Tribunal allows appeal and reverses first-instance judgment, holding ski operator not liable for skier's negligence.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

obsodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke

tudi za plačilo zneska 410.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od

1.1.2002 do 27.6.2003 po 13,5% letni obrestni meri, od 28.6.2003 do

plačila pa po zakonski obrestni meri ter za plačilo pravdnih stroškov

z a v r n e .

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške pred

prvim sodiščem v znesku 30.221,00 SIT in stroške pritožbenega

postopka v znesku 26.900,00 SIT, vse v petnajstih dneh.

[JEDRO]

Odgovornost za škodo zaradi neurejenega smučišča je praviloma

krivdna. Upravljalec smučišča odgovarja za škodo, ki nastane zaradi

opustitve zahtev, ki mu jih je nalagal v času škodnega dogodka

veljavni Zakon o varnosti na javnih smučiščih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki

je nastala tožnici dne 4.2.1999 na smučišču X, tožnici iz naslova

nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 410.000,00 SIT s

pripadki, višji tožbeni zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Obenem je

odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene

pravdne stroške v višini 294.690,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse tri

pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo

izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa

predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da so si razlogi sodbe

nasprotni, in da je sodba nerazumljiva. Solidarna odgovornost tožene

stranke ne obstaja, saj je za škodo, ki je nastala tožnici, odgovoren

le neznani smučar. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča,

da je podana odgovornost njenega zavarovanca, ker naj ne bi naredil

vsega za varnost smučarjev. Sodišče le citira člene Zakona o varnosti

na javnih smučiščih in Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah,

vendar kršitev ne opredeli in pojasni. Na kraju, kjer je padel

neznani smučar, ni smučišča in ni smučarske proge. Neutemeljen je

očitek sodišča, da bi morala tožena stranka ob sestopu iz vlečnice

postaviti vsaj količke, vrvico oziroma varovalne trakove. Brez

podlage je tudi očitek, da smučarjev, ki smučajo po neurejeni progi

na levi strani vlečnice prav nič ne opozarja na vplivno območje

vlečnice. Kje poteka smučarska proga je povsem jasno, iz izpovedbe

D. K. in K. pa tudi izhaja, da so na vrhu vlečnice opozorilne table,

da po levi ne poteka smučarska proga. Edini vzrok za nastanek

toženčeve škode je smučarjev padec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni

izvedlo dokaza z ogledom kraja nezgode. Prisodilo je tožeči stranki

previsoko odškodnino, odločitev o obrestih pa je prav tako napačna.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so tudi med strankama

skladne, izhaja, da se je tožnica poškodovala dne 4.2.1999 na

smučišču na X, ki ga upravlja zavarovanec tožene stranke - Žičnica

X d.d. Z vnukom se je peljala po vlečnici (sidru) na K. p. (navzgor),

neznani smučar pa je smučal (deskal) levo od vlečnice, kjer ni

smučišča, padel in zdrsel na vlečno pot, ter tam trčil v tožnico, ki

je padla, pri tem pa jo je sidro udarilo v ramo. Da po terenu, po

katerem je smučal neznanec, ni (urejenega) smučišča, je smučarje pri

sestopu iz vlečnice opozarjala tabla. Urejena smučarska proga poteka

desno od sestopa in je označena (je teptana, ima rob, poleg tega pa

je označena tudi s količki na levi in oštevilčenimi tablami na desni

strani). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve

stopnje ugotovilo krivdno odškodninsko odgovornost upravljalca

smučišča zaradi kršitve 3. člena Zakona o varnosti na javnih

smučiščih (Ur. list SRS, št. 16/77-ZVJS) ter 10. in 11. člena Zakona

o varnosti na žičnicah in vlečnicah (Ur. list SRS, št. 17/81 in

nadaljnji). Meni namreč, da bi upravljalec smučišča ravnal v skladu s

3. členom ZVJS, če bi poleg tabel, ki so opozarjale na neurejeno

smučišče (pravilno: da levo smučarske proge sploh ni), smučarjem

preprečila dostop nanj vsaj s količki, vrvico oziroma varovalnimi

trakovi, saj je vedel, da tam smučarji tudi smučajo. Takšno pravno

naziranje pa je po mnenju pritožbenega sodišča zmotno, saj 3. člen

citiranega zakona postavitve količkov, vrvic oziroma varovalnih

trakov upravljalcu smučišča ne nalaga, marveč mu nalaga le postavitev

opozorilnih in obvestilnih znakov, ne pa tudi (simbolične) fizične

preprečitve dostopa na teren, kjer ni smučarske proge. Da bi takšno

ravnanje zaradi znanega dejstva, da vsi smučarji opozorilnih in

obvestilnih znakov ne upoštevajo, terjala pravila stroke oziroma

običaji, pa tožeča stranka niti ne trdi (2. odst. 18. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, ZOR). Ker na terenu, po katerem je smučal

neznanec, sploh ni smučarske proge, so odveč razlogi izpodbijane

sodbe o opozorilih na vplivno območje žičniške naprave in določbe 10.

in 11. člena Zakona o varnosti na žičnicah in vlečnicah, na katere se

sodba sklicuje, ne glede na to, da sodišče v 2. odst. 5. strani sodbe

obrazlaga, kako bi moral upravljalec smučišča poskrbeti za varnost

smučarja, ki smuča po neurejenem smučišču, ne pa uporabnika vlečnice.

Končno je potrebno ugotoviti, da takšne zaščite, za katero se zavzema

sodišče v 2. odst. 5. strani sodbe, od profesionalno skrbnega

upravljalca smučišča ne terjata niti citirana zakona, niti pravila

stroke in običaji, niti v primeru, da potekata vzporedno s traso

vlečnice in urejene smučarske proge, splošno znano pa je tudi, da

takšne zaščite ni mogoče zagotoviti z redarji, saj je nemogoče, da bi

le-ti lahko nadzirali vedenje in ravnanje slehernega smučarja. O tem

se je sodna praksa tudi že izrekla (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije, opr. št. II Ips 580/2002).

ZOR je v 1. odst. 154. člena določil, da kdor drugemu povzroči škodo,

jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove

krivde. Tožena stranka je dokazala, da je za tožeči stranki nastalo

škodo izključno kriv le neznani smučar, ki je smučal po terenu, ki ni

bil namenjen za smučanje, pri tem pa smučal tako, da je padel in

zaradi drsenja trčil v tožnico, ki se je vzpenjala po vlečnici s

sidrom, ter da sama za nastalo škodo ni (so)kriva. Sodišče druge

stopnje je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in ob pravilni

uporabi materialnega prava po pooblastilu 4. točke 358. člena ZPP

izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti že

po temelju zavrnilo in zato tudi na ostale pritožbene navedbe

pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Zaradi spremembe sodbe je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi

o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Tožnica v pravdi

ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške

pred prvim, pa tudi pred pritožbenim sodščem (1. odst. 154. člena

ZPP). Tožena stranka je pred prvim sodiščem priglasila stroške

pričnine (23.471,00 SIT, list. št. 53) in stroške za sodne takse

(6.750,00 SIT za odgovor na tožbo, list. št. 20), tako, da ji je

tožeča stranka dolžna povrniti stroške pred prvim sodiščem v znesku

30.221,00 SIT. Ker pa je tožena stranka uspela tudi s pritožbo, ji je

tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v

znesku 26.900,00 SIT, ki obsegajo stroške za plačilo sodnih taks za

pritožbo v znesku 26.600,00 SIT (vrednost spora v pritožbi 410.000,00

SIT) po Zakonu o sodnih taksah in 300,00 SIT materialnih stroškov.