Appeal allowed; first-instance court dismissed claim due to lack of reasoning on patient non-cooperation causing damage.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnikovo nesodelovanje

pripomoglo k nastanku škode, sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih. Tožnik je namreč zatrjeval, da ga pred operacijo zdravnica

ni pregledala, ampak ga je pred anastezijo spraševala, kakšno

operacijo bo imel in kakšno anastezijo naj mu da. Sodišče naj tudi

upošteva, da gre za pogodbeno razmerje med zdravstveno ustanovo in

pacientom, ki med drugim obsega tudi predhodno obveščenost pacienta o

možnih metodah zdravljenja, posledicah in učinkih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki

je od toženih strank zahtevala solidarno plačilo odškodnine s

pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov. Tožeča stranka vztraja, da je šlo za zdravniško napako in

zato je podan temelj odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni

pravilno ocenilo izvedenih dokazov, zlasti pa ne komisije za

izvedeniška mnenja medicinske fakultete, izvedenke dr. M. Š. z

dopolnitvijo in ni ločilo, kaj je medicinski zaplet in kaj zdravniška

napaka. Sodišče je menilo, da pri vsaki intervenciji nosijo rizike

posledic intervencije. Sodišče ni pri odločbi upoštevalo standarda

profesionalne skrbnosti v zdravniškem poklicu in ni upoštevalo

izpovedb sicer dobre strokovnjakinje dr. B. J., ki je premogla toliko

osebnega in strokovnega poguma, da je povozila mnenje dr. V. in

njegovo teorijo o toksičnem izobarnem delovanju hipobaričnega

analgetika le v eni smeri, saj je tožnik prizadet po posegu na levi

strani. Sodišče je prezrlo ugotovitev izvedencev, da tožnikov sporni

del hrbtenjače, tako imenovani "konjski rep" (caude equine) leži v

višini zgornje tretjine telesa prvega ledvenega vretenca, kar ni

nobena posebnost in na kar bi morali pri kirurškem posegu računati.

Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik kot pacient ni sodeloval v

postopku, ko je prejemal spinalno anastezijo ter je zato zaradi

nesodelovanja prišlo do zapleta. Iz zapisnikov o protokolu o dejanju

anastezije, kot tudi izpričevanje prestojnice dr. E., ne izhaja, da

bi tožnik nesodeloval. To tudi ni življenjsko, saj pacient išče

zdravniško pomoč, naredi vse, da bi se njegovo stanje izboljšalo.

Upoštevaje tožnikovo izpovedbo ni mogoče govoriti o tožnikovem

nesodelovanju. Po stališču izvedenke dr. Š. je edini možni vzrok za

poškodbo v tem, da je prišlo do dotika igle in do poškodovanega

živčevja v opisani smeri. Iz izvedenkine izpovedbe tudi izhaja, da v

skladu z medicinsko doktrino in pri dajanju spinalne anastezije ne

sme priti do dotika caude equine in čeprav je izvedenka menila, da

naj ne bi šlo za strokovno napako, saj je anastezistka izvajala

spinalno anastezijo v prepričanju, da jo izvaja v predelu, kjer je

potrebno, gre za zmotno oceno pravilnega dajanja anastezije. Ne gre

torej za zaplet, ampak za napako, ki jo je treba oceniti po ravnanju

medicinske doktrine. Izvedenka je tudi povedala, da se spinalna

anastezija aplicira le na mesto med F3 in L4, ne pa na mesto, kamor

je anastetik aplicirala anasteziologinja, kar je pozvročilo okvaro.

