Appeal court partially allows damages claim for secondary fear and interest, rejecting primary fear and activity reduction.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno

spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v obsegu 265.800,00 SIT

z zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 21.5.2003 do 27.6.2003 po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od

28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti ter

posledično glede stroškov postopka, in se po spremembi sodba v celoti

glasi:

"1.Tožena stranka tožniku odškodnino v višini 265.800,00 SIT z

zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 21.5.2003 do 27.6.2003 po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od

28.6.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v

roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega

pravdnega postopka v znesku 78.961,80 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, v roku 15

dni, pod izvršbo."

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in

izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 36.234,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (dne 4.5.2005) do plačila, v

15 dneh, pod izvršbo.

[JEDRO]

V zvezi z zatrjevanim primarnim strahom (to je strahom ob samem

škodnem dogodku, ko je oškodovančeva celovitost ogrožena) po

neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik

vozila pred zadetjem ni opazil, sodelavcu, ki je vozil pa je

popolnoma zaupal, in je bilo samo trčenje zanj presenečenje, ki pa ni

izvenelo v strahu, ki bi bil močan in dalj časa trajajoč, oziroma, ki

bi dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Izraza "šok" in

"psihična obremenjenost", na katera opozarja pritožnik, ko se

sklicuje na svoje trditve podane pri zaslišanju, sama po sebi niti še

ne ustrezata opredelitvi strahu, ki pomeni specifično čustvo - afekt,

ki povzroči telesne spremembe zaradi človekove zaskrbljenosti in

negotovosti v zvezi z neznanim. Za strah, po navedeni opredelitvi,

pa lahko sodišče prisodi odškodnino le, če je bil ta intenziven in je

trajal dalj časa, če pa je bil strah intenziven in kratkotrajen pa,

če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje dalj časa porušeno.

Opisanemu pravnemu standardu ob nanizanih dejanskih ugotovitvah v

konkretnem primeru ni zadoščeno. V zvezi s sekundarnim strahom (to je

strahom, ki nastane v zvezi z negotovostjo za izzid zdravljenja, to

je zaskrbljenosti za svoje življenje, morebitne invalidne posledice

in druge oblike prizadetosti človekovega zdravja), je tožnik celo

izjavil, da strahu ni utrpel, zdravljenje je doživljal le kot moteč

dogodek, sicer pa je poudaril, da je ves čas zaupal v zdravniško

pomoč. Zavrnilna odločitev prvostopnega sodišča je torej v tem delu

pravilna.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za

odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova vratna

hrbtenica malenkostno zavrta in nekoliko boleča pri vratu in nagibu

na levo stran, tožnika pa takšna funkcionalna posledica le neznatno

ovira pri nekaterih opravilih na delovnem mestu in športno

rekreativnih dejavnostih. Po ugotovitvah izvedenca se posledice

pojavijo v obliki lažjih bolečin pri naglih nekontroliranih obratih

glave in pri dolgotrajnem delu v prisilni drži ali dolgotrajnejših

hudih telesnih obremenitvah. Navedene telesne bolečine so bile

pravilno uvrščene v drugo - ustrezno odškodninsko postavko telesnih

bolečin in jih zato v okviru te odškodninske postavke ni mogoče več

upoštevati. Iz nanizanih in prav tako neizpodbijanih dejanskih

ugotovitev, katerih tožnik, ki je pri zaslišanju vse izvedenčeve

ugotovitve tudi potrdil, torej ne izhaja, da bi tožnik ne mogel več

opravljati kakšne življenjske dejavnosti oziroma da bi jo lahko

opravljal s povečanimi napori, kar bi šele ustrezalo pravnemu

standardu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je pravilno

zavrnjen tudi ta del tožnikovega odškodninskega zahtevka

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim

je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v

višini 945.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 do

dne plačila, ter povrne pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Tožeči stranki je še

naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 111.272,80

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe 10.11.2004

do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi,

izpodbijano sodbo pa razveljavi in pošlje sodbo sodišču prve stopnje

v novo sojenje, oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu

zahtevku ugodi. Poudarja, da so si razlogi sodbe v medsebojnem

nasprotju, saj sodišče tožniku priznava odškodnino za telesne

bolečine v znesku 500.000,00 SIT, hkrati iz obrazložitve pa izhaja,

da je tožnik iz tega naslova prejel le znesek 400.000,00 SIT.

