Appeal allowed; denationalization compensation reduced and procedural costs allocated by equal shares among opponents.

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka spremeni

tako, da se določena odškodnina zniža za 26.671,54 EUR, v izpodbijani

5. točki izreka pa tako, da se stroški, ki jih je nasprotna

udeleženka dolžna povrniti predlagateljici, odmerijo v višini

523.530,00 SIT.

Stroške sestave odgovora na pritožbo nosi predlagateljica

sama.

[JEDRO]

Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju povrniti stroške

denacionalizacijskega postopka po določbi 104. čl. ZNP. Če je

udeležencev več, pa ti niso solidarno odgovorni za izpolnitev glavne

obveznosti, sosporniki stroške krijejo po enakih delih, razen, če gre

za precejšnjo razliko pri njihovem deležu na spornem predmetu, kajti

tedaj stroške nosijo po deležu udeležbe na glavni sporni stvari

(smiselna uporaba določb 161. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se upravičenki do

denacionalizacije pok. F. Z. za podržavljene nepremičnine parc.št.

327, 328, 1492, 3499 in 3500, vse k.o. B., določi odškodnina v obliki

obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 121.611,15 EUR

po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje odločbe, ki se

izplačajo na zahtevo skrbnice za poseben primer - predlagateljice.

Nadalje je sodišče vzelo na znanje umik predloga zoper Ž. M. d.o.o.

in Sklad kmetijskih zemljišč Republike Slovenije in nepravdni

postopek glede njiju ustavilo, odločilo pa še, da je Slovenska

odškodninska družba d.d. dolžna predlagateljici povrniti stroške

postopka v višini 2.420.088,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje sklepa do plačila v roku 15 dni, zahtevo za povrnitev stroškov

nasprotne udeleženke Ž. M. d.o.o. pa je sodišče zavrnilo.

Zoper 1. in 5. točko izreka sklepa (glede višine odškodnine in

odmerjenih stroškov predlagateljice v breme pritožnice) se je

nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba, d.d. pritožila.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in

zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnica meni, da je

sodišče prve stopnje brez pravne podlage k odškodnini za

nacionalizirano premoženje, izračunani na podlagi cenitve D. Č.,

prištelo še razliko med ocenjeno vrednostjo nepremičnine v letu 1955

in kupnino, dogovorjeno v pogodbi, sklenjeno dne 4.7.1955, in sicer

gre za razliko v višini 28.046,00 USD. Glede stroškovne odločitve se

pritožnica ne strinja s tem, da ji je sodišče v plačilo naložilo tudi

tiste stroške, ki so nastali v postopku v času, ko pritožnica sploh

še ni bila stranka postopka. Poudarja, da je predlagateljica sama

kriva za nastanek stroškov proti stranki, zoper katero zahtevek ni

bil utemeljen, ker si predlagateljica ni rezervirala sredstev za

denacionalizacijo po določbah ZLPP.

Na pritožbo je predlagateljica odgovorila in predlaga zavrnitev

pritožbe. Ponavlja podlago odškodninskega zahtevka za razliko med

ocenjeno vrednostjo nepremičnin in dogovorjeno in izplačano kupnino

ter meni, da pritožbene navedbe predstavljajo prepovedane novote.

Glede stroškovne odločitve predlagateljica meni, da je slednja

pravilna, saj so bili vsi priznani stroški potrebni, zaradi

pritožnice pa ni sicer dolgotrajni postopek nič hitreje stekel.

Predlagateljica priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožnica je na odgovor na pritožbo podala svoje stališče, in sicer

zlasti glede tega, da v pritožbi ni navajanega ničesar novega, saj je

višini zahtevka pritožnica nasprotovala že v vlogi 8.12.2003 in

nikoli ni pripoznala višine zahtevka, kot to netočno trdi

predlagateljica v odgovoru na pritožbo. V pritožbi sporni znesek

odškodnine ne more biti priznan zato, ker nikoli ni bil

nacionaliziran, predstavlja le enega od dokazov, da je bila prodajna

pogodba sklenjena na način, opredeljen v 5. čl. ZDen. Glede stroškov

pa se pritožnica sklicuje na novejšo prakso pritožbenega sodišča, da

vsaka stranka trpi svoje stroške postopka po določbi 35. in 36. čl.

ZNP.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po določbi 42. čl. Zakona o denacionalizaciji

(ZDen, Ur.l. RS št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami) sklenilo, da

se (ker vrnitev podržavljenega premoženja v last in posest ali z

vzpostavitvijo lastninske pravice/deleža ni mogoča) na zahtevo

upravičenca denacionalizacija izvede z določitvijo odškodnine v

obliki obveznic Republike Slovenije. Višina odškodnine se določi po

stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove

sedanje vrednosti (44. čl. Zden). Sodišče je pri tem uporabilo

cenitev, ki jo je napravil sodni cenilec D. Č., in ki je ugotovil

vrednost podržavljenega premoženja po omenjenih kriterijih na

345.645,64 DEM, in ki ji nobena od strank postopka ni nasprotovala.