Sodišče torej ni pravilno ocenilo ravnanja anasteziologinje, ki je v

nasprotju z doktrino aplicirala tožniku spinalno anastezijo. Sodba

nima odločilnih dejstev razlogov o pravnoodločilnih dejstvih. Zmotno

je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede pravil stroke in

deplaciranje zaključek sodbe, da pravila stroke ne nalagajo

preverjanja anatomskih sprememb hrbtenice pred izvajanjem spinalne

anastezije.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih

dejstvih. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je

menilo, da tožena stranka ni odgovorna, saj je dr. V. B. pravilno

opravila spinalno anastezijo po pravilih stroke, vendar je zaradi

anatomske spremembe tožnikove hrbtenice, to je večje usločenosti v

ledvenem delu in zaradi nesodelovanja tožnika prišlo do nepravilne

ocene mesta med vretenci, kar je povzročilo tožnikove težave oziroma

tožnikovo škodo. Zato je sodišče po temelju tožbeni zahtevek

zavrnilo. Pri tem je sodišče prve stopnje obrazložilo (o tem sodba

ima razloge), zakaj meni, da je bila anastezija opravljena po

pravilih stroke; pač pa ni obrazložilo, kako bi moral sodelovati

tožnik in zakaj je zaradi njegovega nesodelovanja prišlo do napake

pri izvajanju spinalne anastezije. O zatrjevani tožnikovi krivdi za

nastalo škodo, sodba torej nima razlogov, kar je narekovalo

razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno

sojenje (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 354. členom

ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje ugotovi, kaj

pomeni po pravilih stroke "sodelovanje tožnika". Če bo sodišče prve

stopnje ugotovilo, da je to normalni del posega, naj ugotovi, kako je

bil tožnik na to pripravljen. V spisu se na list. št. 223 omenja, da

bi po pravilih stroke moral biti dan pred operacijo opravljen pogovor

s tožnikom, kar ni bilo opravljeno. Tožnik zaslišan kot stranka je

povedal, da ga je anastezistka spraševala o tem, za kakšen poseg gre

in kakšno anastezijo naj mu da. Pritožbeno sodišče opozarja, da po

določbi 4. alineje 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni

list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih

metodah zdravljenja, posledicah in učinkih. Seveda ima opustitev te

pojasnilne dolžnosti podlago oziroma posledico le, če bi pojasnilo

škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje. Bolnik in

zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je

zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev odgovorna, razen če

dokaže, da je ravnala tako kot je bilo treba (190. člen ZOR). V

konkretnem primeru bi to pomenilo, da mora tožena stranka dokazati,

če je bolnikovo sodelovanje normalni del posega, da je tožnika na to

ustrezno pripravila, mu pojasnila posledice, če "ne bi sodeloval",

nato pa bi tožnik moral imeti možnost, da se odloči, ali pristane pod

temi pogoji na poseg, ali obstaja drugačna možnost posega. Tožnik

zatrjuje, da je storil vse, kar so mu rekli in da torej ni kriv, da

je do škode prišlo. Tudi za odškodnine zaradi kršitve pogodb veljajo

namreč določila o povračilu škode (269. člen ZOR), uporaba na podlagi

1060. člena OZ, saj gre za zatrjevano sokrivdo tožnika.

Pritožba tudi graja sodbo v delu, ko sodba ugotavlja, da je tožnikova

anatomska posebnost "zakrivila, da je prišlo do napačne aplikacije

anastezije. Tožeča stranka namreč trdi, da bi tudi ob tožnikovi

anatomski posebnosti moralo priti do pravilne izvedbe anastezije. Pri

tem mora drugotožena stranka dokazati, kako se opravi anastezija v

primerih, ko gre za usločene hrbtenice, saj bi bilo verjetno veliko

takih primerov, če bi ob vsaki anatomski nepravilnosti prišlo do

dotika živčne korenine. Sodba namreč nima razlogov o tem, kako je

pravilen potek tovrstne anastezije pri bolnikih, ki imajo takšno

hrbtenico in tudi nima razlogov o tem, kdaj je sploh primerno dajati

takšno anastezijo, ne da bi se anastezist pred tem posvetoval s

pacientom o morebitnih težavah s hrbtenico oziroma odredil ustrezne

preiskave pred operativnim posegom. Tožeča stranka namreč drugotoženi

stranki očita vrsto opustitev, s tem da mora sodišče prve stopnje

preveriti dolžnost drugotožene stranke glede na ustaljena pravila

stroke, o čemer je sodišče že izvedlo obširen dokazni postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena

ZPP.