Obrazložitev je tudi v nasprotju z izrekom, saj bi glede na

obrazložitev sodišče moralo tožnikovemu zahtevku ugoditi za znesek

100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.5.2003 ter mu

glede na delni uspeh naložiti zgolj povrnitev sorazmernega dela

stroškov postopka. Iz obrazložitve je mogoče povzeti, da je sodišče

delno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 500.000,00 SIT, kar je v

nasprotju z izrekom, kjer je sodišče tožbeni zahtevek v celoti

zavrnilo. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi

z obstojem strahu in zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. V zvezi s

strahom ob samem trčenju je tožnik svoja občutja opisoval kot šok in

psihična obremenitev. Sodišče je občutja neupravičeno zmanjšalo v

pretresenost, v resnici pa je šlo za strah. Obrazložitev je tudi

nepopolna, saj se sodišče ni opredelilo do vseh navedb tožnika v

zvezi s strahom, podano pa je tudi nasprotje med zapisnikom in

povzetkom zapisnika o izpovedbi tožnika v razlogih sodbe, zaradi

česar je zagrešena procesna kršitev iz 14. točke 1. odstavka 339.

člena ZPP. Glede odškodnine za zmanjšane življenjske aktivnosti

pritožnik opozarja na protislovje v izvedenskem mnenju. Izvedenec

namreč govori o trajnih posledicah poškodb, ki ustrezajo vsebini

pravnega standarda zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se v sodni

praksi razume kot vsaka omejitev v oškodovančevih življenjskih

aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari

opravljal v bodočnosti, z omejitvijo pa se razume tudi opravljanje

aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Izvedenec se z

navedbami, da posledice niso tako hude, da bi lahko govorili o

zmanjšanju njegovih življenjskih zmožnosti, spušča v presojo sodišča.

Sodišče pa se sklicuje na to izvedenčevo ugotovitev. Sodišče se tudi

ne opredeli do izpovedb tožnika in ne pojasni, zakaj kljub težavam,

ki jih je tožnik navedel, tožniku ne gre odškodnina zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. V zvezi z bolečinami, ki jih tožnik še sedaj

trpi pri hitrem obračanju glave, ne gre za bolečine, ki bi spadale v

časovni okvir zdravljenja. Zato jih ni mogoče upoštevati pri tej

obliki nepremoženjske škode, temveč predstavljajo samostojno obliko

nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato

je v tem delu obrazložitev nepopolna, saj se sodišče ni opredelilo do

vseh tožnikovih navedb. Podana je tudi bistvena kršitev določb

pravdnega postopka iz 14. točke 1.odstavka 339. člena ZPP, saj je

sodišče tožnikovo izjavo v razloge sodbe povzelo v nasprotju z

vsebino zapisnika. Odmerjena odškodnina v znesku 517.750 SIT ne

ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožnik se

sklicuje in navaja številne posamične primere iz sodne prakse, v

katerih so bile odmerjene višje odškodnine v podobnih spornih

primerih.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni izkazana nobena od v

pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer sodišče prve

stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da je v presežku zavrnilo tožbeni

zahtevek, čeprav iz izreka sodbe izhaja, da je tožbeni zahtevek v

celoti zavrnjen, vendar pa iz drugih razlogov izpodbijane sodbe

nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek res v

celoti zavrnilo. Prvostopna sodba se tako da preizkusiti, kar

izključuje utemeljenost pritožbenega očitka o zagrešeni omenjeni

bistveni kršitvi. Razlogi izpodbijane sodbe nadalje tudi niso v

medsebojnem nasprotju, sodišče prve stopnje pa je tudi vsebino

zapisnika o izpovedbah tožnika v razloge sodbe vneslo tako, kot se te

izpovedbe glasijo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

spregledalo, da je tožena stranka plačala odškodnino zaradi telesnih

bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem res le v znesku 400.000,00