Ker kupnina, ki jo je upravičenka prejela po pogodbi, za katero je

bilo z vmesnim sklepom že pravnomočno ugotovljeno, da je bila

sklenjena v okoliščinah iz 5. čl. ZDen, presega 30% ugotovljene

vrednosti nepremičnine, je to vsoto (prejeto kupnino) potrebno v

celotnem znesku upoštevati (=odšteti) od ugotovljene vrednosti

podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen).

Sodišče je tako pravilno odštelo valorizirano kupnino (v višini

86.000 USD, kar je enako 159.960,00 DEM), in znesek v višini

94.939,61 EUR predstavlja pravilno višino odškodnine, ki jo je

pritožnica dolžna v obliki obveznic RS izplačati upravičenki.

Sodišče prve stopnje je brez pravne podlage k tej vsoti prištelo še

zahtevano razliko med v letu 1955 ocenjeno vrednostjo podržavljenih

kupnin in dogovorjeno ter izplačano kupnino. To bi lahko storilo le v

primeru, če bi bil od ocenjene vrednosti nepremičnin odštet znesek

ocenjene, ne pa v pogodbi dogovorjene cene nepremičnin. Gre za

razliko, na podlagi katere je sodišče sklepalo, da je bila pogodba v

letu 1955 sklenjena pod prisilo, saj dogovorjena kupnina ni bila

enaka niti tedaj ocenjeni vrednosti premoženja. Vendar za ta znesek

upravičenka sedaj ni prikrajšana, saj je od v tem postopku ocenjene

vrednosti nepremičnin odšteta le dejansko prejeta kupnina v

valorizirani obliki.

Glede stroškov postopka odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Po ustaljeni sodni praksi je potrebno pri odločanju o stroških

postopka uporabiti določbo 104. čl. Zakona o nepravdnem postopku, saj

je postopek denacionalizacije po svoji naravi in vsebini najbolj

podoben postopku za določitev odškodnine. To pomeni, da je te stroške

dolžan kriti tisti, v korist katerega je bilo premoženje odvzeto oz.

ki je dolžan plačati odškodnino. Na strani zavezancev oz. nasprotnih

udeležencev so v tem postopku nastopali kar trije: najprej le Ž.

M. d.o.o., nato še Sklad kmetijskih zemljišč RS in šele po 18.10.1999

sedaj še edini aktualni nasprotni udeleženec - SOD, d.d. ZNP v

splošnih določbah o stroških postopka določa, da ima udeleženec

pravico do povrnitve stroškov postopka le, kadar zakon določa, da

trpi stroške eden od udeležencev ali nekateri od udeležencev (3.

odst. 35. čl. ZNP). Ravno v denacionalizacijskem postopku, v

bistvenem glede vprašanja stroškov postopka podobnem postopku za

določitev odškodnine, ZNP določa posebno pravico do povrnitve

stroškov. Ničesar pa specialna določba ne določa o sospornikih, ki so

dolžni povrniti stroške nasprotni stranki. Zato pride v poštev

smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku (po 37. čl. ZNP),

ki v 161. čl. pravi, da sosporniki krijejo stroške po enakih delih,

razen, kadar je med njimi precejšnja razlika glede deleža na spornem

predmetu - po tem razmerju sodišče odloči, kolikšen del stroškov naj

povrne vsak izmed sospornikov, pod pogojem, da sosporniki niso

solidarno odgovorni za izpolnitev glavne stvari. V konkretnem

postopku zadnji v postopek vstopli udeleženec - pritožnica - ni

dolžan nositi stroškov postopka, ki so nastali pred njegovim vstopom

v postopek. Zato je bilo treba odločitev spremeniti tako, da se

pritožnici v plačilo naloži le plačilo stroškov od 18.10.1999 dalje:

za tri pripravljalne vloge (3 x 600 točk = 1800 točk), za tri naroke

(3 x 600 = 1800 točk), za kilometrino skupaj 8.750,00 SIT, za dva

posveta s stranko 100 točk in za dve poročili stranki 200 točk.

Skupaj z 20% davkom na dodano vrednost to pomeni znesek 523.530,00

SIT.

Povrnitev ostalih stroškov bi morala predlagateljica zahtevati od

prvotnih udeležencev, česar pa ob umiku predloga ni storila, zato do

povrnitve slednjih ni upravičena.

Ker je pritožba v celoti utemeljena, je pritožbeno sodišče po določbi

3. točke 365. čl. ZPP in 37. čl. ZNP izpodbijani odločitvi o višini

odškodnine in odmerjenih stroških postopka spremenilo tako, da je

znesek odškodnine znižalo za 26.671,54 EUR, odmerjene stroške pa na

523.530,00 SIT.

Ker predlagateljica v pritožbenem postopku ni uspela, ji sodišče ni

priznalo zahtevka na povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo.