 87/02 in 131/03) smiselno uporabljajo tudi v

nepravdnem postopku. Zmotno je namreč stališče, da delne sodbe ni

mogoče dopolniti z dopolnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je pri tem

spregledalo, da je delna sodba po 1. odstavku 314. člena ZPP v bistvu

končna sodba o delu zahtevka ali o nekaterih izmed več zahtevkov, ki

so zreli za takšno odločbo. Prav zato se po 4. odstavku 314. člena

ZPP delna sodba glede pravnih sredstev in izvršbe šteje za samostojno

sodbo. Z dopolnilno sodbo pa sodišče v skladu s 1. odstavkom 325.

člena ZPP dopolni izdano sodbo takrat, ko se naknadno izkaže, da

nehote ni odločilo o vseh zahtevkih ali o delu zahtevka, o katerem je

sicer nameravalo odločiti. Na ta način torej lahko dopolni tudi

sodbo, s katero je odločalo o posameznih zahtevkih ali o delu

zahtevka in ne le sodbe, s katero je nameravalo rešiti predmet spora

v celoti.

Delno sodbo je v skladu s 1. odstavkom 325. člena ZPP mogoče izdati

le na predlog stranke, ki ga mora ta podati v 15 dneh od prejema

sodbe. Kot je razvidno iz spisa, so predlagatelji dopolnitev delnega

sklepa z dne 8.12.1999 prvič predlagali šele v vlogi z dne 6.3.2003

(red. št. 130), pritožbe proti delnemu sklepu pa niso vložili in je

ta postal pravnomočen dne 28.11.2001. Očitno je torej, da je bil

predlog za dopolnitev delnega sklepa prepozen, zato bi ga moralo v

skladu z 2. odstavkom 325. člena ZPP brez naroka zavreči že sodišče

prve stopnje. Ker ni tako ravnalo, je zagrešilo relativno bistveno

kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37.

členom ZNP, dopolnilni sklep, s katerim je o sicer prepoznem predlogu

vsebinsko odločilo in mu ugodilo, pa je zato nepravilen in nezakonit.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi nasprotne

udeleženke ugodilo. Nasprotna udeleženka je v zvezi z opisano

kršitvijo resda uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava, vendar gre smiselno za uveljavljanje postopkovne

kršitve. Ker je ta odpravljiva, je pritožbeno sodišče na podlagi 3.

točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP izpodbijani sklep

razveljavilo in predlog za izdajo dopolnilnega sklepa zavrglo. Na

ostale pritožbene očitke zato ni treba odgovarjati.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 104. člena

ZNP, po katerem stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo

plačilo odškodnine. Čeprav je nasprotna udeleženka s svojo pritožbo

uspela, mora zato sama kriti svoje stroške za pritožbo.