Slovenian court allows appeal against first-instance judgment for improper application of property law and procedural errors.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V konkretnem primeru so pravno odločilne naslednje okoliščine:

- ali gre pri napeljavi kabelskega sistema za redno upravljanje, za

katerega je potrebna le večina sostanovalcev, ali za izredno

upravljanje, zaradi česar je potrebno soglasje vseh solastnikov

(31. člen Stanovanjskega zakona-SZ, Ur. l. RS, št. 18/91 s

spremembami); nadalje, ali gre za skupno napravo, ki sicer služi

le posameznim stanovanjem, tako da bremenijo stroški upravljanja

zgolj lastnike teh stanovanj (drugi odstavek 33. člena SZ);

- ali je toženec dal soglasje k napeljavi kabelskega sistema in ali

kabelski sistem, če ni dal soglasja, kljub temu uporablja (kot to

zatrjuje tožeča stranka);

- ali je tožeča stranka založila stroške vzdrževanja iz svojih

lastnih sredstev (le v tem primeru je tožeča stranka kot upravnik

aktivno legitimirana; 29. člen SZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 96/14507-2

z dne 8.10.1996, v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter odločilo, da

je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega

postopka v višini 67.560,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe, v 8 dneh.

Zoper sodbo se je toženec pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava

ter smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče

prve stopnje pri svoji obrazložitvi ni upoštevalo nobene njegove

navedbe, na katere je opozoril v ugovoru zoper sklep o izvršbi in

pripravljalni vlogi, kljub temu da so te navedbe resnične,

argumentirane in dokumentirane. Sodišče v svoji glavni obrazložitvi

navaja, da je tožeča stranka kot upravnik imela na podlagi privolitve

odbora lastnikov P. 43-49 vsa pooblastila za sklenitev pogodbe s

kabelskim operaterjem L., d.o.o.. Pritožba se s to ugotovitvijo ne

strinja, upravnik je namreč imel pooblastilo le za P. 21-41, za

Z. 5-11 in za B. B. 20-26. Tožeča stranka si je torej za podpis te

pogodbe podelila aktivno legitimacijo sama. O takem nezakonitem

podpisu pogodbe so upravnika večkrat opozorili. Ne drži trditev, da

je tožeča stranka zalagala stroške iz svojih lastnih sredstev, kar

izhaja iz izjave F. D., ki je v identičnem sporu izjavil, da je bil s

Standomom princip takšen, da se je zaradi posameznih primerov

dovoljevalo, da je upravnik povedal ime stanovalca, ki ne plačuje

SATV, nato pa se je naslednji mesec znižal znesek na računu, ki ga je

prejel upravnik. Delali so torej na principu, daj kar daš. Sodišče

tudi ni upoštevalo osnovnega in glavnega dejstva, da on nima kanalov

kabelskega operaterja, temveč samo programe RTV Slovenija, kar je

tudi navedel v pripravljalni vlogi. Na P. 43-49 so namreč inštalirane

interne omarice.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki v skladu z določbo prvega

odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za

spor majhne vrednosti (pcto 3.992,50 SIT). Sodba sodišča prve stopnje

se zato sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče

pa lahko razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe

materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi

odstavek 458. člena ZPP).

V konkretnem primeru so pravno odločilne naslednje okoliščine:

- ali gre pri napeljavi kabelskega sistema za redno upravljanje, v

zvezi s katerim je za odločitve potrebna le večina sostanovalcev, ali

za izredno upravljanje, zaradi česar je potrebno soglasje vseh

solastnikov (31. člen Stanovanjskega zakona-SZ, Ur. l. RS, št. 18/91

s spremembami); nadalje, ali gre za skupno napravo, ki sicer služi le

posameznim stanovanjem, tako da bremenijo stroški upravljanja zgolj

lastnike teh stanovanj (drugi odstavek 33. člena SZ);

- ali je toženec dal soglasje k napeljavi kabelskega sistema in ali

kabelski sistem, če ni dal soglasja, kljub temu uporablja (kot to

zatrjuje tožeča stranka);

- ali je tožeča stranka založila stroške vzdrževanja iz svojih

lastnih sredstev (le v tem primeru je tožeča stranka kot upravnik

aktivno legitimirana; 29. člen SZ).

Po oceni pritožbenega sodišča napeljava kabelskega sistema ne

predstavlja posla rednega upravljanja, zato lahko stroški kabelskega

sistema bremenijo toženca le v primeru, če je dal za napeljavo

le-tega svoje soglasje. Poleg tega pa v primeru, če kabelski sistem

služi zgolj posameznim stanovanjem, bremenijo stroški upravljanja

zgolj lastnike teh stanovanj že na podlagi določbe drugega odstavka

33. člena SZ. Ni torej pomembno, ali je tožeča stranka imela

pooblastilo odbora lastnikov za napeljavo kabelskega sistema, če

toženec s tem ni izrecno soglašal. Vendar pa bi se lahko kot pomembna

izkazala okoliščina, če bi toženec kljub temu, da ni dal svojega

soglasja, kabelski sistem uporabljal, kot to zatrjuje tožeča stranka,

na kateri je tudi dokazno breme, česar pa sodišče prve stopnje niti

ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje tako zaradi zmotne uporabe

materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zato je

bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo

razveljaviti (drugi odstavek 458. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na zaključek sodišča prve

stopnje, da je tožeča stranka krila stroške iz svojih lastnih

sredstev. Če je tožeča stranka navedene račune po položnici plačala,

še ne pomeni, da je te položnice plačala ravno iz svojih lastnih

sredstev. Na podlagi česa pa sodišče zaključuje, da je tožeča stranka

plačala položnice iz svojih lastnih sredstev, pa iz izpodbijane sodbe

ni razvidno. Ker sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče

preizkusiti, je tudi podana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena

ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi tudi

navedeno pomanjkjivost.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.