SIT in ne v znesku 500.000,00 SIT (glej nesporne spisovne podatke

izhajajoče iz odgovora na tožbo), kot zmotno ugotavlja sodišče prve

stopnje. Zato bi moralo sodišče prve stopnje od zneska odmerjene

odškodnine za to odškodninsko postavko odšteti le znesek 400.000,00

SIT in tožniku priznati razliko do odmerjene odškodnine. Odškodnina

iz tega naslova pa je tudi sicer odmerjena v nekoliko prenizkem

znesku. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini odškodnine

za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nelagodnosti med

zdravljenjem in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za navedeno postavko ni

takšna, kot jo terjajo merila in kriteriji določeni v 200. členu ZOR

za pravično zadoščenje oz. satisfakcijo oškodovanca. Po

neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik

trpel srednje hude bolečine 10 dni, zmerne bolečine pa ves čas

zdravljenja (en mesec) in občasno še mesec dni, pri čemer se zmerne

bolečine pri tožniku pojavljajo še danes pri naglih obratih glave ali

pri večjem telesnem naporu oziroma delu v prisilni drži. Nadalje je

trpel sorazmerno številne in neprijetne nevšečnosti in sicer je deset

dni nosil ovratnico, trikrat je bil izpostavljen ionizirajočemu

sevanju, dvakrat je bil pregledan pri kirurgu in dvakrat pri osebnem

zdravniku, razgibavati je moral vratno hrbtenico in uživati

antibiotike in analgetike. Primerna odškodnina, ki upošteva tudi

vrsto, stopnjo in trajanje telesnih bolečin, kot izhajajo tudi iz

izvedenskega mnenja in tožnikovih izpovedb tako znaša po oceni

pritožbenega sodišča 680.000,00 SIT in ne le 400.000,00 SIT kot je

odmerilo sodišče prve stopnje. Tako odmerjena odškodnina upošteva

tudi odmere sodne prakse v podobnih primerih. Od navedenega zneska je

potrebno odšteti valorizirani znesek 400.000 SIT, ki na dan izdaje

sodbe sodišča prve stopnje znaša 414.200,00 SIT. Tako pripada tožniku

še 265.800,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in

sicer od nespornega datuma - 21.5.2003 do 27.6.2003 po predpisani

obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za TOM, od 28.6.2003 dalje

do plačila pa po predpisani obrestni meri (primerjaj tudi Načelno

pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne

26.junija 2002; objavljeno v Pravnih mnenjih štev. I/2002, str. 7).

Neutemeljeno pa se pritožnik zavzema za priznanje odškodnine iz

drugih dveh uveljavljanih odškodninskih postavk.

V zvezi z zatrjevanim primarnim strahom (to je strahom ob samem

škodnem dogodku, ko je oškodovančeva celovitost ogrožena) po

neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik

vozila pred zadetjem ni opazil, sodelavcu, ki je vozil pa je

popolnoma zaupal, in je bilo samo trčenje zanj presenečenje, ki pa ni

izvenelo v strahu, ki bi bil močan in dalj časa trajajoč, oziroma, ki

bi dalj časa porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Izraza "šok" in

"psihična obremenjenost", na katera opozarja pritožnik, ko se

sklicuje na svoje trditve podane pri zaslišanju, sama po sebi niti še

ne ustrezata opredelitvi strahu, ki pomeni specifično čustvo - afekt,

ki povzroči telesne spremembe zaradi človekove zaskrbljenosti in

negotovosti v zvezi z neznanim. Za strah, po navedeni opredelitvi,

pa lahko sodišče prisodi odškodnino le, če je bil ta intenziven in je

trajal dalj časa, če pa je bil strah intenziven in kratkotrajen pa,

če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje dalj časa porušeno.

