Appeal dismissed; temporary order upheld where debtor's prior mortgage creation shows intent to hinder creditor collection.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v

pritožbi neprerekana ugotovitev o sklenitvi kreditne pogodbe, ki je

bila zavarovana s hipoteko, v času, ko je toženec že imel dolg do

tožeče stranke, kaže na namen tožene stranke onemogočiti ali otežiti

izterjavo vtoževane terjatve. Upoštevajoč datum vknjižbe sporazuma v

notarskem zapisu (22.2.2000), ne gre za zatečeno stanje iz časa,

preden je toženec povzročil škodo svojim upnikom.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene

stranke z dne 4.6.2004 proti sklepu Okrožnega sodišča v Kranju z dne,

opr.št. in odločilo, da začasna odredba ostane v veljavi, tožena

stranka pa sama krije stroške ugovora proti začasni odredbi.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena

stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je uveljavljana terjatev

zastarala. Tožeča stranka bi morala v skladu z 2. odstavkom 270.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) verjetno izkazati tudi

nevarnost, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega

drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena. Tega tožeča stranka zagotovo ni

storila. Sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je upnik nepremičnino

obremenil in kdo ima na njej zastavno pravico. Na podlagi tega, da je

na nepremičnini hipoteka, je zaključilo, da je podan subjektivni

element za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morata biti

kumulativno izpolnjeni predpostavki iz 1. odstavka 270. člena ZIZ ter

ena izmed predpostavk iz 2. do 4. odstavka 270. člena ZIZ. V zvezi z

verjetnim obstojem terjatve tožena stranka meni, da je terjatev

tožeče stranke zastarana. V postopku zavarovanja na podlagi predloga

za izdajo začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda

verjetnosti. V tej fazi postopka je po oceni pritožbenega sodišča več

argumentov za sklep, da pravica tožeče stranke zahtevati izpolnitev

obveznosti ni prenehala. Neposlovna odškodninska terjatev za

povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za

škodo in za tistega, ki jo je povzročl (1. odstavek 352. člena

Obligacijskega zakonika, OZ), v vsakem primeru pa terjatev zastara v

petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 351. člena OZ).

Tožeča stranka je tožbo vložila 23.4.2004, Okrožno sodišče v Kranju

pa je stečajni postopek začelo s sklepom z dne, opr.št. St. Verjetno

je, da je tožeča stranka šele med stečajnim postopkom pridobila

podatke, ki kažejo na obstoj odškodninske odgovornosti tožene

stranke. Ker naj bi škoda, kot izhaja iz tožbene naracije, pričela

nastajati v poslovnem letu 1999, ne more biti zamujen niti objektivi

rok iz 2. odstavka 352. člena OZ.

Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja

oziroma drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ) ter da bo

dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek

270. člena ZIZ). V zvezi s predpostavko iz 2. odstavka 270. člena ZIZ

se je v sodni praksi izoblikovalo ustaljeno stališče, da zgolj

verjeto izkazana objektivna nevarnost, da bo dolžnik onemogočil ali

precej otežil izterjavo, ni dovolj za izdajo začasne odredbe, enako

sama po sebi ne zadošča višina vtoževane terjatve. Podano mora biti

dolžnikovo subjektivno delovanje. Odločitev sodišča prve stopnje o

utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe oziroma

neutemeljenosti ugovora, kar zadeva predpostavko iz 2. odstavka 270.

člena ZIZ, temelji na naslednjih pravnorelevantnih okoliščinah:

- tožeča stranka je 23.4.2004 vložila tožbo zaradi plačila odškodnine

44.371.518,78 SIT, ker naj bi tožena stranka s protipravnim ravnanjem

in opustitvami povzročil, da je stečajnim upikom nastala škoda, enaka

višini vtoževanega zneska;

- iz lastne pisne izjave tožene stranke z dne 23.1.2004 izhaja, da

skupna višina njegovih dolgov presega vrednost njegovega premoženja;

- toženec je solastnik do 1/2 nepremičnine parc.št. 76/1 vl.št. 716

k.o. D., ki je obremenjena s hipoteko;

- toženec je v času, ko je že imel dolg do tožeče stranke

(21.2.2000), vzel hipotekarni kredit pri Avstrijski banki.

Iz zemljiškoknjižnih podaktov dejansko izhaja, da je dolžnikova

nepremičnina parc.št. 76/1 vl.št. 716 k.o. D. obremenjena s hipoteko,

ki je posledica razpolaganja samega dolžnika (hipoteka v korist Zveze

bank, registrirane zadruge z omejenim jamstvom v Avstriji v višini

37.000 EUR). Pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje sporne

stvarne pravice na tuji stvari ni natančno individualiziralo, ne

drži, saj je to storilo s sklicevanjem na zemljiškoknjižni izpisek z

dne 21.5.2003 (priloga A 2) in izrecno ugotovitvijo v sklepu z dne

26.4.2004, kdaj je bil sklenjen sporazum v notarskem zapisu

(21.2.2000). Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve

stopnje, da v pritožbi neprerekana ugotovitev o sklenitvi kreditne

pogodbe, ki je bila zavarovana s hipoteko, v času, ko je toženec že

imel dolg do tožeče stranke, kaže na namen tožene stranke onemogočiti

ali otežiti izterjavo vtoževane terjatve. Upoštevajoč datum vknjižbe

sporazuma v notarskem zapisu (22.2.2000), ne gre za zatečeno stanje

iz časa, preden je toženec povzročil škodo svojim upnikom. Iz

tožbenega gradiva namreč izhaja, da toženčevo protipravno ravnanje

oziroma opustitve segajo že v leto 1999, saj ni izvedel predpisanih

ukrepov po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje,

nevarnost iz 2. odstavka 270. člena ZIZ pa je interpretiralo v skladu

z ustaljenim pojmovanjem sodne prakse, je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.

točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).