Opisanemu pravnemu standardu ob nanizanih dejanskih ugotovitvah v

konkretnem primeru ni zadoščeno. V zvezi s sekundarnim strahom (to je

strahom, ki nastane v zvezi z negotovostjo za izzid zdravljenja, to

je zaskrbljenosti za svoje življenje, morebitne invalidne posledice

in druge oblike prizadetosti človekovega zdravja), je tožnik celo

izjavil, da strahu ni utrpel, zdravljenje je doživljal le kot moteč

dogodek, sicer pa je poudaril, da je ves čas zaupal v zdravniško

pomoč. Zavrnilna odločitev prvostopnega sodišča je torej v tem delu

pravilna.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za

odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova vratna

hrbtenica malenkostno zavrta in nekoliko boleča pri vratu in nagibu

na levo stran, tožnika pa takšna funkcionalna posledica le neznatno

ovira pri nekaterih opravilih na delovnem mestu in športno

rekreativnih dejavnostih. Po ugotovitvah izvedenca se posledice

pojavijo v obliki lažjih bolečin pri naglih nekontroliranih obratih

glave in pri dolgotrajnem delu v prisilni drži ali dolgotrajnejših

hudih telesnih obremenitvah. Navedene telesne bolečine so bile

pravilno uvrščene v drugo - ustrezno odškodninsko postavko telesnih

bolečin in jih zato v okviru te odškodninske postavke ni mogoče več

upoštevati. Iz nanizanih in prav tako neizpodbijanih dejanskih

ugotovitev, katerih tožnik, ki je pri zaslišanju vse izvedenčeve

ugotovitve tudi potrdil, torej ne izhaja, da bi tožnik ne mogel več

opravljati kakšne življenjske dejavnosti oziroma da bi jo lahko

opravljal s povečanimi napori, kar bi šele ustrezalo pravnemu

standardu zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je pravilno

zavrnjen tudi ta del tožnikovega odškodninskega zahtevka in so vse

pritožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene. V zvezi z

nadaljnjim pritožbenim očitkom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je prvostopno sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove

izpovedbe tudi samo zaključilo, da ne gre za zmanjšanje tožnikovih

življenjskih aktivnosti in je tako tudi pritožbena trditev, da je

izvedenec prevzel vlogo sodišča pri podajanju pravnih zaključkov,

neutemeljena (glej razloge prvostopnega sodišča v 3. odst. na strani

5 v sobi).

Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu tožnikovi

pritožbi ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve

stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe

materialnega prava tako glede glavničnega zahtevka kot tudi glede

zamudnih obresti v zgoraj opisanem obsegu (4. točka 358.člena ZPP).

Glede višjih tožbenih zahtevkov pa je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu

materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma

izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih

procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v

izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in

353. člen ZPP).

Spremenjena odločitev glede višine glavničnega tožbenega zahtevka je

terjala od pritožbenega sodišča tudi spremembo prvostopne odločitve

glede stroškov postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno

sodišče je odmerilo stroške pravdnih strank. Izračunalo je, da ob

upoštevanju Odvetniške Tarife (v nadaljevanju: OT) in Zakona o sodnih

taksah oz. Taksne tarife znašajo tožnikovi potrebni pravdni stroški

150.700,00 SIT (1370 točk x 110 SIT) iz naslova odvetniških stroškov,

k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v znesku 30.140,00 SIT, in

nadalje še 30.400,00 SIT iz naslova takse za tožbo ter za sodbo,

98.257,92 SIT stroškov izvedenine, 1.520,00 SIT potnih stroškov ter

priglašenih 2% od odvetniških stroškov za administrativne stroške v

znesku 3.014,00 SIT, kar vse skupaj znese 215.774,00 SIT in 98.257,92

SIT stroškov izvedenine. Ker znaša tožnikov uspeh 28,12 %, mu je tako

tožena stranka dolžna povrniti 60.675,64 SIT in v celoti še omenjene

stroške izvedenine, katere je sodišče druge stopnje tožniku priznalo

v celoti, saj so bili ti potrebni ne glede na uspeh v pravdi, kar

skupaj znese 158.933,56 SIT. Tožena stranka pa je upravičena do

odmere stroškov v skupnem znesku 111.272 SIT, kolikor je pravilno

odmerilo že sodišče prve stopnje. Upoštevaje spremenjeni uspeh v tej

pravdi (tožena stranka je uspela glede na 71,87 % zahtevka) je tožnik

dolžan toženi stranki plačati znesek 79.971,76 SIT. Tožnik je tako

upravičen do povrnitve stroškov v skupni višini 158.933,56 SIT,

tožena stranka pa do stroškov v višini 79.971,76 SIT. Po medsebojnem

pobotanju navedenih zneskov se izkaže, da je tožena stranka dolžna

plačati tožniku 78.961,80 SIT njegovih stroškov.

Tožena stranka je tožniku dolžna plačati pritožbene stroške,

upoštevaje tožnikov uspeh v pritožbenem postopku. Tožnik je v

pritožbenem postopku uspel z zneskom 265.800,00 SIT. Potrebni stroški

upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo:

sestava pritožbe 270 točk, (Tar.št. 16/1 OT) x 110 SIT= 29.700,00

SIT,k čemur je potrebno prišteti še 20% DDV v višini 5.940,00 SIT in

2% administrativnih stroškov v znesku 594,00 SIT, kar vse skupaj

znese 36.234,00 SIT.